Jedro

Zavarovanec toženke (ki je bil v času škodnega dogodka upravnik stavbe) tožnici ne more biti odgovoren zaradi morebitne kršitve pogodbe, sklenjene med njim in lastniki stavbe. Za uveljavljanje sankcij zaradi kršitve pogodbene obveznosti so upravičene le stranke pogodbe. Podlaga za upravnikovo odgovornost tožnici so lahko le ugotovitve o opustitvi njegovih zakonsko določenih dolžnosti v zvezi z vzdrževanjem in obratovanjem skupnih delov upravljane stanovanjske stavbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, s katerim je zahtevala, da ji toženka plača 23.630,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 12. 2011 dalje do plačila (točka I izreka). Tožnici je še naložilo, da toženki povrne 20,00 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila (točka II izreka).

2. Pritožbo vlaga tožnica. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga spremembo izpodbijane odločitve tako, da bo zahtevku ugodeno, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. V ločeni vlogi, vloženi že po izteku pritožbenega roka, priglaša pritožbene stroške.

Sodišču prve stopnje glede ugotovitve o mestu padca očita pomanjkljivo dokazno oceno. Opozarja na izjavi A. C. in V. P. Tudi če sta bili izjavi napisani na podlagi tega, kar je povedala tožnica, slednja ni imela razloga, da bi si mesto padca izmislila. Povedala je, da je padla pred stopniščem v stavbo in na fotografiji A5 pokazala, kje je padla. Pojasnila je razliko v metrih, ki jo kot odločilno upošteva sodišče. Priča R. je res izpovedala, da se je padec tožnice zgodil en meter pred stopnicami, vendar ni povedala, v katero smer. Tudi priča J. S. je funkcionalno zemljišče opredelil do robnika pri stopnicah na levi in potem naravnost. Podatki, na podlagi katerih je sodišče zaključilo, da se je priča R. nahajala 12,5 metra od zatrjevanega mesta padca, so nezanesljivi. Sodišče bi lahko mesto padca ter velikost funkcionalnega zemljišča ugotovilo le z izvedencem ustrezne stroke (kar bi morala predlagati toženka), ali s predlaganim ogledom. V zvezi s tem ugovarja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP. Neprepričljiva je dokazna ocena izpovedbe priče S. Č., saj je mogoče, da je slednji receptorja poimenoval varnostnik. Poleg tega sodišče priči ne verjame zato, ker ga tožnica označi z znancem, po drugi strani pa mu verjame, ko izpoveduje v korist odločitve sodišča (da je bila površina posuta). Enako velja za pričo R., ki ji sodišče verjame v pogledu mesta padca, ne pa v pogledu izpovedbe, da površina pod snegom ni bila primerno oskrbljena.

Navedbe tožnice sodišču niso omogočale ugotavljanja, ali je do padca prišlo na funkcionalnem zemljišču ali ne. Toženka je v pripravljalni vlogi z dne 27. 2. 2014 trdila, da je mesto padca, ki ga je tožnica označila na fotografiji, na parceli, ki je v lasti MOL, to pa ni na funkcionalnem zemljišču. Toženka torej ni trdila, da kraj padca ni v upravljanju toženke po pogodbi.

Funkcionalno zemljišče je tisto, ki je potrebno za redno rabo objekta. Tožnica je trdila, da je pohodna površina, ki se nahaja pred zunanjimi stopnicami, nujen sestavni del dostopa v stavbo. Dovozna pot se je nahajala za rampo, za katerim je bilo tudi parkirišče, ki je služilo za redno rabo objekta na T. Z rampo je ravnal receptor. Torej ne gre za površino, ki je dostopna vsakomur in za katero bi bila zadolžena MOL. Dovozno pot so uporabljali uporabniki poslovne stavbe, J. S. pa je pot čistil. Pot se je, kljub temu, da je bila v lasti MOL, uporabljala v korist lastnikov poslovne stavbe. Zato je nepomembno, ali je toženka po pogodbi o upravljanju in vzdrževanju poslovnih prostorov, bila zadolžena za zimsko službo na dovozni poti. Relevantno je le to, da je pot čistila, na dan dogodka pa je dolžno skrbnost opustila. Sodišče je mimo zakonskih določil interpretiralo pojme v pogodbi o upravljanju in vzdrževanju poslovnih prostorov in za razlago, da funkcionalno zemljišče predstavlja le zemljišče, ki je v lasti etažnih lastnikov, ni navedlo nobenega razloga.

Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo dejansko stanje tudi glede skrbnosti toženke pri čiščenju. Sodišče ob ugotovitvi, da na dan škodnega dogodka ni bilo večjih padavin, ne pojasni zakaj in kako naj bi to vplivalo na presojo skrbnosti. Ne opredeli se do navedb J. S., da je vsak dan spremljal vremensko napoved in je ob napovedanem sneženju začel s pluženjem in posipanjem do 6. ure zjutraj in do izpovedbe, da tistega dne ni snežilo oziroma je zadnjič snežilo 10. 1. 2010 (in torej potrebe po pluženju in posipanju ni bilo). Sodišče brez pojasnila, zakaj je to pomembno, zaključi, da je na dan škodnega dogodka bilo spolzko, vendar zaradi snega. S tem po mnenju pritožnice pritrjuje njeni navedbi, da je poledica bila in je zato samo s seboj v nasprotju, ko zaključi, da poledice ni bilo. Razlogi glede poledice in spolzkosti so v tem delu nejasni in sami s seboj v nasprotju, kar pomeni bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Ne drži zaključek sodišča, da naj bi priči S. potrdili, da je bilo na dan škodnega dogodka posuto s soljo. Tega ni potrdila nobena od zaslišanih prič.

Tožnica je hodila previdno in ob zavedanju, da gre za zimske razmere. Tudi ugotovitev o brskanju po torbici bi lahko vodila kvečjemu do soodgovornosti in ne k izključni krivdi za nastali škodni dogodek. Vztraja pri tem, da bi skrbnost dobrega gospodarja zahtevala postavitev opozorilne table pred poslovno stavbo.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnica se je poškodovala 25. 1. 2010 ob padcu pred stavbo T. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bilo mesto padca na površini, ki je v lasti MOL, to je na dostopni poti, ki poteka po parceli 5/6, k. o. X, ne pa na zemljišču stavbe stavbe T. (to je na parceli 3/1 iste k. o.). Ker čiščenje te površine ni bila pogodbena obveznost zavarovanca toženke, je zahtevek zavrnilo.

6. Pritožbeno sodišče zaključku o mestu padca tožnice pritrjuje in zavrača očitke o pomanjkljivi dokazni oceni. Zemljišče (okoli) stavbe T. (to je parcela 3/1, k. o. X), po neizpodbijanih dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje (glej točko 15 sodbe), sega še približno 30 cm od roba stopnic pred katerimi naj bi tožnica padla. Konča se ob robu dovozne poti, ki poteka po parceli 5/6, k. o. X, last MOL. Da bi tožnica padla na 30 cm pasu pred stopniščem, torej na parceli 3/1, k. o. X, dokazni postopek tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni potrdil. Res je tožnica ob zaslišanju pojasnila razlike v svoji izpovedbi glede razdalje med rampo in mestom padca, vendar pa to na presojo pravilnosti dejanske ugotovitve o mestu padca ne more vplivati. Glede mesta padca je povedala le to, da je padla pred stopniščem in se pri tem sklicevala na fotografijo A5. Ob upoštevanju načina, kako je kraj padca označila na tej fotografiji (puščica, ki kaže na sredino zarisanega kroga), pa je ta brez dvoma že na dostopni poti oziroma izven pasu med stopniščem in potjo. Na to je pravilno opozorilo tudi sodišče prve stopnje v točki 15 sodbe. Izpovedbo tožnice je torej ocenilo tudi v povezavi s fotografijo in je drugačen pritožbeni očitek neutemeljen.

Iz izjav A. C. in V. P. izhaja zgolj to, da je do zdrsa in padca prišlo pred stopniščem v poslovno stavbo, ne pa tudi točna lokacija tega padca. Glede na to, da sta priči izjavo napisali, upoštevajoč to, kar jima je povedala tožnica, slednja pa ob zaslišanju niti sama ni izpovedala, da bi padla na pasu med stopniščem in dovozno potjo, vsebine izjav ni mogoče razlagati na način, kot to želi pritožnica.

