Jedro

Sodišče lahko odloča samo o smiselno določilu 186. člena ZPP opredeljenem pobotnem ugovoru, ki mora biti določen. Nedoločnost v pobot postavljenega zahtevka pa onemogoča preizkus obstoja pogojev potrebnih za uspešnost pobotnega ugovora (vzajemnost, istovrstnost, dospelost in iztožljivost) kot tudi uporabe nekaterih posebnih pravil ZPP izrecno predpisanih za procesno pobotanje (člen 333/3, 338/3, 352/3, 363/5).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na razveljavitev sklepov pristojnih organov tožene stranke z dne 29.12.1993 in 25.1.1994, na podlagi katerih je Z.T. zaradi trajnega prenehanja potreb po njenem delu knjigoveza III. prenehalo delovno razmerje dne 21.8.1994. Sodišče je ugotovilo, da je bila tožnica spoznana za trajno presežno delavko v postopku, izvedenem skladno z določili novele Zakona o delovnih razmerjih in Kolektivne pogodbe grafične, časopisne, informativne, založniške in knjigotrške dejavnosti, saj so bili podani operativni razlogi za ukinitev njenega delovnega mesta.

Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožeče stranke in na podlagi določila 4. odstavka 373. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo. Ni sprejelo pravne presoje prvostopnega sodišča, da je bil postopek ugotavljanja presežnih delavcev v oddelku knjigoveznice zakonito izveden. Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni izpolnila obveznosti, določene ji v 35. členu Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91, 71/93 - ZDR), ko ni sprejela programa razreševanja presežnih delavcev, niti ni uporabila meril iz 1. odstavka 13. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo (Uradni list RS, št. 39/93 - SKPG) za določanje presežnih delavcev, je po presoji sodišča druge stopnje, tožnici delovno razmerje nezakonito prenehalo.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je vložila pravočasno revizijo tožena stranka. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 1. točki 1. odstavka 385. člena v zvezi s 13. točko 2. odstavka 354. člena ZPP in zmotno uporabo materialnega prava po 3. točki 1. odstavka 385. člena ZPP in predlaga spremembo sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka tožeče stranke oziroma njeno razveljavitev. V obrazložitvi revizije navaja, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma, da obstaja glede odločilnih dejstev nasprotje med tem, kar navaja sodba v svojih razlogih in vsebino izvlečka zapisnika zbora delavcev z dne 25.8.1994. Iz te listine nedvomno izhaja, da se v podjetju ukine dvoje delovnih mest knjigoveza III.. Tretji delavec - invalid -, ki se ga, po navedbah revizije, pomotoma omenja v obvestilu o pričetku postopka za trajno prenehanje potreb po delavcih z dne 4.11.1993 pa na delovno mesto knjigoveza III. ni bil nikoli razporejen. Le zaradi njegove invalidnosti druge stopnje mu je tožena stranka po odločitvi invalidske komisije morala zagotoviti drugo ustrezno delo. Zaradi navedenih pomanjkljivosti v sodbi je sodišče druge stopnje tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Kadar preneha delovno razmerje vsem delavcem zaradi ukinitve oddelka, ni po stališču revidenta, zakonske podlage za ugotavljanje presežkov delavcev. Takšno pravno stališče je bilo sprejeto tudi v sodbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. VIII Ips 91/96 z dne 14.1.1997. Sodišče druge stopnje je tudi kršilo določbo 3. odstavka 338. člena ZPP, s tem, ko ni odločilo o obstoju oziroma neobstoju terjatve tožene stranke.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 - 27/90 - ZPP) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti preizkusilo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, vendar take kršitve ni ugotovilo.

Razlogi sodbe sodišča druge stopnje so jasni in razumljivi. Zato v reviziji izrecno uveljavljena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP ni podana. Ta kršitev obstoji, če sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Po ugotovitveh revizijskega sodišča vsebuje izpodbijana sodba razloge o vseh dejstvih, ki so za razsojo zadeve odločilna. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP naj bi bila, po revizijskih navedbah, podana zato, ker obstaja nasprotje med tem, kar ugotavlja sodišče in kar izhaja iz predloženih listin. Po presoji revizijskega sodišča taka izvajanja niso utemeljena, saj posegajo v dejansko presojo obeh sodišč, ki sta ugotovili, da tožena stranka programa za razreševanje presežnih delavcev ni sprejela in, da so bili v oddelku knjigoveznice trije izvajalci (priloga B1).

