Jedro

Upravičenka je imela na dan 31. 1. 2012 na bančnem računu 22.098,56 EUR, maja 2012 pa je z računa dvignila znesek 18.000,00 EUR in dne 14. 9. 2012 znesek 3.700,00 EUR. Zgolj zato, ker v času odločanja v predsodnem postopku na bančnem računu ni bilo več nobenega denarja, ni mogoče zaključiti, da vlagateljica na dan vložitve vloge 14. 9. 2012 ni imela nobenega premoženja v smislu 6. točke 1. odstavka 17. člena ZUPJS. Zaradi pomanjkljivega predsodnega upravnega postopka in posledično nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje odločbi tožene stranke kot preuranjeni utemeljeno odpravilo ter zadevo vrnilo v ponovno upravno odločanje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna v 15 dneh od prejema te sodbe tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 299,63 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbo tožene stranke št. ... z dne 8. 5. 2013 v I. točki izreka v delu zavrnjene pritožbe in prvostopenjsko odločbo Centra za socialno delo A. št. ... z dne 26. 2. 2013 ter zadevo vrnilo v novo upravno odločanje v 30 dneh po pravnomočnosti sodbe (I. točka izreka). Hkrati je izreklo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 667,06 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka). Ugotovilo je, da dejansko stanje v predsodnem postopku ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno, zato je postopalo po prvi alineji 1. odstavka 82. člena ZDSS-1. 2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga spremembo sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka oz. podrejeno razveljavitev ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Z ugotovitvijo sodišča, da je imela upravičenka na dan vložitve vloge prihranke, ki so presegali 13.780,00 EUR, ker je imela pri nečaku na dan 4. 7. 2013, ko je podala kazensko ovadbo v hrambi 20.730,00 EUR, se ne strinja. Za takšno ugotovitev ni nikakršne podlage, v kolikor pa je zaključek oprt na listine, predložene 30. 6. 2015 ugovarja prekluzijo dokazov. Uveljavlja bistveno kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker ni pojasnjeno, kakšne so lastne ugotovitve v predsodnem postopku.

Sklicuje se na 51. člen Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev, ki določa, da organ dobiva podatke iz obstoječih zbirk podatkov. Po 17. členu ZUPJS-a se v premoženje, ki se upošteva, med drugim štejejo tudi denarna sredstva na transakcijskem ali drugem računu, kadar ne predstavljajo dohodka v skladu s 1. odstavkom 12. člena ZUPJS. Sklicuje se tudi na Pravilnik o načinu ugotavljanja premoženja in njegove vrednosti pri dodeljevanju pravic iz javnih sredstev ter o razlogih za zmanjševanje v postopku dodelitve denarne socialne pomoči, ki določa metodologijo vrednotenja premoženja pri upoštevanju lastnega dohodka.

V predmetni zadevi ni podlage za uporabo prve točke 1. odstavka 16. člena ZUPJS, saj ne gre za primer, ko bi upravičenka plačevala za storitev, ki jo z ugotovljenimi dohodki ne bi mogla. Ni jasno, zakaj je sodišče vezalo prihranke na višino 13.780,00 EUR, kot jih opredeljuje 27. člen Zakona o socialno varstvenih prejemkih, ki se uporablja le pri ugotavljanju upravičenosti do navedene denarne dajatve. V kolikor je odločitev oprlo na kazensko ovadbo upravičenke, iz katere izhaja, da je imela pri nečaku v hrambi 20.730,00 EUR, to ne pomeni, da je s tem denarjem prosto razpolagala. Sicer so se prihranki v času izdaje odločbe v skladu z 19. členom ZUPJS-a upoštevali kot fiktivni dohodek. Šele z novelo ZUPJS-C so se začeli prištevati k plačilni sposobnosti upravičenca. V predloženih listinah ni podlage za ugotovitev, s kolikšnimi prihranki je upravičenka razpolagala na dan vložitve vloge. Del denarja je dvignila že meseca februarja 2012, nekaj denarja je porabila za plačevanje storitve, nekaj pa ga je porabila za osebne potrebe.

3. Tožeča stranka v pisnem odgovoru prereka navedbe tožene stranke, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Meni, da uveljavljanja prekluzija ne more biti upoštevna, saj tožena stranka v zvezi s predloženimi listinami na naroku 2. 7. 2015 ni postopala po 286. b. členu ZPP. Glede očitane kršitve po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP poudarja, da je pritožba zavajajoča, saj je iz upravnega spisa povsem jasno razvidno, katere so lastne ugotovitve v predsodnem postopku v zvezi s stanjem oz. prometom na bančnem računu upravičenke leta 2012. Soglaša, da na dan vložitve vloge na računu upravičenke ni bilo izkazanih prihrankov, vendar pa to ne pomeni, da jih ni imela. B.B. je dejansko imela cca. 22.000,00 EUR v hrambi pri nečaku C.C.. V kolikor je ob vstopu v Dom upokojencev D. izpraznila svoj bančni račun in hkrati izjavila, da prihrankov nima, mora sama nositi posledice.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ob preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana sodba izdana ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu.