Priča R. M. je ob zaslišanju povedala, da je do padca tožnice prišlo en meter pred stopnicami. Tudi če se je to zgodilo en meter pred začetkom stopnic v smeri proti rampi (in ne meter stran od njih merjeno pravokotno na stopnice), to še ne dokazuje padca na parceli 3/1, k. o. X. S tem, ko je sodišče v razlogih opozorilo na razdaljo, na kateri se je nahajala priča R., je utemeljilo zgolj svoj zaključek, da mesto padca ni bilo le en meter od stopnic (kot je povedala priča), ampak celo več. To pa osnovne ugotovitve, da je tožnica padla na dostopni poti s parcelno številko 5/6, k. o. X, ne spreminja, ampak jo le dodatno utemeljuje. Dvom v izračun sodišča (da je bila priča od mesta padca oddaljena približno 12,5 m) zato na presojo nima vpliva.

Izpoved priče S. v delu, ko je opisala obseg parcele okoli stavbe ter obseg t. i. funkcionalnega zemljišča, ugotovitve sodišča prve stopnje, kje se konča parcela 3/1 in začne parc. št. 5/6, obe k. o. X, potrjuje in zato dvoma v pravilnost ugotovitev o mestu padca ne vzbuja.

Priča Č., ki jo pritožnica omenja v pritožbi, o mestu padca ni izpovedala. Pojasnila je, da ji ga tožnica ni pokazala. Opozarjanje na njeno izpovedbo in na (po mnenju pritožnice) nepravilno dokazno oceno le-te je zato v tem pogledu nerelevantno.

Sodišče prve stopnje mesta padca z izvedbo ogleda na kraju samem ne bi moglo ugotoviti. V tem pogledu gre za očitno neprimeren dokaz. Sodišče je zato odločilo pravilno, ko je njegovo izvedbo zavrnilo. Ker pritožnica izvedenca „ustrezne stroke“ ni predlagala, predlagala pa ga ni niti toženka, trditve o zmotno ugotovljenem dejanskem stanju (glede mesta padca) in bistveni kršitvi postopka ni mogoče utemeljevati s trditvijo, da bi sodišče mesto padca lahko ugotovilo le z izvedencem.

7. Tožnica je poleg krivdne uveljavljala tudi objektivno odškodninsko odgovornost. Hoja po neočiščenih, poledenelih ter s peskom oziroma s soljo neposutih ter vremenskim razmeram in letnemu času neprimerno vzdrževanih tleh, naj bi bila dejavnost, iz katere kljub običajni pazljivosti ob navedenih okoliščinah izhaja večja nevarnost za nastanek poškodb. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem pritrjuje pravilnemu materialnopravnemu zaključku sodišča prve stopnje, da spolzka in poledenela tla niso nevarna stvar, hoja po njih pa ne nevarna dejavnost. Razloge za to je navedlo že sodišče prve stopnje in jih pritožbeno sodišče sprejema in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje. Tak materialnopravni zaključek v pritožbenem postopku tudi ni posebej izpodbijan.

8. Pritožbeno sodišče nadalje soglaša, da ni podana niti krivdna odgovornost zavarovanca tožene stranke, čeprav iz deloma drugačnih razlogov kot jih je navedlo sodišče prve stopnje.

9. Tako zavarovanec toženke (ki je bil v času škodnega dogodka upravnik stavbe na naslovu T.) tožnici ne more biti odgovoren zaradi morebitne kršitve pogodbe, sklenjene med njim in lastniki stavbe. Za uveljavljanje sankcij zaradi kršitve pogodbene obveznosti, so upravičene le stranke pogodbe. Sklicevanje tožnice (in sodišča) na pogodbena določila, ki so upravnika zavezovala k izvajanju zimske službe na „funkcionalnem zemljišču stavbe“, zato ni pravilno, nerelevantno pa je posledično tudi vprašanje obsega zemljišča, ki ga je bil upravnik po pogodbi dolžan čistiti. Ali je sodišče pogodbeni pojem t. i. funkcionalnega zemljišča, ki ga zakonska ureditev v času sklepanja pogodbe o upravljanju ni več poznala, pravilno razložilo, zato na odločitev ne more vplivati. Pritožbeno sodišče se o pritožbenih navedbah, ki takšno razlago izpodbijajo, ji očitajo neobrazloženost ter pomanjkanje trditvene podlage, ne izjavlja, saj to ni potrebno.

10. Podlaga za upravnikovo odgovornost tožnici so lahko le ugotovitve o opustitvi njegovih zakonsko določenih dolžnosti v zvezi z vzdrževanjem in obratovanjem skupnih delov upravljane stanovanjske stavbe. Tako je upravnik v skladu s 118. členom Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) in 25. členom Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ-1) v okviru svojih dolžnih poslov obratovanja skupnih delov stavbe dolžan med drugim poskrbeti tudi za čiščenje skupnih delov. Med skupne dele pa spada tudi zemljišče (tretji odstavek 3. člena in prvi odstavek 5. člena SZ-1 ter tretji odstavek SPZ). Že po zakonu je zato v zimskih razmerah dolžan skrbeti za čiščenje in vzdrževanje tega zemljišča. Obseg zemljišča, ki je skupni del stavbe, je lahko različen. Kot je opozorilo že sodišče prve stopnje, gre lahko za zemljišče, na katerem stoji stavba, lahko pa tudi drugo zemljišče, na katerem so izpolnjeni pogoji lastništva (prvi odstavek 5. člena SZ-1, tretji odstavek 105. člena SPZ).

11. Ker je trditveno in dokazno breme za obstoj prvih treh predpostavk odškodninske odgovornosti (protipravnost, škoda in vzročna zveza) na oškodovancu (prvi odstavek 131. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ), je bila tožnica tista, ki je bila dolžna ponuditi ustrezno trditveno podlago, zakaj naj bi očitana upravnikova opustitev čiščenja oziroma posipanja dovozne poti, pomenila protipravno opustitev. Glede na predhodno obrazložitev upravnikovih zakonskih obveznosti, bi tako morala trditi in dokazati, da je dovozna pot skupni del stavbe na naslovu T. Tega pa ni storila. Trditvena podlaga, ki sta jo (pravočasno)(1) ponudili pravdni stranki tudi sicer ne omogoča zaključka, da gre za skupni del. Ne glede na to, da je dostopna pot zaprta z rampo s katero upravlja receptor (neprerekana navedba toženke), da predstavlja tudi dostop do stavbe T. (neprerekana navedba tožnice) in da jo je upravnik dejansko čistil (neizpodbijana ugotovitev sodišča), to ob dejstvu, da je zemljišče, po katerem pot poteka, v lasti MOL (neprerekana navedba toženke in neizpodbijana ugotovitev sodišča), za zaključek, da gre za skupni del, ne zadošča. Očitka o protipravni opustitvi pa glede na obrazloženo seveda ni mogoče utemeljiti niti s tem, da naj bi zavarovanec toženke na dan škodnega dogodka opustil narediti tisto, kar je sicer, ne da bi ga k temu zavezoval zakon, običajno (prostovoljno) delal. Zavarovancu toženke glede na obrazloženo protipravnega ravnanja oziroma opustitve ni mogoče očitati.

12. Ker je za obstoj odškodninske odgovornosti potreben obstoj vseh štirih elementov (poleg nedopustnega ravnanja ali opustitve tudi nastanek škode, vzročna zveza med očitanim nedopustnim ravnanjem oziroma opustitvijo in krivda oziroma odgovornost povzročitelja škode), že odsotnost enega od njih predstavlja razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka. O pritožbenih očitkih, ki se nanašajo na odgovornost zavarovanca toženke, se pritožbeno sodišče zato ne izjavlja, ker to ni potrebno.

13. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožbeni zahtevek zavrnilo, je torej pravilna, pritožba pa neutemeljena. Pritožbeno sodišče jo je zato zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP sodbo potrdilo.

14. Ker pritožnica s pritožbo ni bila uspešna, do povračila pritožbenih stroškov ni upravičena (154. v zvezi s 165. členom ZPP). Pritožbeno sodišče se zato do pravočasnosti njihove priglasitve niti ni opredeljevalo.

Op. št. (1): Pri navedbah, da gre za površino, ki ni dostopna vsakomur in da ne gre za javno pot, gre za pritožbene novote, ki jih pritožnica ne opraviči in so zato neupoštevne (337. člen ZPP).