Jedro

Pravnomočna odločitev o nasprotnem tožbenem zahtevku pa temelji na ugotovitvi, da je toženec (nasprotni tožnik) pridobil nepremičnino v last na podlagi veljavne darilne pogodbe. Za svojo posest ima torej veljavni pravni naslov. Tožnikov zahtevek, ki temelji na sklepu o dedovanju iz leta 1983, zato ne more biti več utemeljen. S poznejšo sodbo, s katero je bila ugotovljena lastninska pravica J. D., je ugotovitev, da je A. H. lastnik tega zemljišča, izgubila pravno veljavo.

Izrek

1. Revizija zoper odločitev o nasprotnem tožbenem zahtevku se zavrže. 2. Revizija zoper odločitev o tožbenem zahtevku se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika A. H., s katerim je zahteval, da naj mu toženec J. D. izroči v posest parc.št. ., vl.št..., k.o..., in mu povrne pravdne stroške. Ugodilo pa je nasprotnemu tožbenemu zahtevku J. D. in razsodilo, da se ugotovi, da je on lastnik navedene parcele ter da mu je A. H. dolžan izstaviti zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere se bo pri tej nepremičnini vpisala lastninska pravica na njegovo ime. A. H. je še obsodilo na povrnitev pravdnih stroškov J. D. v znesku 82.155,00 SIT. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče (nasprotne tožene) stranke in prvostopno sodbo potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložil revizijo A. H. kot tožnik in nasprotni toženec. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Ne strinja se z dokazno oceno, ki sta jo sprejeli sodišči druge in prve stopnje. Trdi, da je zaključek obeh sodišč v nasprotju z izpovedmi prič in tudi v nasprotju s podatki zapuščinskega spisa opr.št. D... Zaradi drugačnega tolmačenja in razlaganja navedenih dokazov je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 13. točki 2. odstavka 354. člena ZPP. Revident nato pojasni svojo verzijo poteka dogodkov po koncu navedenega zapuščinskega postopka. Ker je sodišče štelo, da je pokojna B. H. veljavno podarila nepremičnino tožencu, čeprav ni bila v njeni lasti, je s tem tudi napačno uporabilo materialno pravo. Zato tožnik (nasprotni toženec) predlaga, da Vrhovno sodišče RS izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožnikovemu tožbenemu zahtevku, toženčev tožbeni zahtevek iz nasprotne tožbe pa zavrne.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

Ad 1.) Revizija ni dovoljena.

Toženec J. D. je z vlogo z dne 20.3.1985, ki je prispela na sodišče 21.3.1985, odgovoril na tožbo tožnika in v isti vlogi tudi vložil nasprotno tožbo. Zahteval je, da sodišče ugotovi njegovo lastninsko pravico na zemljišču, ki naj bi ga po tožbi izročil A. H., ter da mu mora A. H. za to zemljišče izstaviti ustrezno zemljiškoknjižno listino.

Nasprotna tožba ima pravno naravo samostojne tožbe. Zaradi dejstva, ker se vlaga v postopku, ki že teče med istima strankama v nasprotnih vlogah, določa ZPP zanjo nekatere dodatne pogoje (189. člen ZPP), kar pa na njeno pravno naravo ne vpliva. Zato mora imeti tudi nasprotna tožba vse elemente, ki so potrebni za dovoljenost revizije.

Tožbeni zahtevek iz nasprotne tožbe je premoženjskopravni zahtevek, ki pa se ne nanaša na denarno terjatev. Po 3. odstavku 382. člena ZPP revizije ni v premoženjskih sporih, v katerih se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarno terjatev, če vrednost spornega predmeta ne presega določenega zneska. Vrednost spornega predmeta mora tožeča stranka navesti v tožbi (2. odstavek 186. člena ZPP). Tega nasprotna tožeča stranka ni storila. Ker nasprotna tožena stranka ni ugovarjala tej opustitvi ali zahtevala ugotovitev vrednosti spornega predmeta, do ugotovitve vrednosti spornega predmeta pa tudi ni prišlo v okviru postopka po 40. členu ZPP, pogoji za dovoljenost revizije niso izpolnjeni. Zato je revizijsko sodišče na podlagi 392. člena ZPP revizijo zoper odločitev o nasprotnem tožbenem zahtevku moralo zavreči. To pa pomeni, da se revizijsko sodišče ni smelo ukvarjati s pravilnostjo odločitve o tem, ali je nasprotni tožnik pravno veljavno pridobil sporno parcelo na podlagi darilne pogodbe in ali zato utemeljeno zahteva izstavitev zemljiškoknjižne listine, na podlagi katere se bo lahko vpisal v zemljiško knjigo kot lastnik.

Ad 2.) Revizija ni utemeljena.

Tožnik A. H. je s tožbo zahteval, naj mu J. D. izroči v posest nepremičnino parc.št..., vl.št..., k.o... Izročitev v posest je zahteval zato, ker je postal na podlagi sklepa o dedovanju z dne 23.1.1984, opr.št. D ... sam zemljiškoknjižni lastnik navedenega zemljišča. Sodišči druge in prve stopnje sta po večkratnem sojenju zavrnili njegov tožbeni zahtevek, ter, kot je že bilo navedeno, ugodili nasprotnemu tožbenemu zahtevku J. D. Pravnomočna odločitev o nasprotnem tožbenem zahtevku pa temelji na ugotovitvi, da je toženec (nasprotni tožnik) pridobil nepremičnino v last na podlagi veljavne darilne pogodbe. Za svojo posest ima torej veljavni pravni naslov. Tožnikov zahtevek, ki temelji na sklepu o dedovanju iz leta 1983, zato ne more biti več utemeljen. S poznejšo sodbo, s katero je bila ugotovljena lastninska pravica J. D., je ugotovitev, da je A. H. lastnik tega zemljišča, izgubila pravno veljavo.

Ker se torej odločitvi po tožbi in nasprotni tožbi med seboj izključujeta, revident tudi z revizijo zoper odločitev o tožbenem zahtevku ne more uspeti, čeprav je revizija zoper ta del sodbe formalno dovoljena. Revizijsko sodišče jo je zato potem, ko je ugotovilo, da tudi niso bile storjene kršitve, na katere pazi po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).