Čeprav je sprejemanje dokazne ocene vezano na formalni okvir, ki ga določajo postopkovne določbe, predvsem v 219. - 276. členu ZPP, nobeno procesno določilo ne omejuje sodišča pri oceni dokazne vrednosti posameznega dokaza. Uzakonjeno dokazno pravilo bi namreč nasprotovalo načelu proste presoje dokazov in ugotavljanja materialne resnice, kot temeljnima postopkovnima načeloma ZPP. To velja tudi za revizijska zatrjevanja o dokazanem obstoju le dveh presežnih delavcev v knjigoveškem oddelku, "tretji" delavec pa naj bi bil, po navedbah revizije, naveden le pomotoma. O pravno odločilni vrednosti dokaznih listin se je pritožbeno sodišče izjavilo, zato so drugačne revizijske trditve v tej smeri protispisne (priloga B1). Ne morejo jih opravičiti niti zatrjevanja, da delavcu invalidu po odločitvi invalidske komisije v podjetju ni bila izdana razporeditvena odločba na delovno mesto knjigoveza III., zato naj bi ostal še naprej formalno razporejen na delovnem mestu offset tiskar II. Opustitev dolžnostnega ravnanja, izrecno predpisanega v 48. členu zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90 - ZTPDR) in 33. in 34. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 12/92 - 54/98) ne more biti pravno upoštevna v obravnavani zadevi. Zato revizijski očitek omenjene bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni utemeljen. Drugačno vrednotenje dokazov bi namreč pomenilo drugačno ugotovitev dejanskega stanja. Pravilnost ugotovitve dejanskega stanja, kar dejansko poizkuša doseči revizija s svojimi izvajanji o domnevnih postopkovnih kršitvah, pa ni v dovoljeni presoji revizijskega sodišča (3. odstavek 385. člena ZPP).

Revizijska graja zmotne uporabe materialnega prava ne upošteva dejanske podlage napadene sodbe, zato ni utemeljena. Odločilnega pomena za pravno presojo spora sta bili ugotovitvi, da tožena stranka ni sprejela programa razreševanja presežnih delavcev, v katerem bi določila ukrepe za preprečitev ali kar najmanjšo omejitev prenehanja delovnega razmerja delavcev, k čemer jo zavezuje 1. odstavek 35. člena ZDR, niti ni uporabila za določitev trajno nepotrebnih delavcev določila 1. odstavka 13. člena splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo, oziroma 22. člena Kolektivne pogodbe (KP) grafične, časopisno informativne, založniške in knjigotrške dejavnosti (Ur. l. RS, št. 13/91-I in 76/94).

Po določilu 36.e člena Novele zakona o delovnih razmerjih preneha delavcu, kateremu ni mogoče trajno zagotoviti dela v organizaciji, delovno razmerje po preteku šestih mesecev po dokončnosti sklepa o prenehanju delovnega razmerja. V 35. členu navedenega zakona je predpisan postopek o pravnem položaju trajno presežnih delavcev. V 1. odstavku je predpisana obveznost organov upravljanja oziroma delodajalca, da sprejmejo program razreševanja presežnih delavcev, v katerem določijo ukrepe za preprečitev ali kar največjo omejitev prenehanja delovnega razmerja delavcev, seznam nepotrebnih delavcev ter ukrepe in kriterije za izbiro ukrepov za omilitev škodljivih posledic prenehanja delovnega razmerja. Namen tega zakonskega določila je, da se delavcu v največji možni meri zagotovi takšen pravni položaj, kot ga je ustvaril s sklenitvijo delovnega razmerja in omeji nevarnost arbitriranja oziroma neenakega obravnavanja v postopku.

