Jedro

Ukrep prisilne mobilizacije nad tožnikom ni bil izvršen na z zakonom določenem ozemlju, tožnik pa tudi ni imel stalnega prebivališča na ozemlju, določenim v 2. odstavku 2. člena zakona, zato ni upravičen do statusa prisilnega mobiliziranca.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 460/2000-6 z dne 12.3.2001.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 popr. in 70/00, v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 29.2.2000, s katero je bila zavrnjena njegova pritožba proti odločbi Upravne enote L., Izpostava C. z dne 13.12.1999. Z njo je navedeni prvostopni upravni organ zavrnil njegov zahtevek za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja - prisilnega mobiliziranca. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe med drugim navaja, da iz podatkov upravnih spisov izhaja, da je bil tožnik prisilno mobiliziran v nemško vojsko dne 11.7.1941 iz kraja K. na ozemlju Štajerske v Republiki Avstriji, kjer je tedaj imel stalno prebivališče. Prisilni ukrep prisilne mobilizacije v redne vojaške enote okupatorja mu tako ni bil povzročen na ozemlju, določenim z 6. odstavkom 2. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 70/97 in 43/99, v nadaljevanju ZZVN), niti ob pričetku izvajanja prisilnega ukrepa tožnik ni imel stalnega prebivališča na ozemlju, določenim z 2. odstavkom 2. člena istega zakona. Zato je sodišče prve stopnje sledilo ugotovitvi tožene stranke, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja - prisilnega mobiliziranca, določenih z ZZVN.

Tožnik v pritožbi navaja, da se ne strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje. Navaja, da se čuti diskriminiranega, ker se priznanje statusa prisilnega mobiliziranca kot žrtve vojnega nasilja pogojuje s krajem, kjer je prisilni ukrep prisilne mobilizacije prizadeti osebi povzročen ali pa z njenim stalnim prebivališčem ob pričetku izvajanja prisilnega ukrepa.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnik smiselno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Žrtev vojnega nasilja - prisilni mobiliziranec je po določbah ZZVN, ki je veljal v času odločanja v upravnem postopku, oseba, ki je državljan Republike Slovenije, ki je bil v vojni ali vojaški agresiji na Republiko Slovenijo izpostavljen nasilnim dejanjem ali nasilnim ukrepom okupatorja, agresorja ali njunih sodelavcev. Nasilno dejanje oziroma prisilni ukrepi so morali biti storjeni na teritoriju sedanje Republike Slovenije (1. člen ZZVN) ali na ozemlju Furlanije - Julijske krajine v Republiki Italiji ali na ozemlju dežele Koroške v Republiki Avstriji oziroma na ozemlju bivše Kraljevine Jugoslavije, če je imela oseba od prenehanja prisilnega ukrepa ali nasilnega dejanja stalno prebivališče v Republiki Sloveniji (6. odstavek 2. člena ZZVN). Če pa je imela oseba ob pričetku izvajanja nasilnega dejanja ali prisilnega ukrepa stalno prebivališče na ozemlju, ki obsega državni teritorij Republike Slovenije, je žrtev vojnega nasilja, ne glede na to, na katerem ozemlju je bilo nasilno dejanje ali prisilni ukrep zoper njo dejansko izveden (2. odstavek 2. člena ZZVN). Po presoji pritožbenega sodišča je zato sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da tožnik, ki je bil prisilno mobiliziran v vojaške enote okupatorja v kraju K. na ozemlju Štajerske v Republiki Avstriji, kjer je imel ob pričetku izvajanja prisilnega ukrepa tudi stalno prebivališče, ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja - prisilnega mobiliziranca. Za priznanje navedenega statusa je namreč pomemben kraj, kjer je prisilni ukrep povzročen oziroma stalno prebivališče ob pričetku izvajanja prisilnega ukrepa.

Ker ni podan uveljavljani pritožbeni razlog in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 73. člena ZUS in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.