Jedro

Toženec (odvetnik) je odškodninsko odgovoren zato, ker njegovo ravnanje ni ustrezalo standardu profesionalne skrbnosti. Po lastnih navedbah se je zavedal očitne neutemeljenosti vložene tožbe, prav tako tudi vseh (stroškovnih) posledic vložitve takšne tožbe. V takšnih okoliščinah bi toženec kot odvetnik tožnice moral poskrbeti, da bi tožnica razumela, da je tožba neutemeljena, zakaj je neutemeljena ter kakšne so posledice vložitve očitno neutemeljene tožbe (plačilo pravdnih stroškov nasprotne stranke in sodne takse).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevku za plačilo odškodnine zoper toženo stranko. Temelj odškodninske odgovornosti je bila kršitev pogodbene obveznosti pri izpolnitvi naročila po določbah Obligacijskega zakonika (OZ), ki urejajo mandatno pogodbo in po posebnih določbah Zakona o odvetništvu (ZOdv), ki urejajo delo odvetnikov.

2. Sodišče prve stopnje je presodilo, da toženec pri odvetniškem zastopanju tožeče stranke ni ravnal s primerno skrbnostjo (standard dobrega strokovnjaka), ker ni poskrbel za zaščito interesov svoje stranke na način, da bi ji prihranil stroške postopka in čas. Ugotovilo je, da bi moral pred vložitvijo tožbe, za katero je vedel, da ne more biti uspešna, tožečo stranko jasno in nedvoumno opozoriti na stroškovne posledice neuspeha, pa tega ni storil, zaradi česar je tožeča stranka vložila očitno neutemeljeno tožbo in utrpela škodo (29. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

3. Zoper sodbo vlaga pritožbo toženec iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga spremembo sodbe ter zavrnitev tožbenega zahtevka s stroškovno posledico, alternativno razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno odločanje pred sodišče prve stopnje. Navaja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da toženec tožeče stranke ni opozoril na zakonito predpostavko za vložitev tožbe (sklep družbenikov po 505. členu Zakona o gospodarskih družbah - ZGD) in da torej ni ravnal s standardom dobrega strokovnjaka. Sodišče prve stopnje naj bi ocenilo, da bi toženec s pisnim opozarjanjem stranke preprečil vložitev neutemeljene tožbe. Sodbi očita, da o tem odločilnem dejstvu nima razlogov. Opozarja, da je na podlagi izpovedi I. K. dokazano, da je toženec tožečo stranko na škodljivo dejstvo opozoril. Opisuje sodelovanje pravdnih strank, ki se je začelo leta 2007. Opozarja na družinske vezi družbenikov tožeče stranke in da prvenstveni interes vložitve tožbe ni bil uspeh v pravdi. Zato naj bi vztrajala pri njeni vložitvi brez sklepa. Namenoma naj bi prezrla opozorila tožene stranke. Tožba naj bi bila v glavnem pomenu tožeče stranke zanjo uspešna, saj je bil cilj njene vložitve pritisk na družbenika R. K. in so z njim dosegli poravnavo vseh odprtih zadev. Tožeča stranka na splošno ni bila zainteresirana za sodelovanje glede poteka postopka in je ravnala neskrbno. Skupščina ni bila sklicana iz razlogov na strani tožeče stranke. Sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo materialnega prava, tj. 1. in 2. odst. 768. člena OZ in 2. odst. 11. člena ZOdv, saj je sam deloval v skladu z njimi, sodišče prve stopnje pa jih je uporabilo napačno, ko je presodilo, da ni. Tožeča stranka ni preklicala pooblastila ali storila česa drugega, da tožba ne bi bila vložena. Meni, da se je tožeča stranka odpovedala vsem zahtevkom iz škodnega dogodka, ko je podpisala poravnavo z zavarovalnico, kjer ima toženec zavarovano poklicno odgovornost. S podpisom je namreč potrdila, da se „odpoveduje vsakršnim zahtevkom do zavarovalnice ter do drugih pravnih in fizičnih oseb, ki izhajajo iz omenjenega škodnega dogodka.“ Opozarja, da se določila pogodbe uporabljajo tako, kot se glasijo, in sodišče prve stopnje ni uporabilo 1. odst. 82. člena OZ. Zavarovalnica je z izplačilom zneska tudi poravnala vso škodo iz zavarovalniškega primera, ne samo določene. Tožeča stranka je s podpisom poravnave izrazila svoje strinjanje s tem, da je poravnana vsa škoda. Podpis poravnave bi moralo sodišče prve stopnje presojati v luči prvega odstavka 1050. člena OZ. Toženec tudi ni priznal temelja odgovornosti s tem, ko je v kontekstu izjavil, da naj tožnik škodo dobi izplačano od zavarovalnice, če bo priznala škodo.

4. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Toženec je zastopal tožečo stranko kot odvetnik v gospodarskem sporu I Pg 167/2014 pred Okrožnim sodiščem v Kranju. Tožeča stranka (tudi v navedenem sporu) je tožila R. K., družbenika tožeče stranke, zaradi plačila odškodnine v skladu s 505. členom Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1). Sodišče je v sodbi odškodninski zahtevek v celoti zavrnilo, ker tožeča stranka ni izkazala sklepa skupščine, ki je v skladu s 505. členom ZGD pogoj za uveljavljanje takšnega zahtevka. Tožeča stranka je od toženca zahtevala povrnitev škode, ki so jo predstavljali pravdni stroški, ki jih je morala plačati R. K. zaradi neuspeha v pravdi1, sodna taksa za vloženo tožbo in stroški odvetnika v zadevi, kar skupno znese 6.415,30 EUR. Zavarovalnica, pri kateri ima tožena stranka zavarovano svojo poklicno odgovornost, je tožeči stranki izplačala 2.674,85 EUR, pri čemer je upoštevala tudi odbitno franšizo v višini 1.000 EUR. Tožeča stranka vtožuje preostanek škode v višini 2.735,85 EUR in 1.000 EUR odbitne franšize, zmanjšana za znesek 721,75 EUR, ki ga je tožena stranka že uveljavila v pobot na podlagi računa št. 162/2015. Tožeča stranka tako zahteva plačilo zneska 3.014,10 EUR.

7. Tožeča stranka je z zavarovalnico, kjer ima toženec zavarovano svojo poklicno odgovornost, sklenila pogodbeno poravnavo (priloga A5 in B13), v kateri niso bili zajeti pravdni stroški nasprotne stranke (2.735,85 EUR), ker jih zavarovanje ne krije, od odškodnine pa je zavarovalnica pridržala tudi 1.000 EUR odbitne franšize. Pritožnik meni, da tožeča stranka ni upravičena do vtoževanja kakršnegakoli zneska odškodnine, ki izvira iz škodnega dogodka, in se pri tem sklicuje na sledeče besedilo poravnave2 in smiselno ugovarja res transacta, vendar neutemeljeno. Kot je obrazložilo že sodišče prve stopnje, pri obeh zahtevkih ne gre za identična predmeta spora in sodne poravnave (tožeča stranka zahteva odbitno franšizo in stroške, ki niso bili kriti z zavarovalno polico). Poleg tega ima lahko učinek res transacta oz. učinek, ki je enak učinku sodne poravnave, (le) sodna poravnava.