6. V postopku ni prišlo do procesnih kršitev iz 2. odstavka 350. člena v zvezi z 2. odstavkom 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadaljevanju ZPP), na katere je potrebno paziti tudi po uradni dolžnosti.

V pisnem odpravku sodbe ni zatrjevane procesne kršitve iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodba nima pomanjkljivosti, da je ne bi bilo mogoče preizkusiti, saj je izrek jasen, ne nasprotuje sam sebi ali odločilnim razlogom sodbe. Čeprav je v njej razlogovano, da je imela upravičenka na dan vložitve vloge prihranek, ki je presegal znesek 13.780,00 EUR, je ta del utemeljitve pravno povsem irelevanten, in sam po sebi ne vpliva na pravilnost prvostopenjske sodbe. Po 27. členu Zakona o socialno varstvenih prejemkih (ZSVarPre) se navedeni znesek uporablja pri ugotavljanju upravičenosti do denarne socialne pomoči, kot pravilno opozarja pritožba, in ne pri odločanju o oprostitvi plačila institucionalnega varstva.

V pritožbenem postopku nadalje ni mogoče uspešno zatrjevati dokazne prekluzije. Po 286. členu ZPP mora stranka sicer najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov in ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev navedb. Vendar je morebitno kršitev navedene določbe nasprotna stranka v skladu s 1. odstavkom 286.b člena ZPP, dolžna uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kršitev, na katero se sklicuje pozneje, vključno v pritožbi, je mogoče upoštevati le, če je brez svoje krivde predhodno ni mogla uveljavljati. Ker iz obravnavnega zapisnika ne izhaja, da bi tožena stranka postopala v skladu z 286.b. členom ZPP, v pritožbenem postopku ne more uspešno uveljavljati dokazne prekluzije glede listin, ki jih je tožeča stranka predložila s pripravljalno vlogo z dne 30. 6. 2015 (priloge od A4 do A6 sodnega spisa).

7. Za pritožbeno rešitev zadeve je bistvena dejanska ugotovitev sodišča, da je zaradi delno zmotne uporabe materialnega prava ostalo dejansko stanje v predsodnem postopku pomanjkljivo razčiščeno.

8. Stališče tožene stranke, da je pri ugotavljanju dejanskega stanja bilo v predsodnem postopku mogoče postopati izključno po 51. členu Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (Ur. l. RS, št. 62/2010 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZUPJS), ni sprejemljivo. Navedeno določilo ZUPJS-a sicer določa, da se v postopkih uveljavljanja pravic iz javnih sredstev uporabljajo podatki iz uradnih evidenc, ki jih vodijo pooblaščeni organi in organizacije. To pa seveda ne pomeni, da pooblaščeni center za socialno delo (v nadaljevanju: CSD), ne bi lahko in celo moral uporabiti tudi druga dokazna sredstva, ki jih za upravne postopke ureja Zakon o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/1999 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZUP). Določbo 51. člena je zato potrebno razlagati in uporabljati v povezavi z 34. členom ZUPJS-a, po katerem se o pravicah iz javnih sredstev odloča po ZUP-u, če posamezna vprašanja v tem zakonu niso urejena drugače. Do izključevanja določenih dokazov, ki jih poznajo postopkovni predpisi se je že opredelilo tudi Ustavno sodišče RS(1). Zavzelo je povsem jasno stališče, da zakon, državni organ ali sodnik ne more izločiti nobenega dokaza, ki ga dopuščajo postopkovni predpisi. Niso torej dopustna ravnanja ali predpisi, ki bi državni organ kakorkoli ovirala pri pravilnem ugotavljanju dejanskega stanja in uporabi prava. To še zlasti, kadar okoliščine posamičnega primera kažejo na morebitno zlorabo pravic zaradi prikrivanja premoženja s ciljem izkazovanja nižje plačilne sposobnosti in višje oprostitve institucionalnega varstva.

