Jedro

Sodišče prve stopnje je zmotno presodilo, da je bila odločitev tožene stranke o zavrženju vloge, s katero je tožnica ponovno uveljavljala pravico do starostne pokojnine, pravilna in zakonita, saj tožnica v letu 2012 ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine, o zadevi pa je bilo že pravnomočno odločeno na podlagi enakega dejanskega stanja oziroma pravne podlage, ki se ni spremenila. Res je, da se pravna podlaga v predmetni zadevi ni spremenila, saj je v letu 2012 veljal ZPIZ-1, ki je določal pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Treba pa je presoditi, ali se ni spremenilo dejansko stanje, na katerega se opira zahtevek. V predmetni zadevi ne tožena stranka ne sodišče prve stopnje nista presojali dejanskega stanja v zvezi s plačilom prispevkov v določenih mesecih, za katere tožnica trdi, da so bili plačani, tožena stranka pa, da niso bili plačani v ustrezni višini in se zato ne upoštevajo pri priznanju pravic. Ker tožena stranka o zadevi po vsebini še ni odločala, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je odločbi tožene stranke odpravilo ter ji zadevo vrnilo v novo upravno odločanje.

Izrek

1. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da glasi: „I. Odpravita se odločbi tožene stranke št. ... z dne 17. 10. 2012 in odločba št. ... z dne 6. 3. 2013 ter se zadeva vrne toženi stranki v novo upravno odločanje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 454,45 EUR v 15 dneh po vročitvi sodbe, po tem roku z zakonskimi zamudnimi obrestmi.“

2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pritožbene stroške v znesku 334,77 EUR, v 15 dneh po prejemu te sodbe, po tem roku z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb tožene stranke št. ... z dne 17. 10. 2012 in odločbe št. ... z dne 6. 3. 2013 ter priznanje pravice do starostne pokojnine od 10. 5. 2012 dalje ter plačila zapadlih pokojnin od dneva priznanja pravice do starostne pokojnine do izdaje sodbe z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka), ter sklenilo, da stroški postopka bremenijo tožečo stranko (II. točka izreka).

Štelo je, da je bila odločitev tožene stranke o zavrženju njene vloge pravilna in zakonita, saj tožnica v letu 2012 ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine, o zadevi pa je bilo že pravnomočno odločeno na podlagi enakega dejanskega stanja oziroma pravne podlage, ki se ni spremenila.

2. Pritožuje se tožeča stranka. V pritožbi navaja, da v predmetni zadevi ne gre za enako dejansko stanje, saj je med vložitvijo prve in druge zahteve poteklo vsaj pet mesecev in se je tako dejansko stanje v tem času spremenilo. Navaja, da je tožnica bila od 1. 4. 1978 neprekinjeno v delovnem razmerju. Dne 11. 5. 2012 je dopolnila 57 let in 4 mesece starosti, ter imela 34 let, 1 mesec in 10 dni delovne dobe in 4 leta študija. Od 1. 8. 2012 je na Zavodu RS za zaposlovanje, ker ji je prenehalo delovno razmerje pri podjetju A. d.o.o. Tožena stranka tožnici ni priznala 33 mesecev delovne dobe in sicer v času od 14. 12. 1992 do 31. 12. 1993; od 1. 3. 1998 do 31. 5. 1998 in od 1. 10. 2001 do 31. 10. 2001, ter tako na tej podlagi ji tudi Zavod RS za zaposlovanje ni priznal pravice do nadomestila za primer nezaposlenosti. Sodišče se v izpodbijani sodbi do navedb tožeče stranke ni opredelilo, niti se ni opredelilo do vplačil prispevkov vplačanih preko družbe B. d.o.o., s katero so bili plačani prispevki za družbo C. d.o.o. in s tem tudi za tožnico. Že ob upoštevanju teh plačanih prispevkov bi tožnica izpolnila pogoje za starostno pokojnino po ZPIZ-1. V primeru, da bi šlo za plačilo v nepravilni višini prispevkov bi morala toženka tožnico pozvati, da doplača prispevke ali pa ji plačane zneske premalo plačanih prispevkov vrne. Toženka v celotnem postopku ni tožnici nikoli predložila izračuna ali pojasnila, kolikšen znesek prispevkov naj bi bil neplačan, niti ni za to predložila nikakršnih dokazov. Tudi o tem se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Delodajalec tožnice C. d.o.o., B. d.o.o. in A. d.o.o. so ves čas za tožnico plačevali prispevke in s temi podatki toženka tudi razpolaga. Sodišče se do večino navedb v pripravljalnih vlogah tožeče stranke ni opredelilo, niti se ni opredelilo do naknadno vloženih dokumentov s strani tožeče stranke. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe v obsegu pritožbenih navedb in kakor to določa 2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, ZPP). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče napačno uporabilo materialno pravo, in sicer 4. točko 1. odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) in je v posledici tega tudi napačno prisodilo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke in sklepa o zavrženju tožničine vloge, kakor bo pojasnjeno v nadaljevanju.