8. Tožnica je upravičena do polne odškodnine zaradi škode, ki ji je nastala zaradi nedopustnega ravnanja toženca (168. člen OZ), kar je tožencu podrobno obrazložilo že sodišče prve stopnje v točkah 30. in 31. izpodbijane sodbe, torej tudi do zneska pravdnih stroškov nasprotne stranke in zneska odbitne franšize. Pritožbeno sodišče se v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na razloge sodišča prve stopnje in pravno podlago, ki jo je navedlo v omenjenih točkah, pri tem pa še dodaja, da je napačno tudi pritožnikovo sklicevanje na 1050. člen OZ (poravnava) in 1. odstavek 82. člena OZ (razlaga pogodb). Pritožnik ni stranka pogodbene poravnave, zato se v zadevnem postopku tudi ne more sklicevati na njeno besedilo (njena določila imajo učinek inter partes). Enako velja za toženčevo sklicevanje na besedilo v delu, kjer naj bi tožnica s podpisom poravnave priznala popolno poravnavo „vseh škod“, ki jih je imela iz tega primera. Po presoji pritožbenega sodišča pa zadevna poravnava prav tako ne predstavlja pogodbe v korist tretjega (126. člen do 130. člen OZ), na katero bi se lahko skliceval toženec. Tožeča stranka je tako upravičena do uveljavljanja tožbenega zahtevka do zneska polne odškodnine, torej tudi v delu, ki ga zavarovalnica ni krila, to je do vtoževanega zneska 3.014,10 EUR.

9. Pritožnik na drugi strani pritožbe nedosledno povzema vsebino sodbe (da je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek, ker je ugotovilo, da toženec tožeče stranke sploh ni opozoril na zakonito predpostavko vložitve tožbe ter da je ugotovilo, da bi ji vložitev tožbe preprečil s pisnim opozorilom) in v zvezi s tem sodišču prve stopnje tudi neutemeljeno očita kršitve. Sodišče prve stopnje svoje odločitve ni oprlo na ugotovitev, da toženec družbenikoma ni povedal, da za vložitev tožbe potrebujeta sklep skupščine, niti mu ni očitalo opustitve obveznosti, da bi tožnici preprečil vložitev tožbe.3 Dejansko stališče sodišča prve stopnje in odločilni razlog v odločitvi je sodišče obrazložilo v 29. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je pritožniku konkretno pojasnilo, na kakšen način bi moral v danih okoliščinah delovati v skladu s skrbnostjo, ki se zahteva od odvetnika. Toženec je namreč odškodninsko odgovoren zato, ker njegovo ravnanje ni ustrezalo standardu profesionalne skrbnosti.

10. Sodišče prve stopnje je v 27. in 29. točki ugotovilo, da je pritožnik tožnico, ki sta jo tedaj v stikih z njim zastopala družbenika I. K. in D. K., opozoril na to, da je potrebno za vložitev tožbe predložiti sklep skupščine,4 vendar tega ni storil na primeren način - tako, da bi družbenika (kot laika) dejansko razumela posledice vložitve tožbe (brez predloženega sklepa skupščine). Tudi pritožbeno zatrjevano dejansko stanje ne ustreza standardu skrbnosti, ki bi jo moral v danih okoliščinah izkazati odvetnik. Pritožnik v pritožbi pojasnjuje svoje ravnanje in opozorila tožeči o tem, kaj mora storiti pred vložitvijo tožbe, in navaja, da sta družbenika namenoma „prezrla“ njegova opozorila in kljub opozorilom nista preklicala pooblastila za vložitev tožbe ali storila česarkoli drugega, da tožba ne bi bila vložena.

11. Pritožnik v svojem pritožbenem navajanju in zavzetem stališču, da je bila na tožnici po prejemu ustnega opozorila, da naj pred vložitvijo tožbe skliče skupščino, dolžnost, da prepreči vložitev tožbe, ne upošteva dejstva, da je ključen element v razmerju med stranko in odvetnikom razlika v poznavanju prava in razumevanju sodnih postopkov. Odvetnik je strokovnjak na področju prava in na ta način je tudi dolžan skrbeti za interese stranke - tako, da poskrbi, da ima stranka potrebno razumevanje konkretnega primera, da se lahko informirano odloči, kakšni so njeni interesi v konkretni zadevi. Pritožnik pred vložitvijo očitno neutemeljene tožbe ni poskrbel za to, da bi družbenika razumela, kakšne so posledice vložitve take tožbe. Toženec bi moral poskrbeti, da bi tožnica razumela in izrecno privolila v vložitev očitno neutemeljene tožbe, preden jo je v skladu z njenimi interesi vložil. Stališče, da je s tem, ko ni preklicala pooblastila, konkludentno privolila v posledice vložitve očitno neutemeljene tožbe, je iz zgoraj navedenih razlogov napačno.

