Jedro

Kadar imata stranki ugovore zoper izvid in/ali mnenje oziroma so zaradi nejasnosti ali pomanjkljivosti potrebna dodatna pojasnila, sodišča pa izvedenca ne zasliši, temveč zahteva le pisno dopolnitev ekspertize, gre lahko za kršitev postopka relativnega značaja, predvsem takrat, ko izvedenčevi pisni odgovori niso dovolj izčrpni, natančni, nedvoumni, razumljivi in jasni. Vendar pa je to treba presojati od primera do primera.

V primerih, ko pisna korespondenca ni primerno sredstvo za realizacijo strankine pravice do izjave v postopku, lahko kršitev določbe prvega odstavka 253. člena ZPP preraste v absolutno bistveno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Izrek

Revizija se glede zneska 3.480,22 EUR zavrže, v preostalem pa zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala, da ji toženka plača odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 22.742,44 EUR (prej 5,450.000 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 2. 2002 dalje do plačila in odškodnino za premoženjsko škodo v znesku 1.727,59 EUR (prej 414.000 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zavrnjen je bil tudi zahtevek, da toženka tožnici od 1. 3. 2002 dalje mesečno plačuje po 29,21 EUR (prej 7.000 SIT) izgube na dohodku z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Sodbo pritožbenega sodišča tožnica izpodbija z revizijo.

Uveljavlja vse revizijske razloge in predlaga razveljavitev sodb nižjih sodišč ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zatrjuje kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl., v nadaljevanju ZPP), ker ji je bilo onemogočeno predlagano neposredno zaslišanje obeh izvedencev, in sicer travmatologa dr. P. in psihiatrinje dr. T., sodišče prve stopnje pa tudi ni ugodilo njenemu predlogu po postavitvi drugega izvedenca medicinske stroke. Izvedensko mnenje dr. T. namreč ni bilo skladno s predloženo zdravstveno dokumentacijo, deloma pa je bilo v nasprotju tudi s samim seboj oziroma z izvedenskim mnenjem iste izvedenke o tožničinih psihičnih težavah, pred in po prometni nesreči z dne 1. 10. 2000, ki ga je podala v pravdnem postopku pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani P 2450/2002-III. Opozarja, da sta v dveh ločenih pravdnih postopkih dva izvedenca psihiatrične stroke podala na podlagi iste zdravstvene dokumentacije diametralno nasprotni mnenji o psihičnih težavah tožnice na dan 1. 10. 2002. Pisna dopolnitev izvedenskega mnenja v nobenem primeru ne more nadomestiti ustnega podajanja izvedenskega mnenja in nadomestiti pravice strank, da z dodatnimi vprašanji ter z neposrednim soočenjem izvedenca na glavni obravnavi opozori na nejasnosti, nedorečenosti ter nelogičnosti v samem izvedenskem mnenju oziroma na neskladja med izvedenskim mnenjem in drugimi izvedenimi dokazi. Tožnica namreč ni mogla pisno postaviti toliko vprašanj izvedencu, ki bi lahko nadomestila ustno zaslišanje, saj so zastavljena vprašanja dejansko odvisna od prejetih odgovorov. Sodišče prve stopnje tudi izvedenca dr. P., kljub pripombam obeh pravdnih strank, ni zaslišalo. Z njegovim neposrednim zaslišanjem bi bile odpravljene morebitne nejasnosti v njegovem mnenju glede tožničinih telesnih poškodb vratne hrbtenice in postkomocijskega sindroma, zato jih sodišče ne bi moglo šteti za nedokazane. V zvezi s tem tožnica uveljavlja kršitev 4. člena ZPP, drugega odstavka 244. člena ZPP, prvega odstavka 253. člena ZPP ter tretjega odstavka 254. člena ZPP. Opozarja, da gre praksa sodišč v smeri izključnega pisnega podajanja izvedenskih mnenj, kar je v nasprotju z določbami ZPP. Pisna dopolnitev izvedenskega mnenja v nobenem primeru ne more nadomestiti ustnega podajanja izvedenskega mnenja in nadomestiti pravice strank, da z dodatnimi vprašanji in z neposrednim soočenjem izvedenca na glavni obravnavi opozori na nejasnosti, nedorečenosti ter nelogičnosti v samem izvedenskem mnenju oziroma na neskladja med izvedenskim mnenjem in drugimi izvedenimi dokazi. Stranke bi morale imeti večjo pravico glede določanja izvedenca, ki ga bo postavilo sodišče, pravico sodišča, da lahko namesto določenega izvedenca vselej postavi drugega izvedenca, pa omejiti na objektivne razloge in pri postavitvi drugega izvedenca pozvati tisto pravdno stranko, ki je predlagala dokaz z izvedencem, da se izjasni o drugem izvedencu. Glede višine odškodnine za nepremoženjsko škodo navaja le, da so bile določbe 195., 200. in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78 in nasl., v nadaljevanju ZOR) nepravilno uporabljene, saj je bila odškodnina za telesne poškodbe prisojena v znesku, ki ne dosega pravične odškodnine.