Zato so v določbah 35., 36.a in 36.b člena Zakona o delovnih razmerjih in 13. členu navedene Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo določeni kriteriji, ki morajo biti sprejeti za izbiro ukrepov za omilitev škodljivih posledic prenehanja delovnega razmerja (ponudba o zaposlitvi v drugi organizaciji oziroma pri delodajalcu, zagotovitev denarne pomoči ali pomoči za začetek samostojne dejavnosti, delo s krajšim delovnim časom, razporeditev na drugo delovno mesto, prekvalifikacija oziroma dokvalifikacija in podobno) že v programa razreševanja presežnih delavcev (1. odstavek 35. člena ZDR), in za izbiro delavcev, katerih delo postane trajno nepotrebno za ohranitev zaposlitve (1. in 2. alinea 1. odstavka 36.a člena ZDR). Če namreč obstajajo možnosti, da se nekaterim delavcem zagotovi prerazporeditev ali prekvalifikcaija oziroma dokvalifikacija, je pri njih izbiri upoštevati delovno uspešnost in strokovno izobrazbo, delovno dobo v organizaciji oziroma pri delodajalcu in socialne razmere, v katerih delavci živijo (3. odstavek 36.a člena). Našteti kriteriji so podobni kriterijem iz 1. odstavka 36.b člena ZDR, ki jih je uporabiti že pri določitvi delavcev, katerih delo postane trajno nepotrebno. S to zakonsko normo določeni kriteriji so podrobneje urejeni s kolektivno pogodbo (13. člen SPKG). Ta v 1. odstavku določa, da se pri določanju presežnih delavcev v isto kategorijo uvrstijo vsi delavci, ki delajo na takih delovnih mestih, da jih je mogoče medsebojno prerazporejati v skladu z zakonom. Že pred njeno uveljavitvijo pa je 22. člen Kolektivne pogodbe dejavnosti določil, da se v isto kategorijo uvrstijo vsi delavci, ki v podjetju delajo na delovnih mestih, za katere se zahteva enaka vrsta in stopnja strokovne izobrazbe, znanja in zmožnosti za opravljanje dela. Smisel te določbe je varovati trdnost in trajnost zaposlitve uspešnim delavcem.

Ker tožena stranka pri ugotavljanju in določitvi tožnice kot presežne delavke ni upoštevala in uporabila kogentnih določb zakona, SKPG in kolektivne pogodbe dejavnosti, je sodišče druge stopnje utemeljeno ugodilo njenemu tožbenemu zahtevku. Materialno pravo v izpodbijani sodbi je bilo zato pravilno uporabljeno.

Sklicevanje tožene stranke na odločitev Vrhovnega sodišča Republike Slovenije vsebovano v sodbi opr. št. VIII Ips 91/96 z dne 14.1.1997 ne more biti upoštevano, saj je v njej obravnavan inštitut prevzema na delo (15. člen ZTPDR) kot posebne pravne oblike opravljanja drugih del. Tožena stranka svojega pobotnega ugovora in zatrjevanega koriščenja drugih ugodnosti tožnice ni opredelila, zato teh ugovorov ni bilo mogoče obravnavati. Sodišče lahko odloča samo o smiselno določilu 186. člena ZPP opredeljenem pobotnem ugovoru, ki mora biti določen. V pobot uveljavljeni zahtevek tožene stranke, ki se nanaša "na izplačilo razlike med 90 % in 70 % nadomestilom osebnega dohodka ter koriščenje drugih ugodnosti" ni določen, niti objektivno niti subjektivno. Nedoločnost postavljenega zahtevka pa onemogoča preizkus obstoja pogojev potrebnih za uspešnost pobotnega ugovora (vzajemnost, istovrstnost, dospelost in iztožljivost) kot tudi uporabe nekaterih posebnih pravil ZPP izrecno predpisanih za procesno pobotanje (člen 333/3, 338/3, 352/3, 363/5). Ker tožena stranka svojega pobotnega ugovora ni določila in izrazila v denarnem znesku, neutemeljeno očita sodišču, da o njem ni odločalo.

Ker uveljavljeni revizijski razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožene stranke kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Določbe ZPP, na katerih temelji sodba revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).