12. Pritožnik je tako v imenu tožnice vložil očitno neutemeljeno tožbo zoper R. K. v postopku I Pg 167/2014. Pritožnik se je te neutemeljenosti po lastnih navedbah zavedal, prav tako se je zavedal vseh (stroškovnih) posledic vložitve takšne tožbe. V takšnih okoliščinah bi moral pritožnik kot odvetnik tožnice poskrbeti, da bi tožnica razumela, da je tožba neutemeljena (da bo tožbeni zahtevek nedvomno zavrnjen in tožba nima nobene možnosti za uspeh), zakaj je tožba neutemeljena (da lahko torej tožnica s predložitvijo sklepa skupščine utemelji tožbo) in kakšne so posledice vložitve očitno neutemeljene tožbe za tožnico (plačilo pravdnih stroškov nasprotne stranke in sodne takse).

13. Ključno je torej, da pritožnik tožnici ni pojasnil vseh posledic, ki nastanejo zaradi vložitve očitno neutemeljene tožbe, vključno s stroškovno. Pri tem so postranska pritožbena navajanja o tem, kaj je tožnica z vložitvijo tožbe resnično zasledovala in sklicevanje na družinske vezi med družbeniki tožnice in R. K. Ker je posledica vložitve očitno neutemeljene tožbe tudi plačilo stroškov postopka (sodne takse in stroški nasprotne stranke), torej stroškov, ki jih je po načelu uspeha v pravdi dolžna kriti stranka, ki pravdo izgubi, se mora torej stranka posledic izgube pravde zavedati, da lahko svobodno sprejme odločitev, ali je resnično v njenem interesu vložiti očitno neutemeljeno tožbo. Toženec tako ni poskrbel za tožničine interese, saj tožnica sama ni mogla sprejeti odločitve o vložitvi tožbe, ki bi najbolj ustrezala njenim interesom, kar je bil kot njen odvetnik dolžan storiti.

14. Pritožbeno sodišče tako pritrjuje odločitvi sodišča prve stopnje. Ker je toženec odškodninsko odgovoren tožnici, saj je opustil svojo poklicno dolžnost (9. člen ZOdv v zvezi z drugim odstavkom 11. člena ZOdv in prvim odstavkom 768. člena OZ), je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je tožbenemu zahtevku ugodilo. Uveljavljeni pritožbeni razlogi tako niso utemeljeni.

15. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo nobenih uradoma upoštevnih kršitev v škodo tožene stranke, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

16. Tožnica ni uspela s pritožbo, zato ni upravičena do povrnitve stroškov pritožbenega postopka. Odgovor na pritožbo ni bil potreben, saj ni prispeval k razrešitvi pravnega sredstva, zato tudi toženec ni upravičen do povrnitve stroškov zanj (154. člen v zvezi s 165. členom ZPP). Stranki tako krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Stranka je bila glede odškodninskega zahtevka v celoti neuspešna, glej 4. točko obrazložitve izpodbijane sodbe. 2 Po plačilu tega zneska se oškodovana družba odpoveduje vsakršnim odškodninskim zahtevkom do ZavarovalniceX ter drugim pravnim in fizičnim osebam, ki izhajajo iz omenjenega škodnega dogodka. 3 Pri čemer je tožbo dejansko vložil sam. 4 Besedilo je v 27. točki izpodbijane sodbe slovnično nekoliko nejasno, saj sodišče prve stopnje res zapiše, da ne sledi trditvam toženca o tem, da je tožnico opozoril na potrebnost sklepa - vendar je iz nadaljevanja jasno, da s tem misli, da je ni opozoril na primeren način, ne pa, da je sploh ni opozoril. Glej tudi točko 29.