4. Revizija je bila v skladu s 375. členom ZPP vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija delno ni dovoljena, v preostalem delu pa ni utemeljena.

O nedovoljenem delu revizije:

6. Revizija je izredno pravno sredstvo z omejenim obsegom izpodbijanja. Po drugem odstavku 367. člena ZPP je dovoljena v tistih premoženjskih sporih, v katerih vrednost revizijsko izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 4.172,93 EUR (prej 1,000.000 SIT). Nepremoženjska in premoženjska škoda imata različno dejansko in pravno podlago, in to tudi v primeru, ko se uveljavljata z eno tožbo. V takšnem primeru se v skladu z drugim odstavkom 41. člena ZPP vrednost spora določi po vrednosti vsakega posameznega zahtevka. Tožnica je iz naslova premoženjske škode zahtevala plačilo

1.727,59 EUR (prej 414.000 SIT) navadne škode ter mesečne rente v znesku 29,21 EUR (prej 7.000 SIT) od 1. 3. 2002 dalje zaradi izgube na dohodku.(1) Vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe, ki se nanaša na premoženjsko škodo, znaša

3.480,22

EUR (prej

834.000 SIT)

. Ker ta znesek ne presega revizijskega praga, revizija v tem delu ni dovoljena. Zato jo je revizijsko sodišče na podlagi 377. člena ZPP v tem delu zavrglo.

O neutemeljenem delu revizije:

7. Za razliko od priče, izvedenec sodišču posreduje podatke o strokovnem znanju, s katerim sodišče ne razpolaga, torej abstraktna pravila znanosti, stroke in posebnih izkušenj, in šele posredno konkretna dejstva (ki pa jih izvedenec za razliko od priče ugotavlja v okviru sodnega postopka). Bolj kot psihološki kriteriji (ki tu stopajo v ozadje, ali povsem izginejo) so zato za dokazno oceno izvedenskega mnenja odločilni logično racionalni kriteriji. Pravilo o ustni izvedbi tega dokaza se zato v praksi spreminja v izjemo. Izvedenci podajo izvid in mnenje največkrat pisno. Taka praksa, ki je sicer, kot pravilno poudarja revidentka, v nasprotju s prvim odstavkom 253. člena ZPP, pa ima nedvomno tudi dobre strani. Med njimi je gotovo najpomembnejša ta, da izvedencu omogoči poglobljen pristop k delu (študij literature, posveti s kolegi, daljša razmišljanja, itd.). Pisne ekspertize so zato praviloma ne le bolj pretehtane, so tudi bolj razumljive, izčrpne in pregledne. Tudi sodniku in strankam dajejo več časa za proučitev izvida in mnenja. Prednosti pisne ekspertize se lahko ohranjajo celo v primerih, ko ima sicer stranka zoper njo pripombe in jih izrazi v pisni vlogi. Po drugi strani pa je pritrditi revidentki, da zgolj pisna komunikacija nikoli ne more nadomestiti neposrednega, živega dialoga. Pri neposrednem zaslišanju je možnost nesporazumov med sodnikom in izvedencem bistveno manjša kot pri dopisovanju. V zadevah, kadar imata stranki ugovore zoper izvid in/ali mnenje oziroma so zaradi nejasnosti ali pomanjkljivosti potrebna dodatna pojasnila, sodišča pa izvedenca ne zasliši, temveč zahteva le pisno dopolnitev ekspertize, gre lahko za kršitev postopka relativnega značaja, predvsem takrat, ko izvedenčevi pisni odgovori niso dovolj izčrpni, natančni, nedvoumni, razumljivi in jasni. Vendar pa je to treba presojati od primera do primera.(2) Kadar pa stranki pisni ekspertizi ne ugovarjata in ne zahtevata zaslišanja izvedenca na obravnavi ter ekspertizi ni mogoče očitati neobrazloženosti, nejasnosti, površnosti, dvoumnosti ali nenatančnosti, opustitev zaslišanja ne more predstavljati bistvene kršitve določb postopka. Celo tedaj ne, ko sodišče kljub zahtevi stranke izvedenca ni zaslišalo, če stranka ni podala pripomb, glede katerih bi bilo treba izvedenca zaslišati.(3) V primerih, ko pisna korespondenca ni primerno sredstvo za realizacijo strankine pravice do izjave v postopku, lahko kršitev določbe prvega odstavka 253. člena ZPP preraste v absolutno bistveno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

