Jedro

Inšpekcijski organ po prejemu pritožbe zoper sklep o zavrženju ni bil upravičen z izpodbijano odločbo ponovno odločati o pritožbi tožnice zoper odločbo, o kateri je pred tem že odločil (pa četudi napačno) s sklepom o zavrženju, zoper sklep pa je tožnica vložila pritožbo.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Tržnega inšpektorata Republike Slovenije, Območne enote Maribor, št. 0610-722/2011-18-31001 z dne 20. 4. 2011 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 420,00 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je bilo ugodeno pritožbi tožnice zoper odločbo Tržnega inšpektorata Republike Slovenije, Območne enote Maribor, št. 0610-722/2011-5-31001 z dne 2. 2. 2011 tako, da je bila odločba odpravljena (1. točka izreka), odločeno pa je tudi bilo, da izpodbijana odločba nadomešča odločbo Tržnega inšpektorata Republike Slovenije, Območne enote Maribor, št. 0610-722/2011-5-31001 z dne 2. 2. 2011 (2. točka izreka). V obrazložitvi izpodbijane odločbe inšpektorat pojasnjuje, da je bil zoper tožnico po uradni dolžnosti uveden inšpekcijski postopek na podlagi določb Zakona o potrošniških kreditih (v nadaljevanju ZPotK-1). Pri inšpekcijskem pregledu, ki je bil dne 21. 1. 2011 opravljen v poslovnih prostorih družbe A. d.o.o., na naslovu ..., ki je pogodbeni partner tožnice, je bilo namreč ugotovljeno, da tožnica kot kreditodajalec preko kreditnega posrednika - družbe A. d.o.o. - sklepa kreditne pogodbe s slovenskimi potrošniki preko spletnega portala na naslovu www.eposojilo.com

, ne da bi imela pridobljeno dovoljenje Urada Republike Slovenije za varstvo potrošnikov. Z odločbo z dne 2. 2. 2011 je zato tržni inšpektor tožnici prepovedal sklepati kreditne pogodbe s slovenskimi potrošniki preko omenjenega spletnega portala, dokler dajalec kredita odobrava kredite brez dovoljenja. Odločba je bila kreditnemu posredniku in tožnici vročena na naslovu ..., kjer ima sedež kreditni posrednik tožnice. Kreditodajalcu je bilo na tem naslovu v skladu z določbo 87. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) puščeno obvestilo o prispeli pošiljki. Ker v roku 15 dni tožnica pisanja ni dvignila, je bila pošiljka vrnjena pošiljatelju z navedbo, da prejemnik nima hišnega predalčnika. Skladno s tretjim in četrtim odstavkom 87. člena ZUP se je zato pošiljka štela za vročeno dne 18. 2. 2011, to je 15. dan od dneva, ko je bilo puščeno obvestilo. Tožnica je preko svojega pooblaščenca zoper odločbo z dne 2. 2. 2011 dne 25. 2. 2011 vložila pritožbo, ki pa jo je upravni organ zaradi administrativne pomote pri knjiženju zmotno štel za pritožbo zoper odločbo, ki jo je v zadevi s št. 0610-716/2011 izdal tržni inšpektorat dne 1. 2. 2011. Pritožbo je zato kot prepozno s sklepom št. 0610-716/2011-13-31001 (pravilno: s sklepom št. 0610-716/2011-10-31001) z dne 14. 3. 2011, zavrgel. Zoper sklep je tožnica vložila pritožbo. Zaradi zmotne ugotovitve upravnega organa glede pravočasnosti vložene pritožbe zoper upravno odločbo z dne 2. 2. 2011 je upravni organ ponovno presojal upravičenost pritožbe zoper izdano upravno odločbo skladno s prvim odstavkom 240. člena ZUP ter pri tem ugotovil, da je pritožba dovoljena, pravočasna in vložena po upravičeni osebi. Pri obravnavi pritožbe je organ ugotovil, da je bila tožnici v zadevi o prepovedi sklepanja kreditnih pogodb s slovenskimi potrošniki preko spletnega portala www.eposojilo.com

, dokler dajalec kreditov odobrava kredite brez dovoljenja, že izdana upravna odločba št. 0610-716/2011-6-31001 z dne 1. 2. 2011, ki je dne 23. 2. 2011 postala pravnomočna. Ker gre v obeh odločbah, to je v odločbi z dne 2. 2. 2011, zoper katero se pritožuje tožnica ter v pravnomočni odločbi z dne 1. 2. 2011 po presoji upravnega organa za isto upravno zadevo (udeležen je isti subjekt, ugotovljeno je bilo isto dejansko in pravno stanje, v zadevi je odločal isti organ, razlog za uvedbo postopka je isti, pa tudi pravna posledica ima isto vsebino), pri istem organu pa je mogoče o isti upravni zadevi odločati samo enkrat, je upravni organ pri izdaji odločbe z dne 2. 2. 2011 prekršil pravilo o prepovedi ponovnega odločanja o isti stvari. Kadar o isti zadevi obstajata dve odločbi, je treba pozneje izdano odločbo odpraviti. V obravnavanem primeru je upravni organ tožnici prepovedal sklepanje kreditnih pogodb s slovenskimi potrošniki preko spletnega portala že z odločbo z dne 1. 2. 2011, zoper katero pa tožnica ni vložila pritožbe, zato je odločba postala dne 23. 2. 2011 pravnomočna. Glede na obrazloženo je Tržni inšpektorat Republike Slovenije na podlagi prvega odstavka 242. člena ZUP pritožbi ugodil, odločbo z dne 2. 2. 2011 pa je odpravil ter jo nadomestil z izpodbijano odločbo.

Zoper izpodbijano odločbo je tožnica vložila pritožbo, ki pa je bila z odločbo Ministrstva za gospodarstvo Republike Slovenije št. 0211-56/2011-3-DU z dne 7. 9. 2011 kot neutemeljena zavrnjena.

V tožbi tožnica izpodbijani odločbi nasprotuje ter navaja, da ji odločbi z dne 1. 2. 2011 in z dne 2. 2. 2011 nista bili vročeni, saj je treba tretji odstavek 35. člena ZPotK-1, ki določa, da se za kraj vročanja šteje tudi kraj, na katerem dajalec kredita ali kreditni posrednik posluje s potrošniki, razumeti tako, da dajalcu kredita ni mogoče vročati odločb na sedežu kreditnega posrednika, kjer kreditni posrednik posluje s potrošniki. Ker odločbi tožnici nista bili pravilno vročeni, odločba z dne 1. 2. 2011 ni mogla postati pravnomočna. Zato po mnenju tožnice tudi ni pravilna navedba, da je inšpekcijski organ dvakrat odločal o isti stvari. Po mnenju tožnice gre v obeh primerih za isto odločbo, ki pa jo je inšpekcijski organ napačno vročal kreditnim posrednikom oziroma tožničinim pogodbenim partnerjem namesto tožnici. Po presoji tožnice je mogoče za kasnejšo šteti odločbo z dne 1. 2. 2011, ki je bila pogodbenemu partnerju tožnice, družbi B. d.o.o., vročena šele dne 14. 2. 2011, odločba z dne 2. 2. 2011 pa tudi še ni pravnomočna. Stranka zato sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter vrne zadevo organu druge stopnje v ponovni postopek, v katerem bo moralo ministrstvo odločiti o zavrženi pritožbi z dne 25. 2. 2011. Tožnica pa zahteva tudi povračilo stroškov postopka z DDV.

V odgovoru na tožbo toženka ponavlja razloge za odločitev, navedene v obrazložitvi izpodbijane odločbe.

Tožba je utemeljena.

Iz podatkov upravnega spisa izhaja, da je tožnica dne 25. 2. 2011 zoper odločbo opr. št. 610-722/2011-5-31001 z dne 2. 2. 2011, s katero ji je bil izrečen inšpekcijski ukrep prepovedi sklepanja potrošniških kreditov, vložila pravočasno pritožbo. Pritožba, ki jo je inšpekcijski organ napačno obravnaval kot pritožbo zoper odločbo opr. št. 0610-716/2011-6-31001 z dne 1. 2. 2011, je bila s sklepom opr. št. 0610-716/2011-10-31001 z dne 14. 3. 2011 kot prepozna zavržena. Zoper sklep o zavrženju pritožbe je tožnica dne 29. 3. 2011 vložila pritožbo, pri odločanju o kateri je inšpekcijski organ na prvi stopnji, sklicujoč se na določbo prvega odstavka 240. člena ZUP, izdal izpodbijano odločbo, s katero je (tako izhaja iz njene obrazložitve) ponovno odločil o pritožbi tožnice zoper odločbo z dne 2. 2. 2011. Izpodbijana odločba je po presoji sodišče nezakonita, saj pri njeni izdaji niso bila upoštevana določila splošnega upravnega postopka. Po izrecni zakonski določbi ima namreč stranka zoper sklep, s katerim je bila njena pritožba zavržena kot prepozna, pravico do pritožbe, o kateri odloča organ druge stopnje, ki je pri odločanju o pritožbi zoper sklep o zavrženju pristojen odločiti tudi o zavrženi pritožbi (tretji odstavek v zvezi z drugim odstavkom 240. člena ZUP). V obravnavani zadevi zato inšpekcijski organ po prejemu pritožbe zoper sklep o zavrženju z dne 14. 3. 2011 ni bil upravičen z izpodbijano odločbo ponovno odločati o pritožbi tožnice zoper odločbo z dne 2. 2. 2011, o kateri je pred tem že odločil (pa četudi napačno) s sklepom o zavrženju, zoper sklep pa je tožnica vložila pritožbo.

Ker je upravni organ z izpodbijano odločbo o isti stvari (to je o pritožbi tožnice zoper odločbo z dne 2. 2. 2011) odločil že drugič (pred tem izdani sklep o zavrženju pritožbe je še zmeraj v veljavi), je sodišče zaradi kršitve pravil postopka na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) izpodbijano odločbo odpravilo ter vrnilo zadevo upravnemu organu na prvi stopnji v ponovni postopek.

V ponovnem postopku bo moral upravni organ na prvi stopnji pritožbo tožnice zoper sklep Tržnega inšpektorata Republike Slovenije, Območne enote Maribor, št. 0610-722/2011-13-31001 z dne 14. 3. 2011 odstopiti v reševanje pristojnemu Ministrstvu za gospodarstvo Republike Slovenije, ki bo moralo skladno z določbo tretjega odstavka 240. člena ZUP odločiti tudi o zavrženi pritožbi tožnice zoper odločbo z dne 2. 2. 2011. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je tožnica upravičena do povračila stroškov postopka (tretji odstavek 25. člena ZUS-1) skladno z določili Pravilnika o povrnitvi stroškov postopka tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik), ki določa, da se tožeči stranki v primeru, ko je bila zadeva rešena na seji, tožečo stranko pa je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, priznajo stroški v višini 350,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika). Tožnica pa je upravičena tudi do povračila stroškov 20 % DDV, ki se odmeri od priznanega pavšala za nagrado odvetnika, v višini 70,00 EUR. Sodišče je tako tožnici priznalo pravico do povračilo stroškov upravnega spora v skupni višini 420,00 EUR. Ta znesek mora toženka poravnati tožnici v roku 15 dni od dneva dneva vročitve te sodbe (drugi odstavek 313. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22 člena ZUS-1).