Jedro

Višje sodišče je v postopku odločanja o preklicu izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja na vlogo storilca, naslovljeno pritožba, smiselno uporabilo institut vrnitve v prejšnje stanje in sklep prvostopenjskega sodišča razveljavilo.

Določba prvega odstavka 420. člena ZKP se v prekrškovnem postopku smiselno ne uporablja.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu je storilcu B. F. s sklepom EPVD 305/2012 z dne 16. 4. 2013 na podlagi drugega odstavka 202. e člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) preklicalo odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. Zoper sklep je storilec vložil pritožbo, kateri je Višje sodišče v Mariboru s sklepom EPVDp 73/2013 z dne 31. 5. 2013 ugodilo in sklep sodišča prve stopnje razveljavilo.

2. Zoper pravnomočni sklep je vrhovni državni tožilec vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve drugega odstavka 155. člena ZP-1 v zvezi z osmim odstavkom 202. d člena ZP-1 in predlagal, da Vrhovno sodišče zahtevi ugodi in ugotovi, da je Višje sodišče v Mariboru z izpodbijanim sklepom kršilo določbo osmega odstavka 202. d člena v storilčevo korist. Opozarja, da je zahteva za varstvo zakonitosti vložena zoper drugo odločbo, vendar se od odločitve Vrhovnega sodišča pričakuje odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti in enotne uporabe prava.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo storilcu in njegovi zagovornici, ki se o njej nista izjavila.

B.

4. Na podlagi nove določbe 420. člena ZKP se zoper drugo odločbo, s katero kazenski postopek ni bil končan, sme vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti le, če je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotno uporabo prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Na podlagi 171. člena ZP-1 se glede postopka za varstvo zakonitosti smiselno uporabljajo določbe zakona o kazenskem postopku o zahtevi za varstvo zakonitosti, vendar le glede tistih vprašanj, ki v ZP-1 niso urejena. Zoper katere odločbe v prekrškovnem postopku vrhovni državni tožilec sme vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti je izrecno določeno v prvem odstavku 169. člena ZP-1, in sicer zoper vsako odločbo izdano na drugi stopnji oziroma zoper vsako pravnomočno odločbo, če je prekršen ZP-1 ali predpis, ki določa prekršek. Glede na tako definicijo se po presoji Vrhovnega sodišča določba prvega odstavka 420. člena ZKP v prekrškovnem postopku smiselno ne uporablja.

5. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje storilcu na podlagi drugega odstavka 202. e člena ZP-1 preklicalo odlog izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, ker storilec sodišču v roku 15 dni ni predložil potrdila o prijavi v standardizirani program zdravljenja odvisnosti z navedbo imena in naslova pooblaščenega izvajalca, ampak je sodišču predložil potrdilo o prijavi na pregled pri psihiatrinji, ki pa ni ustrezalo zahtevanim pogojem. Zoper ta sklep je storilec vložil pritožbo, v kateri je pojasnil, da je sicer pravočasno zahteval zdravljenje, vendar mu zdravstveno osebje ni pravočasno priskrbelo pravih napotnic. Navajal je, da je bil s strani osebne zdravnice napoten na medicino dela, od tam pa naprej v psihiatrično ambulanto, kjer je tudi prejel potrdilo, katerega je še isti dan posredoval sodišču in je bil prepričan, da je s tem svojo dolžnost izpolnil. Po prejemu sklepa prvostopenjskega sodišča, s katerim je bila odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja preklicana, je ponovno odšel do svoje osebne zdravnice, ki ga je ponovno napotila k psihiatrinji, ta pa tokrat pravilno na zdravljenje v UKC Maribor, ki izvaja program zdravljenja po Zakonu o voznikih (v nadaljevanju ZVoz). Višje sodišče je njegovi pritožbi sledilo in v razlogih sodbe zapisalo, da je nedvomno, da storilec v postavljenem roku sodišču ni predložil potrdila o vključitvi v program zdravljenja odvisnosti, kot mu je bilo naloženo v sklepu o odložitvi izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, vendar je upoštevalo, da se je storilec prijavil na zdravljenje pri neustrezni organizaciji zaradi nerazumevanja in nevednosti. Po pridobitvi ustreznih napotnic pa se je storilec že vključil v obravnavo pri pooblaščeni ustanovi, ki izvaja standardni program zdravljenja odvisnosti in s tem pokazal pripravljenost aktivnega sodelovanja in izpolnjevanja postavljenih obveznosti.