8. V obravnavani zadevi je bilo izvedensko mnenje travmatologa dr. P. vročeno obema strankama. Toženka je nanj podala pripombe, na katere je izvedenec v pisni dopolnitvi mnenja odgovoril. Tožnica na omenjeno izvedensko mnenje ni imela pripomb. V svoji vlogi z dne 21. 10. 2004 se je strinjala z zaključki izvedenca in zgolj pojasnila, kako jih je treba interpretirati. Mnenje izvedenca je bilo skupaj z dopolnitvijo prebrano na glavni obravnavi dne 29. 11. 2004. Ker tudi tedaj tožnica ni imela nobenih pripomb (tudi toženka ne), je pravilen zaključek nižjih sodišč, da za zaslišanje izvedenca ni bilo podlage, saj so bila vsa ključna vprašanja razrešena že v pisnem delu, pripomb nanj pa tožnica ni imela. Kršitve postopka relativne narave, ki jih tožnica uveljavlja v tej zvezi, zato niso podane. Ker je bila tožnici omogočena vsebinska kontrola nad obravnavo navedenega dokaza (lahko bi na izvedensko mnenje podala pripombe), tožničina pravica do izjavljanja glede obravnavanega ni bila kršena.

9. S odišče prve stopnje je na predlog tožnice glede vprašanj v zvezi z njenim psihičnim stanjem angažiralo dr. T., ki je že podala izvedensko mnenje v zadevi Okrožnega sodišča v Ljubljani P 2450/2002-III. Tožnica je menila, da je izvedensko mnenje, ki ga je dr. T. podala v prej omenjeni pravdni zadevi (in ki ga je sodišče v tej zadevi tudi prebralo), drugačno glede posledic nezgode iz konkretne pravdne zadeve. Iz izvedenskega mnenja v tej zadevi izhaja, da so bile psihične težave tožnice le začasne narave in da so do konca septembra 2000 že izzvenele, iz mnenja v zadevi P 2450/2002-III pa izhaja, da je 25 % trajnega poslabšanja tožničinega psihičnega stanja povzročila kasnejša prometna nesreča. To naj bi po mnenju tožnice pomenilo, da je vzrok za poslabšanje v preostalih 75% obravnavana nesreča pri delu.

Na takšno, s strani tožnice zatrjevano neskladje, je izvedenka odgovorila v dveh pisnih dopolnitvah mnenja, kjer je nedvoumno in jasno pojasnila, da posledice tožničine prometne nesreče v zadevi P 2450/2005-III ni razmejevala od posledic obravnavane delovne nesreče, temveč glede na tožničine celotne duševne funkcije. Ponovno je poudarila, da so psihične težave tožnice, ki so posledica obravnavanega škodnega dogodka, prenehale pred njeno ponovno poškodbo 1. 10. 2000. Tožnica na takšno dopolnitev ni podala novih pripomb. Vztrajala je, da sta mnenji drugačni, zaradi česar naj bi bilo konkretno izvedensko mnenje nejasno in je zato predlagala postavitev novega izvedenca. Tako se izkaže, da je tožnica v pisni dopolnitvi izvedenskega mnenja dobila odgovor na vsa vprašanja, zaradi katerih je predlagala zaslišanje izvedenca.

Še dodatno ustno zaslišanje izvedenke bi bilo potrebno, če bi tožnica s svojo grajo izvedenskega mnenja uspela povzročiti dvom o popolnosti ali pravilnosti mnenja oziroma če bi njene pripombe na izvedensko mnenje terjale (dodatna) pojasnila o posameznih, za rešitev spora relevantnih dejstvih in okoliščinah. Ker pa je bila na vsa njena vprašanja oziroma pripombe ustrezno odgovorjeno v pisnem izvedenskem mnenju z dopolnitvama, novih pripomb pa ni imela, zaslišanje izvedenke v smislu 254. člena ZPP ni bilo nujno. Podani tudi niso bili pogoji za postavitev novega izvedenca, kar sta nižji sodišči ustrezno obrazložili.