5. Prvostopenjsko sodišče je v skladu s 1. odstavkom 81. člena v zvezi s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji, ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke z dne 6. 3. 2013, s katero se je ta zavrnila pritožbo tožnice zoper sklep Območne enote D. z dne 17. 10. 2012. S slednjim je bilo odločeno, da se zahteva tožnice za priznanje pravice do starostne pokojnine zavrže. Toženka je ugotovila, da je bila v isti upravni zadevi že izdana zavrnilna odločba, dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, pa se ni spremenilo, zato je ob uporabi določbe 4. točke 1. odstavka 129. člena ZUP vlogo tožnice zavrglo.

6. V predmetni zadevi je tožnica v vlogi z dne 10. 5. 2012 prvič uveljavlja pravico do starostne pokojnine. Tožnica je bila del obdobja v delovnem razmerju, del obdobja pa jo je toženka glede na njen status družbenice in sočasno poslovodnega delavca vodila pod šifro … . Gre za obdobje, ko je kot družbenica in direktor bila v podjetju C. d.o.o. (od 14. 12. 1992 do 14. 12. 1999), v času od 1. 10. 2001 do 31. 3. 2004 in od 16. 5. 2005 do 31. 12. 2011 je imela takšen status v podjetju A. d.o.o. Od 1. 1. 2012 dalje je ponovno bila zavarovana kot delavec. Delovno razmerje ji je v podjetju A. d.o.o. prenehalo dne 31. 8. 2012. Na podlagi tožničine vloge je tožena stranka njeno zahtevo z odločbo z dne 24. 8. 2012 zavrnila. Tožnica je odločbo prejela dne 3. 9. 2012, pritožbo je vložila dne 19. 9. 2012, po izteku pritožbenega roka, zato je toženka z odločbo z dne 24. 9. 2012 njeno pritožbo kot prepozno vloženo zavrgla.

7. V vlogi z dne 9. 10. 2012 je tožnica ponovno uveljavljala pravico do starostne pokojnine. Toženka je z odločbo z dne 17. 10. 2012 njeno zahtevo zavrgla, pritožbo pa z odločbo z dne 6. 3. 2014 zavrnila. Sklep z dne 17. 10. 2012 in odločbo z dne 6. 3. 2013 sta bili predmet sodne presoje pred prvostopenjskim sodiščem.

8. V skladu s 4. točko 1. odstavka 129. člena ZUP organ najprej preizkusi zahtevo in jo s sklepom zavrže, če se v isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek, ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenila.

9. Res je, da se pravna podlaga v predmetni zadevi ni spremenila, saj je v letu 2012 veljal Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, ZPIZ-1), ki je določal pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Tožnica je z vlogo z dne 10. 5. 2012 uveljavljala prvič priznanje pravice do starostne pokojnine, vendar je bila v zvezi s tem izdana zavrnilna odločba (dne 24. 9. 2012). V mesecu oktobru (9. 10. 2012) je tožnica ponovno uveljavljala pravico do starostne pokojnine. V zvezi s tem je bilo potrebno prisoditi, ali se morebiti ni spremenilo dejansko stanje, na katero se zahtevek opira. Pri izdaji odločbe z dne 10. 5. 2012 je tožena stranka ugotavljala, da je tožnica do 10. 5. 2012 dopolnila 29 let, 5 mesecev in 23 dni zavarovalne dobe ter tako ob dopolnjenem pogoju starosti ni dopolnila minimalne dobe 37 let in 9 mesecev zavarovalne dobe. Tožena stranka pri tem tožnici pri priznanju pravice do starostne pokojnine ni upoštevala obdobij od 14. 12. 1992 do 31. 12. 1993, od 1. 3. 1998 do 31. 5. 1998, od 1. 7. 1998 do 14. 12. 1999 in od 1. 10. 2001 do 31. 10. 2001, češ, da podatki iz matične evidence za to obdobje ne ustrezajo predpisani višini in se ne upoštevajo pri priznani oziroma odmeri pravic. V vlogi z dne 9. 10. 2012 je tožnica navedena obdobja in obdobje od vložitve prve vloge do te vloge uveljavljala za priznanje pravice do starostne pokojnine. Navedena obdobja tožena stranka v prvem pritožbenem postopku sploh ni preverjala, saj je pritožbo kot prepozno zavrgla.

10. Pravica do starostne pokojnine je ena izmed pravic do socialne varnosti, ki jo ureja tudi Ustava RS v 50. členu. Gre za socialne pravice, ki zagotavljajo uživalcem materialno in socialno varnost za primer starosti. Gre za zagotavljanje preživetja in dostojnega življenja najbolj ranljivih skupin ljudi kot so stari, bolni, brezposelni. Država mora v zvezi s tem zagotavljati učinkovito uveljavljanje socialnih pravic na zakonodajnem, izvršilnem in sodnem nivoju. V predmetni zadevi ne upravni organi, ne sodišče dejanskega stanja, ki se nanaša na vrsto mesecev za katere tožnica trdi, da so bili prispevki plačani, toženka pa da ne ustrezajo plačani prispevki v predpisani višini in da se zaradi tega ne upoštevajo pri priznanju oziroma odmeri pravic, ni bilo še presojano ne s strani pritožbenega organa pri toženi stranki in tudi ne s strani sodišča. Že iz navedenega razloga tako ni mogoče sprejeti odločitve tožene stranke, da je o zadevi bilo že pravnomočno odločeno in da je zato zahtevek tožnice z dne 9. 10. 2012 potrebno v skladu s 4. točko 1. odstavka 129. člena ZUP zavreči. 11. Tožena stranka je ob upoštevanju prej navedenega napačno uporabila določilo ZUP-a, temu je sledilo tudi prvostopenjsko sodišče. Ker tožena stranka o zadevi po vsebini sploh še ni odločala je pritožbeno sodišče napadene odločbe tožene stranke odpravilo in ji zadevo vrača v novo upravno odločanje.

12. Tožnica je v pravdi uspela, zato ji je tožena stranka v skladu s 154. členom ZPP dolžna povrniti stroške postopka pred prvostopenjskim sodiščem. Stroški so odmerjeni v skladu z Odvetniško tarifo in sodno takso. Pritožbeno sodišče je kot potrebne stroške po tar. št. 3100 priznalo 183,30 EUR, po tar. št. 3102 169,20 EUR in po tar. št. 6002 20,00 EUR, ob upoštevanju 22 % DDV, to znaša 454,45 EUR. Tožnica je uspela tudi v pritožbi. Pritožbeni stroški so po tar. št. 3210 odmerjeni na 254,40 EUR in po tar. št. 6002 na 20,00 EUR, upoštevajoč 22 % DDV, znašajo skupaj pritožbeni stroški 334,77 EUR.