6. Vrhovni državni tožilec zahtevo za varstvo zakonitosti utemeljuje z navedbami, da je višje sodišče samovoljno interpretiralo določbo osmega odstavka 202. d člena ZP-1, ter odločilo arbitrarno, ko je menilo, da je dovolj že, da storilec predloži sodišču katerokoli dokazilo o vključitvi v program zdravljenja odvisnosti, ne pa dokazilo ustanove, ki izvaja standardizirani program zdravljenja odvisnosti in tako ekstenzivno razlagalo določbo osmega odstavka 202. d člena ZP-1. V postopkih odločanja o predlogu storilca za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja se od storilcev pričakuje aktivno sodelovanje ter vestno in dosledno izpolnjevanje obveznosti, ki jih sodišče naloži storilcu v sklepu o ugoditvi njegovemu predlogu, zato Vrhovnemu sodišču predlaga ugotovitev kršitve osmega odstavka 202. d člena ZP-1. 7. Določba osmega odstavka 202. d člena ZP-1 je jasna. Sodišče storilcu v sklepu, s katerim ugodi predlogu za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, naloži obveznost, da v roku, ki ni daljši od 15 dni od pravnomočnosti sklepa oziroma prejema pravnomočnega sklepa, predloži dokazilo o vključitvi v ustrezen program z navedbo imena in naslova izvajalca pooblaščenega po ZVoz. Po določbi drugega odstavka 202. e člena ZP-1 pa sodišče s sklepom prekliče odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, če storilec v preizkusni dobi stori hujši prekršek ali v rokih, ki jih določi sodišče, ne izpolnjuje vseh obveznosti iz sklepa o odložitvi izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da storilec v postavljenem roku zahtevanega potrdila sodišču ni predložil in glede na citirane določbe ZP-1 ravnalo zakonito, ko je preklicalo odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. Po presoji Vrhovnega sodišča pa tudi odločitvi višjega sodišča, ki je sklep prvostopenjskega sodišča razveljavilo, v obravnavanem konkretnem primeru ni mogoče očitati nezakonitosti. Glede na ugotovljena dejstva in okoliščine konkretnega primera je mogoče zaključiti, da je višje sodišče smiselno uporabilo institut vrnitve v prejšnje stanje.(1) Vlogo zoper prvostopenjski sklep sodišča je storilec naslovil kot pritožbo, vendar je iz njene obrazložitve, v kateri je pojasnjeval vzroke, zakaj v postavljenem roku ni uspel predložiti pravega potrdila, razvidno, da je po vsebini šlo za predlog za vrnitev v prejšnje stanje. Tega sicer višje sodišče ni vrnilo prvostopenjskemu sodišču, temveč je o njem odločilo samo in štelo, da so razlogi, iz katerih je storilec zamudil 15 dnevni rok, utemeljeni, zato je izpodbijani sklep razveljavilo. Po presoji Vrhovnega sodišča takšno ravnanje višjega sodišča ne zahteva ugotovitve kršitve kateregakoli zakona, saj je nenazadnje ravnanje višjega sodišča v skladu z načelom ekonomičnosti in hitrostjo postopka ter načelom varstva pravic strank.

8.

Glede na navedeno je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1).

Op. št. (1): Po določbi 202. f člena ZP-1 se za preklic odložitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja smiselno uporabljajo določbe ZP-1, ki v zvezi z roki (vrnitev v prejšnje stanje pa je le podkategorija rokov) napotuje na smiselno uporabo določb bodisi Zakona o splošnem upravnem postopku, bodisi ZKP. Oba zakona pa urejata tudi institut vrnitve v prejšnje stanje, ki se smiselno uporablja tudi v postopku odločanja o preklicu izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja.