Jedro

V korist upravičenca, čigar zemljišče, ki je bilo podržavljeno, leži v območju kompleksa kmetijskih zemljišč v družbeni lastnini in ga ni mogoče vrniti v last in posest, je mogoče vzpostaviti solastninsko pravico s posledično možnostjo razdelitve v ustreznem postopku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 30.5.2001, s katero je ta zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Upravne enote K. z dne 19.12.2000. Z navedeno odločbo je prvostopni upravni organ odločil: da se upravičencu J.M. (tožnikov pravni prednik) z dnem pravnomočnosti odločbe vzpostavi solastninski delež do 4800/86276-tin na kompleksu XI "M.k." k.o. P., ki ga sestavljajo parcele, navedene v 1. točki te odločbe, v skupni izmeri 86276 m2; da se s to odločbo, namesto vračila delov parcel št. 299, 300 in 309, vse k.o. P., vrne solastninski delež na kompleksu, kot ga določa prva točka izreka te odločbe; da je zavezanec za vračilo Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS, Ljubljana; da je sedanji upravljalec s tem zemljiščem M. KŽK K. d.o.o. K., dolžan po pravnomočnosti te odločbe izročiti denacionalizirano premoženje v začasno upravljanje skrbniku za posebne primere M.M., ki z navedenim premoženjem upravlja do pravnomočnosti odločitev sodišča v zapuščinskem postopku po pok.

upravičencu; da je vrednost nepremičnin v času podržavljenja znašala 9.559,03 DEM, v času vračanja pa znaša za pripadajočih 54.01 % odvzetih nepremičnin 5.562,39 DEM v tolarski protivrednosti, preračunano po srednjem tečaju Banke Slovenije, na dan izdaje odločbe o denacionalizaciji; da vrednost denarne odškodnine, dane za odvzete parcele, predstavlja 45,99% vrednosti podržavljenega premoženja, zato se le-ta upošteva pri določitvi solastninskega deleža upravičenca v kompleksu; da vknjižbo lastninske pravice v korist upravičenca na parcelah, navedenih v prvi točki izreka odločbe, izvede po uradni dolžnosti po pravnomočnosti te odločbe Okrajno sodišče v Kranju in, da stroški postopka niso bili zaznamovani.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe prvostopno sodišče navaja, da so zemljišča denacionalizacijskega upravičenca sedaj vsa vpisana v vl. št. 156 in tvorijo kompleks kmetijskih zemljišč XI "M.k." k.o. P. Navedeni kompleks je v lasti Republike Slovenije in z njim gospodari Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS, ki je po Zakonu o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov RS in po 1. odstavku 27. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) zavezanec za vračilo podržavljenih kmetijskih zemljišč in gozdov. Tožena stranka je pravilno odločila, da se denacionalizacijskemu upravičencu v skladu z določbo 3. odstavka 27. člena ZDen vrne solastniški delež, ki ustreza površini podržavljenih parcel glede na celotno površino kompleksa z upoštevanjem ob podržavljenju dane odškodnine. Zavrača tožbeni ugovor, ki se nanaša na vrednotenje nepremičnin oziroma izračun izplačane odškodnine ob podržavljenju. Organ prve stopnje je, kot je ugotovila že tožena stranka, pravilno izračunal vrednost prejete odškodnine na podlagi Odredbe o koeficientu povečanja dolarskih cen nacionaliziranega premoženja (Uradni list RS, št. 24/92 in 33/96, v nadaljevanju Odredba), vrednost podržavljenih parcel pa na podlagi veljavnih določb Odloka o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, v postopku denacionalizacije (Uradni list RS, št. 16/92 in 21/92, v nadaljevanju Odlok). Gre za predpis, ki ga je kot veljavno pravno podlago pravilno uporabil upravni organ ob izdaji prvostopne odločbe, ter je v tem okviru ob izpodbijanju odločbe nerelevantno navajanje, da so nastopili pogoji za spremembo 5. člena Odloka. Vrednost za parcelo 309 k.o. P. je izračunana za katastrsko kulturo travnik IV. Iz podatkov geodetske uprave izhaja, da je v času podržavljenja obstajala na parceli enaka katastrska kultura, kar je organ prve stopnje v skladu z 2. členom Odloka pravilno upošteval, ter so navajanja o drugačni vrsti rabe te parcele nedokazana.

Tožnik vlaga pritožbo zoper izpodbijano sodbo zaradi vseh razlogov iz 1. odstavka 72. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, v nadaljevanju ZUS). Po njegovem mnenju je izpodbijana sodba nepravilna in nezakonita. Med drugim navaja, da za odločitev po 3. odstavku 27. člena ZDen v obrazložitvi ni navedeno odločilno dejstvo. Izpostavlja, da je primarno načelo ZDen, da se podržavljeno premoženje prvenstveno vrača v naravi, izjeme od navedenega pravila pa je potrebno razlagati restriktivno. Smiselno ponovi tožbene navedbe, da izračun vrednosti podržavljenega zemljišča na podlagi Odloka ni realen, saj so se izhodišča vrednosti kmetijskih zemljišč spremenila in bi moralo ministrstvo na podlagi 5. člena Odloka določiti novo ceno. Navaja še, da je med upravnim postopkom prišlo do povišanja koeficienta dolarskih cen (spremembe Odredbe), kar je vplivalo na vrednotenje že izplačane odškodnine denacionalizacijskemu upravičencu. V kolikor bi upravni organi postopali v skladu z zakonom, predvsem kar se tiče odločanja v razumnem roku, po njegovem mnenju vrednost podržavljenega premoženja ne bi presegala 30% vrednosti premoženja. Z uporabo povečanega koeficienta v konkretnem primeru je kršeno načelo enakosti pred zakonom in načelo, da se upošteva predpis, ki je za stranko ugodnejši. Predlaga, da Vrhovno sodišče RS njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne prvostopnemu sodišču v nov postopek.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa, na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča pravilna in zakonita. Pritožbeno sodišče se strinja tudi z razlogi izpodbijane sodbe, ki so skladni s podatki v predloženih spisih in določbami ZDen, na katerih temelji odločitev, in jih pritožbeno sodišče, da se izogne ponavljanju, ne navaja ponovno.

V obravnavani zadevi je sporno vračanje kmetijskega zemljišča, ki leži v območju kompleksa kmetijskih zemljišč. Vračanje te vrste zemljišč ureja 27. člen ZDen. Po določbah 1. alinee 2. odstavka tega člena se kmetijska zemljišča vračajo v last in posest, če se s tem ne okrni funkcionalnost kompleksov kmetijskih zemljišč. Da v obravnavani zadevi gre za primer, ko bi se z vrnitvijo spornih kmetijskih zemljišč v last in posest okrnil funkcionalni kompleks kmetijskih zemljišč, potrjujejo podatki in listine v upravnih spisih. Obstoj ovire za vrnitev v last in posest, ki jo določa 1. alinea 27. člena ZDen, pa napotuje na uporabo določb 3. odstavka tega člena, na katerega sta po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje in pred njim tožena stranka pravilno oprla svojo odločitev. Po tej določbi je mogoče v korist upravičenca, čigar zemljišče, ki je bilo podržavljeno, leži v območju kompleksa kmetijskih zemljišč v družbeni lastnini in ga ni mogoče vrniti v last in posest, vzpostaviti solastninsko pravico s posledično možnostjo razdelitve v ustreznem postopku.

Glede tožnikovih pritožbenih navedb v zvezi z vračanjem premoženja v naravi pritožbeno sodišče pojasnjuje, da se vračanje kmetijskih zemljišč, ki se nahajajo v kompleksu, z vzpostavitvijo lastninske oziroma solastninske pravice po določbah 3. odstavka 27. člena ZDen, šteje za vrnitev podržavljenega premoženja v naravi. Po navedeni določbi se vračajo kmetijska zemljišča v solast, ne pa tudi v posest. Po določbi 3. odstavka 27. člena ZDen pa si kompleks kmetijskih zemljišč solastniki lahko razdelijo sporazumno ali v nepravdnem postopku ali v postopku komasacije.

Kot izhaja iz izpodbijane sodbe, kar potrjujejo podatki v upravnih spisih, je upravni organ uporabil Odredbo, ki je veljala v času odločanja, zato po presoji pritožbenega sodišča ni utemeljen tožnikov očitek, da je bilo zaradi uporabe spremembe Odredbe (ki je začela veljati 22.6.1996), oziroma spremenjenih koeficientov povečanja dolarskih cen nacionaliziranega premoženja, kršeno načelo enakosti pred zakonom. Za uporabo predpisov, ki bi bili ugodnejši za stranko, pa upravni organ v obravnavani zadevi ni imel pravne podlage v veljavnih predpisih.

Na drugačno odločitev pritožbenega sodišča tudi ne morejo vplivati tožnikovi ugovori, ki jih je uveljavljal že v tožbi in jih je utemeljeno zavrnilo že sodišče prve stopnje.

Ker glede na navedeno niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 73. člena ZUS kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.