Jedro

Izrek disciplinske odločbe, v katerem ni naveden dejanski stan kršitev delovnih obveznosti, ki jih je storil tožnik, in tudi ne, kdaj jih je storil, je pomanjkljiv. Ta pomanjkljivost pa ni vplivala na zakonitost in pravilnost odločbe, če so v obrazložitvi točno navedene kršitve, in kdaj so bile storjene, to pa je navedeno tudi v zahtevi za začetek disciplinskega postopka. S tem je bilo tožniku zagotovljeno, da je bil seznanjen o tem, katere kršitve so mu očitane, omogočena pa mu je bila tudi obramba.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Disciplinska organa tožene stranke sta tožniku izrekla disciplisnki ukrep prenehanja delovnega razmerja, ker sta ugotovila, da je v času od 15.7.1992 do 12.12.1992 izdal 14 vizumov pri katerih je opustil vpis v uradno evidenco izdaje vizumov, zneske za upravne takse pa si je prisvojil. To je hujša kršitev delovnih obveznosti po 1. točki prvega odstavka 45. člena ("dejanje, ki pomeni kaznivo dejanje zoper uradno dolžnost, drugo kaznivo dejanje, storjeno na delu ali v zvezi z delom ali storjeno iz nečastnih nagibov, in drugo kaznivo dejanje ali prekršek, s katerim se krni ugled državnega organa") Zakona o delavcih v državnih organih (Uradni list RS št. 15/90 do 38/99, v nadaljevanju: ZDDO).

Sodišče prve stopnje je kvalifikacijo tožnikovih kršitev spremenilo tako, da je ugotovilo, da je storil hujšo kršitev delovnih obveznosti po 2. točki prvega odstavka 45. člena ZDDO ("neizpolnjevanje ali nevestno, nepravočasno ali malomarno opravljanje delovnih in drugih obveznosti"). Ugotovilo je tudi, da je uvedba disciplinskega postopka zastarala za štiri kršitve delovnih obveznosti. Sodišče je ugotovilo, da je tožnik malomarno opravljal svoje delo s tem, ker v evidenco ni vpisal osmih izdanih vizumov in ker ni poskrbel, da bi bila plačana taksa odvedena v proračun.

Pomanjkljivost izreka prvostopne disciplinske odločbe za odločitev ni bistvena, ker je dejanje, ki je bilo očitano tožniku, navedeno v obrazložitvi odločbe.

Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno. V zvezi s pritožbenimi navedbami je ugotovilo, da tožnik dela ni opravil tako, kot določa Zakon o tujcih. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik opravljal delo malomarno in nevestno, s čemer se je sodišče druge stopnje strinjalo.

Pomanjkljivosti izreka prvostopne disciplinske odločbe niso take, da bi bila zaradi njih odločitev nezakonita. Točen opis dejanja je naveden v obrazložitvi odločbe, tožniku je bila vročena zahteva za začetek disciplinskega postopka, v kateri je navedeno, v katerem obdobju bi naj storil kršitve in koliko kršitev bi naj storil. Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožnik vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlagal je spremembo izpodbijane sodbe in sodbe sodišča prve stopnje.

Navajal je, da je sodišče prve stopnje spremenilo opis dejanja oziroma samo ugotovljeno kršitev s tem, da je ugotovilo, da tožnik ni odvedel upravnih taks. Takšno kršitev je sodišče prve stopnje kvalificiralo po 2. točki prvega odstavka 45. člena ZDDO, torej povsem drugače, kot disciplinski organi tožene stranke. Sodišče ni imelo podlage za spremembo kvalifikacije kršitve.

V disciplinskem postopku so bile storjene kršitve postopka, zaradi katerih bi bilo treba odločbe disciplisnkih organov razveljaviti. Izrek odločbe disciplinskih organov je pomanjkljiv, ker ne vsebuje opisa dejanja, temveč samo zakonsko normo, ki je bila kršena. Sodne odločbe teh kršitev ne morejo odpraviti.

Pomanjkljivo je utemeljena tudi oblika krivde. Tožnik sploh ni ravnal krivdno. Tožnik se je v zvezi z obliko krivde skliceval na navedbe v pritožbi.

V zadevi Pd 74/94 je sodišče prve stopnje v identični zadevi odločilo drugače. Pogoji za izrek najstrožjega disciplinskega ukrepa niso obrazloženi.

Revizija je bila na podlagi 390. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90, v nadaljevanju: ZPP-77) vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočne sodbe sodišč druge stopnje, zato jo je dovoljeno vložiti le pod pogoji in zaradi razlogov, ki so v 382. in 385. členu ZPP-77 izrečno določeni. Po določbi 386. člena ZPP-77 revizijsko sodišče zato preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem pazi po uradni dolžnosti, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstvaka 354. člena ZPP-77, in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pri preizkusu izpodbijane sodbe navedene bistvene kršitve določb pravdnega postopka revizijsko sodišče ni ugotovilo.

Tožnik v reviziji ni uveljavljal revizijskega razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zato revizijsko sodišče v zvezi s tem razlogom izpodbijane sodbe ni preizkusilo.

Ker je revizija izredno pravno sredstvo, mora revident v njej na podlagi 386. člena ZPP-77 navesti meje preizkusa izpodbijane sodbe in tudi razloge zanjo. Zaradi te določbe ni mogoče upoštevati navedb v reviziji, ki se sklicuje na navedbe v pritožbi.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Sodišče je v delovnem sporu, katerega predmet je prenehanje delovnega razmerja zaradi izrečenega disciplinskega ukrepa, vezano na dejanski stan kršitve, kot je bila navedenena v zahtevi za začetek disciplinskega postopka in ugotovljena v sklepih disciplinskih organov delodajalca. Določba 24.člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94) dovoljuje, da sodišče pri preizkusu izpodbijanih sklepov disciplinskih organov spremeni kvalifikacijo kršitev delovnih obveznosti, ki jih je storil delavec. Ni dopustna sprememba kvalifikacije, ki bi bila tožniku v škodo (z njo bi bilo kršeno temeljno načelo prepovedi "reformatio in peius"). Sodišče prve stopnje je kršitev delovnih obveznosti tožnika prekvalificiralo tako, da je namesto kršitev po 1. točki prvega odstavka 45. člena ZDDO, ugotovilo kršitev po 2. točki, kar je blažja kvalifikacija, kar je v korist tožnika.

Opisa dejanja sodišče prve stopnje ni spremenilo, ker je bil podlaga za njegovo odločanje isti življenjski dogodek, ki je bil obravnavan v disciplinskem postopku.

Zato nasprotne trditve v reviziji niso sprejemljive.

Tudi v disciplinskem postopku veljajo splošna načela o pravici do obrambe, ki so npr. določena v 29. členu Ustave Republike Slovenije, drugem odstavku 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin s protokoli (Uadni list RS, Mednarodne pogodbe, št. 7/94) in drugem odstavku 14. člena Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah (Uradni list SFRJ, št. 7/71 v zvezi Aktom o notifikaciji nasledstva, Uradni list RS, mednarodne pogodbe, št. 9/92) Bistvo vsebine aktov, ki jih izdajo diciplinski organi (zahteva za začetek disciplinskega postopka, sklepi disciplinskih organov o izrečenih ukrepih) je med drugim tudi v tem, da je delavec, ki je obdolžen kršitev, seznanjen s kršitvami, ki so mu očitane. Le na tak način mu je omogočena obramba v disciplinskem postopku. Iz disciplinskega spisa tožene stranke, ki ga je sodišče prve stopnj uporabilo kot dokaz pri odločanju, izhaja, da je bil tožnik seznanjen s kršitvami, ki so mu bile očitane (nasprotnih trditev in dokazov ni postavil) in da mu je bila omogočena pravica do obrambe. Izrek prvostopne disciplinske odločbe z dne 6.5.1993 je res pomanjkljiv, vendar sta v zvezi s tem sodišči druge in prve stopnje ugotovili, da je v obrazložitvi sklepa jasno navedeno, katerih dejanj je bil tožnik obdolžen. V zvezi s tem je sodišče druge stopnje ugotovilo, da je v zahtevi za začetek disciplinskega postopka, ki je bila tožniku vročena, navedeno, v katerem obdobju je tožnik storil kršitve in koliko kršitev je storil. Iz obrazloženega izhaja, da pomanjkljivost izreka sklepa prvostopnega disciplinskega organa ni bistveno vplivala na zakonitost in pravilnost disciplisnkega postopka.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik nevestno in malomarno opravljal delo pri izdaji vizumov (obrazložitev na 5 in 6 strani sodbe sodišča prve stopnje). Sodišče druge stopnje je tej ugotovitvi pritrdilo z utemeljitvijo, da ni mogoče sprejeti navedb v pritožbi, da sodišče ni obrazložilo, v čem vidi malomarno in nevestno opravljanje dela tožnika (obrazložitev na 3. strani). Ugovori v reviziji v zvezi s krivdo in njeno obrazložitvijo zato niso utemeljeni.

V zadevi Pd 74/94 sodišča prve stopnje je Vrhovno sodišče Republike Slovenije v zadevi VIII Ips 3/2000 potrdilo sodbo sodišča druge stopnje. Višje delovno in socilano sodišče v Ljubljani je s sodbo opr. št. Pdp 336/99-3 z dne 9.9.1999 spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je tožnikov zahtevek na razveljavitev sklepom delodajalca zavrnilo kot neutemeljen. Različnost odločanja torej ni podana.

Po določbi drugega odstavka 45. člena ZDDO je za hujšo kršitev delovih obveznosti, ki jo je storil tožnik, treba obvezno izreči disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. Posebnih (tako imenovanih kvalifikatornih) koliščin torej ni treba ugotavljati.

Pomen olajševalnih okoliščin za izrek in izbiro ukrepa pa je sodišče prve stopnje obrazložilo (6. stran obrazložitve). Sodišče druge stopnje je tej obrazložitvi pritrdilo (poseben odstavek na 4. strani obrazložitve). Pogoji za izrek najstrožjega disciplinskega ukrepa so torej bili obrazloženi.

Ker niso podani razlogi zaradi katerih je bila vložena, in ne razlogi, nakatere sodišče pazi po uredni dolžnosti, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP-77).

Določbe ZPP-77 je revizijsko sodišču na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 45/I/94) smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije.