Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da med tožnikom in pokojno ni prišlo do sklenitve posojilne pogodbe v skladu z 569. členom OZ.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožnik krije sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v I. točki izreka odločilo, da je toženec dolžan plačati tožniku 397,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 12. 2021 dalje do plačila in 869,02 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 3. 2023 do plačila (I. točka izreka). V II. točki izreka je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je toženec dolžan tožniku plačati znesek 9.105,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 4. 2021 do plačila. V III. točki izreka je odločilo, da je toženec dolžan nositi 12,21 % pravdnih stroškov, tožnik pa 87,79 % pravdnih stroškov. V IV. točki izreka pa je zahtevek toženca za povrnitev stroškov, vložen dne 24. 5. 2023, kot prepozen zavrglo.

2. Zoper odločitev sodišča prve stopnje pod II. točko izreka in posledično odločitev o stroških (III. točka izreka) se pritožuje tožnik. Navaja, da se ne strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da ni dokazal, da je A. A. podala izjavo volje za sklenitev posojilne pogodbe in da ta ni bila sklenjena. A. A. je bila v finančni stiski in si je od njega in njegove partnerke večkrat sposojala denar, koliko rabi je sporočila po telefonu v komunikaciji s sinom oziroma njegovo partnerko. Toženec ni prerekal navedb tožnika, zato pomeni, da jih je priznal. Zgolj izpovedba stranke pa ne more nadomestiti trditvene podlage. Sicer pa je sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka, saj je nasprotje med tem, kar je navedeno v sodbi in listinami v samem spisu, sodišče je sicer povzelo bistveno SMS korespondenco med A. A. in B. B., vendar je vsebinsko ni pravilno upoštevalo. Toženec pa nikoli ni podal trditev, da so bila nakazila opravljena kot plačilo očetu, oziroma da gre za pranje denarja, oziroma da mu je A. A. denar dejansko vrnila, saj zaslišanje stranke ne more nadomestiti trditvene podlage toženca. O trditvah toženca, da bi naj posojeni zneski predstavljali darilo pokojni A. A., pa sodišče ni zavzelo nobenega stališča. Glede na navedeno, je sodišče prve stopnje v posledici bistvenih kršitev določb postopka, dejansko stanje nepopolno in napačno ugotovilo v nasprotju z listinskimi dokazi, posledično pa je tudi napačno uporabilo materialno pravo. Predlaga, da pritožbeno sodišče II. in III. točko izreka razveljavi v celoti in zahtevku tožnika ugodi, vse s stroškovno posledico oziroma razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. V odgovoru na pritožbo toženec predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti, pri tem očitanih absolutnih bistvenih kršitev določb postopka ni zasledilo, prav tako je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju (350. člen Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP).

6. Pritožba primarno očita sodišču prve stopnje, da toženec ni ugovarjal oziroma nasprotoval samemu zahtevku, zato je potrebno uporabiti glede teh navedb 214. člen ZPP, ki v drugem odstavku določa, da se dejstva, ki jih stranka ne zanika, štejejo za priznana.

7. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je toženec v odgovoru na tožbo dne 22. 2. 2022 nasprotoval trditvam tožnika o tem, da bi si naj mati strank pri tožniku izposojala denar, saj gre za špekulacije oziroma goljufanje tožnika, s katerimi je slednji hotel doseči, da bi se toženec odpovedal svojemu dednemu deležu. Sicer pa ti zneski kvečjemu predstavljajo darilo in ne posojilo oz. je mati tožniku vse zneske vrnila, saj denarja ni potrebovala, nenazadnje tudi oče o posojilu ni vedel ničesar. Tako ne drži, da toženec zahtevku tožnika ni obrazloženo ugovarjal in relativna bistvena kršitev določb postopka (prvi odstavek 339. člena ZPP) ni podana.

8. Nadalje pritožba očita sodišču prve stopnje storitev kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodišče naj ne bi v sodbo pravilno povzelo SMS korespondence med pokojno in B. B. Pri tem pritožba dodaja, da sodišče prve stopnje ni SMS sporočil pravilno upoštevalo. S tem pritožba graja ugotovljeno dejansko stanje sodišča prve stopnje in ne gre za očitano kršitev iz 15. točke drugega odstavka odstavka 339. člena ZPP, ki se nanaša na napačen prenos podatkov glede odločilnih dejstev iz natančno določene listine v sodbo.

9. Sodišče prve stopnje je SMS sporočila povzelo v 20. točki obrazložitve in jih zatem v 21. - 24. točki dokazno ocenilo, ter na podlagi celovitega dokaznega postopka, skladnega z 8. členom ZPP (12. do 27. točka obrazložitve), pravilno zaključilo, da med tožnikom in pokojno ni prišlo do sklenitve posojilne pogodbe v skladu z 569. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Sodišče druge stopnje dokazno oceno sodišča prve stopnje v celoti povzema kot pravilno.

10. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da denarni zneski, ki so bili sicer nesporno nakazani od septembra 2019 pa do leta 2021 materi tožnika, niso bili dani z namenom posojila, saj je tožnik vedel, da ga pokojna ne bo mogla vrniti, slednjega pa od svoje matere nikoli ni pričakoval in med njima do dogovora o vračilu danega ni prišlo. Nenazadnje tudi mož pokojne o kakršnemkoli posojilu pokojni ni vedel. Tožnik tako ni dokazal, da je s pokojno sklenil posojilno pogodbo in da je med njima obstajalo soglasje volje, da mu bo pokojna dane denarne zneske vrnila.

11. Glede na obrazloženo, in ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa pravilno uporabilo določbe OZ (569. člen OZ), ki opredeljuje posojilno pogodbo, prav tako pa ni storilo očitanih oziroma uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb postopka, je sodišče druge stopnje pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (355. člen ZPP).

12. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato krije sam svoje stroške pritožbenega postopka (165. člen v zvezi s 154. členom ZPP). Toženec stroškov odgovora na pritožbo ni priglasil, zato je odločanje o njih odpadlo (163. člen ZPP).