Jedro

Čeprav je tožnik umaknil tožbo, s katero je zahteval razveljavitev sklepov o prenehanju delovnega razmerja kot trajno presežnemu delavcu, toženi stranki ni dolžan povrniti stroškov postopka, saj v sporih zaradi prenehanja delovnega razmerja trpi delodajalec svoje stroške postopka ne glede na izid postopka (2. odst. 22. tč. ZDSS).

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu v 2. odstavku spremeni tako, da glasi: "Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka."

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v zadevi vzelo umik tožbe na znanje in postopek končalo (1. odst. izreka sklepa). Nadalje je odločilo, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 19.370,00 SIT, v 8 dneh pod izvršbo (2. odst. izreka sklepa).

Tožnik se je pritožil zoper odločitev o stroških postopka. Navaja, da je izjavo o umiku tožbe poslal sodišču pravočasno tako, da stroški ne bi smeli nastati. Do postopka pri sodišču ne bi prišlo, če ga tožena stranka ne bi opredelila za trajno presežnega delavca. Zato je v njenem interesu, da je v zadevi sodišče postopek končalo.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče se ne strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka. Po določilu 1. odst. 158. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. SFRJ št. 4/77 - 27/90, ki se v RS uporablja kot republiški predpis) mora sicer tožnik, ki umakne tožbo, nasprotni stranki povrniti stroške postopka, razen če jo je umaknil takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. Vendar pa je tožnik umaknil tožbo, s katero je zahteval razveljavitev sklepov z dne 14.4.1993 in 16.6.1993, na podlagi katerih mu je pri toženi stranki prenehalo delovno razmerje kot trajno presežnemu delavcu, kar pomeni, da je šlo v zadevi za spor o prenehanju delovnega razmerja. Zato je bilo potrebno pri odločitvi o stroških postopka upoštevati določilo 2. odst. 22. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Ur. l. RS, št. 19/94), po katerem v sporih o prenehanju delovnega razmerja trpi delodajalec svoje stroške, ne glede na izid postopka. V skladu z določilom 1. odst. 14. čl. ZDSS se namreč v postopku pred delovnimi in socialnimi sodišči uporabljajo določila ZPP, kolikor ni s tem zakonom drugače določeno. Po zaključku pritožbenega sodišča je določilo 22. čl. ZDSS specialni predpis, ki odstopa od splošnega načela o povrnitvi stroškov postopka v skladu z določili ZPP, zaradi česar ni nikakršne podlage za subsidiarno uporabo določil tega zakona.

Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da je tožnik, ki je v sporu umaknil tožbo zaradi prenehanja delovnega razmerja, dolžan povrniti toženi stranki stroške postopka.

Ker je šlo v zadevi za spor o prenehanju delovnega razmerja, trpi tožena stranka v skladu z določilom 2. odst. 22. čl. ZDSS svoje stroške postopka. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi določila 3. tč. 380. čl. v izpodbijanem delu (v 2. tč. izreka) spremenilo sklep sodišča prve stopnje in odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Izrek o pritožbenih stroških je odpadel, ker tožnik takšne stroške ni priglasil.