9. Sicer pa so v skladu s 100. členom Zakona o socialnem varstvu (Ur. l. RS, št. 54/92 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZSV) upravičenci in drugi zavezanci primarno sami dolžni plačati socialne varstvene storitve. Torej tudi storitev institucionalnega varstva, razen če CSD odloči o delni ali celotni oprostitvi plačila storitve. Merila za takšno odločanje ureja Uredba o merilih za določanje oprostitve pri plačilih socialno varstvenih storitev (Ur. l. RS, št. 110/2004; v nadaljevanju Uredba). Po 9. členu Uredbe je delna ali celotna oprostitev plačila institucionalnega varstva odvisna od vrednosti opravljene storitve, višine ugotovljenega dohodka, meje socialne varnosti, plačilne sposobnosti upravičenca ter plačila k prispevku storitve. Kadar je upravičenec ali drug zavezanec delno ali v celoti oproščen plačila, se namreč stroški institucionalnega varstva krijejo iz proračuna občine.

10. Iz razpoložljivega listinskega gradiva v upravnem spisu, s katerim je razpolagal že CSD izhaja, da je imela upravičenka B.B. na dan 31. 1. 2012 na bančnem računu 22.098,56 EUR, da je 18.000,00 EUR dvignila maja 2012 in 3.700,00 EUR dne 14. 9. 2012, ko je bančni račun izpraznila. Že ta podatek pa kaže, da v predsodnem postopku zgolj zato, ker v času odločanja na bančnem računu ni bilo več nobenega denarja, ni bilo mogoče preprosto zaključiti, da vlagateljica na dan vložitve vloge 14. 9. 2012 ni imela nobenega premoženja v smislu 6. točke 1. odstavka 17. člena ZUPJS. Glede na vsebino zapisnika, sestavljenega na CSD A. dne 14. 2. 2013, dopis CSD z dne 15. 2. 2013, naslovljen na Policijsko postajo A. in listine A5 do A7 sodnega spisa, je lahko prvostopenjsko sodišče zaključilo le, da je imela upravičenka na dan vložitve vloge denarna sredstva v hrambi pri nečaku C.C.. To nenazadnje izhaja tudi iz sklepa Okrožnega državnega tožilstva v E. z dne 30. 1. 2014, v katerem je zapisano, da je imenovani pri zbiranju obvestil povedal, da mu je oškodovanka dejansko izročila del svojih prihrankov.

11. Ob takšnih okoliščinah konkretnega primera je sodišče prve stopnje zaradi pomanjkljivega predsodnega upravnega postopka in posledično nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, odločbi tožene stranke in CSD kot preuranjeni utemeljeno odpravilo, ter zadevo vrnilo v ponovno upravno odločanje.

V predsodnem postopku bo poleg uporabe postopkovnih določb ZUPJS-a potrebno postopati tudi po 164. členu ZUP-a, po katerem se kot dokaz lahko uporabi vse, kar je primerno za ugotavljanje stanja stvari in kar ustreza posameznemu primeru, zlasti pa listine, priče in tudi izjave strank. Ob pravilni uporabi 6. tč. 1. odstavka 17. člena ZUPJS bo namreč potrebno razčistiti in ugotoviti višino denarnih sredstev, ki jih je imela upravičenka na dan vložitve vloge v hrambi pri nečaku. Seveda bo v skladu z 19. členom ZUPJS-a mogoče ugotovljena denarna sredstva upoštevati kot fiktivni dohodek v višini letnega zneska obresti, izračunanih od vrednosti premoženja na dan vložitve vloge in za ta znesek povečati že ugotovljen dohodek upravičenke. Ob takšnem materialnem izhodišču bo potrebno ponovno ugotoviti minimalni dohodek vlagateljice, meje socialne varnosti, njeno plačilno sposobnost in višino zneska, ki ga bo zaradi oprostitve plačila dolžna plačati tožeča stranka kot razliko med mesečno vrednostjo institucionalne storitve in novo izračunanim prispevkov vlagateljice. Šele po dopolnitvi postopka v nakazani smeri in ugotovitvi morebitnih drugih pravno relevantnih dejstev, bo mogoče izdati pravilen in zakonit posamični upravni akt glede zneska, ki ga bo zaradi oprostitve plačila vlagateljice, za njeno institucionalno varstvo do polne vrednosti storitve, dolžna plačati Občina A..

12. Zaradi obrazloženega je bilo potrebno pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrniti in na temelju 353. člena ZPP potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

13. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 299,63 EUR stroškov odgovora na pritožbo. Navedeni znesek je odmerjen v skladu s 155. členom ZPP v zvezi z Zakonom o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008 s spremembami; v nadaljevanju ZOdvT), in sicer 225,60 EUR po tar. št. 3210 za odgovor na pritožbo in 20,00 EUR za stroške, kar povečano za 22 % DDV zanaša, kot je razvidno iz II. točke izreka te sodne odločbe.

(1) Odločba št. U-I-20/92-21 z dne 12. 11. 1992.