Potreba, da sodišče v pravdi angažira še novega izvedenca

iste ali podobne stroke, mora biti namreč utemeljena z razumnimi razlogi. Zgolj strankino nezadovoljstvo, nestrinjanje oziroma nesprejemanje ugotovitev prvega izvedenca ni tak razumen razlog. Katera oseba bo izvedenec, je v pristojnosti sodišča (244. člen ZPP). V konkretnem primeru je sodišče upoštevalo tožničin predlog in za izvedenko določilo dr. T., zato revizijski očitki tožnice, da na izbiro ni mogla vplivati, niso utemeljeni.

Ker je izvedenka na pripombe tožnice (pisno) odgovorila, njena pravica do izjave ni bila kršena, četudi ni bila zaslišana.

Če namreč izvedenec odgovori na pripombe stranke v dopolnitvi pisnega mnenja, ni kršena strankina pravica do izjavljanja v postopku, saj za njo ni pomembno, v kakšni obliki jo stranka uresničuje, pač pa, da se ji omogoči učinkovito sodelovanje v (dokaznem) postopku - če je ta postopek pretežno pisni, je v tej obliki tudi njeno sodelovanje (na pisno mnenje pisne pripombe, na pisne pripombe pisni odgovori). Temu pa je bilo v obravnavani zadevi zadoščeno.

10. Bistvo načela neposrednosti je, da sodno odločbo izda sodnik, ki je sprejemal navedbe strank in izvedel dokazni postopek; med njim in stranko naj torej ne bo posrednika. Ta procesna kršitev je celo absolutne narave (1. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), vendar v konkretni zadevi ni podana. V tem primeru je odločila sodnica, ki je izvedla dokazni postopek in med drugim na naroku za glavno obravnavo obravnavala tudi obe izvedenski mnenji z dopolnitvami. S tem je bilo načelu neposrednosti zadoščeno in to ni bilo kršeno, kot neutemeljeno zatrjuje revidentka.

11. V zvezi z revizijskim razlogom zmotne uporabe materialnega prava, ki ga tožnica uveljavlja s sklicevanjem na prenizko odmerjeno odš kodnino za telesne bolečine in nevšečnosti, revizijsko sodišče ugotavlja, da je presoja

pritožbenega sodišča glede pravičnega denarnega zadoščenja za

omenjeno obliko nepremoženjske škode, skladna s temeljnima načeloma za

odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo, to je z načelom individualizacije odškodnine

in načelom objektivne pogojenosti višine odškodnine.

Upoštevanje teh načel ob podlagi v 200. in 203. členu ZOR je tisti dejavnik, ki v zvezi z odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo zagotavlja, da se škode različnega obsega obravnavajo enotno in da se zanje določajo pravične denarne odškodnine.

Tako mora sodišče v vsakem primeru posebej obseg in vsebino telesnega in duševnega trpljenja, ki ga v povezavi s škodnim dogodkom utrpi oškodovanec, presoditi v primerjavi s posledicami drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse. Prav primerjava z odškodninami, odmerjenimi v podobnih primerih,(4) kaže, da sta nižji sodišči načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine v predmetni zadevi pravilno upoštevali. Zadoščenje, ki sta ga odmerili za

telesne bolečine, strah in omenjene duševne bolečine, namreč ne odstopa od okvirov odškodnin, prisojenih za

te oblike nepremoženjske škode v podobnih primerih, ustrezno pa sta upoštevali tudi specifičnosti konkretnega primera.

12. Ker je revizijsko sodišče ugotovilo, da revizija v dovoljenem delu ni utemeljena, jo je na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo in s tem tudi v njej vsebovano zahtevo po povrnitvi stroškov revizijskega postopka.

Op. št. (1): Vrednost spornega predmeta rentnega zahtevka je izračuna v skladu z določbo 40. člena ZPP.

Op. št. (2): Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 599/2002, II Ips 342/2000, II Ips 772/2005 in II Ips 498/2001 ter Ude. L. in drugi; Pravdni postopek, zakon s komentarjem, druga knjiga, str. 496 in 497. Op. št. (3): Primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 437/2002 .

Op. št. (4): Primerjaj zadeve Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 332/2006, II Ips 219/2003, II Ips 39/2005, II Ips 139/99, II Ips 727/2004, itd..