Jedro

Dolg, ki naj bi ga prvo toženka zoper tožnika neuspešno vtoževala v pravdnem postopku, kot tudi v njem v njeno korist izdana začasna odredba na prepoved odsvojitve in obremenitve (vpisana v zemljiško knjigo), sta okoliščini, ki izvirata iz obdobja pred podelitvijo pooblastila dne 15. 5. 2013. Zato toženčeva seznanjenost z omenjenimi okoliščinami, ki so obstajale še pred nastankom (kot ugotavlja sodišče prve stopnje veljavnega) pooblastila, ne predstavlja razloga, zaradi katerega bi bilo moč od njega upravičeno zahtevati (pričakovati), da preverja, ali je bilo pooblastilo (kasneje) preklicano (zoženo). Okoliščine, zaradi katerih bi moral drugo toženec v konkretnem primeru vedeti, da naj bi tožnik prvo toženki pred sklenitvijo sporne pogodbe (in dodatka) pooblastilo preklical, niso podane.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se pravilno glasi: Zavrne se primarni tožbeni zahtevek, ki se glasi: „1. Ugotovi se, da prodajna pogodba, opr. št. SV-3226/13 z dne 14. 8. 2013 in dodatek k prodajni pogodbi, opr. št. SV-3226/13 z dne 14. 8. 2013, ki naj bi ju sklenila tožnik A. A., preko pooblaščenke prvo toženke B. B., in drugo toženec C. C., nista bila sklenjena in ne ustvarjata nobenih pravnih učinkov.

2. Vknjižba lastninske pravice v deležu 59/80 pri nepremičnini s parc. št. 635/1 k.o. X (ID 001), vknjižena v korist drugo toženca C. C., je neveljavna in se izbriše ter vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje, in sicer tako, da se pri nepremičnini s parc. št. 635/1 k.o. X (ID 001) znova vpiše lastninska pravica v korist tožnika A. A. z idealnim deležem 19/40 in idealnim deležem 21/80. 3. Vknjižba lastninske pravice v deležu 59/80 pri nepremičnini s parc. št. 635/2 k.o. X (ID 002), vknjižena v korist drugo toženca C. C., je neveljavna in se izbriše ter vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje, in sicer tako, da se pri nepremičnini s parc. št. 635/2 k.o. X (ID 002) znova vpiše lastninska pravica v korist tožnika A. A. z idealnim deležem 19/40 in idealnim deležem 21/80.“

II. Odločitev o dosedanjih stroških predmetnega pravdnega postopka ter o stroških tega pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 20. 3. 2018: - ugotovilo, da prodajna pogodba, opr. št. SV-3226/13 z dne 14. 8. 2013, in dodatek k njej, opr. št. SV-3226/13 z dne 14. 8. 2013 (ki naj bi ju preko pooblaščenke prvo toženke sklenila tožnik in drugo toženec) nista bila sklenjena in ne ustvarjata nobenih pravnih učinkov (I. točka izreka), - ugotovilo, da je vknjižba lastninske pravice v deležu 59/80 pri nepremičnini s parc. št. 635/1 k.o. X (ID znak 001) v korist drugo toženca neveljavna, in odločilo, da se izbriše ter vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje, in sicer tako, da se pri omenjeni nepremičnini znova vpiše lastninska pravica v korist tožnika z idealnim deležem 19/40 in idealnim deležem 21/80 (II. točka izreka), - ugotovilo, da je vknjižba lastninske pravice v deležu 59/80 pri nepremičnini s parc. št. 635/2 k.o. X (ID znak 002) v korist drugo toženca neveljavna, in odločilo, da se izbriše ter vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje, in sicer tako, da se pri omenjeni nepremičnini znova vpiše lastninska pravica v korist tožnika z idealnim deležem 19/40 in idealnim deležem 21/80 (III. točka izreka), - odločilo, da sta dolžna toženca tožniku v roku 15-ih dni od prejema sodbe solidarno povrniti stroške pravdnega postopka v višini 8.248,30 EUR, po izteku izpolnitvenega roka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožujeta oba toženca.

3. Drugo toženec se pritožuje iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče naj bi zmotno ugotovilo dejansko stanje glede ključnih okoliščin, in sicer, ali sta bila toženca s preklicem pooblastila seznanjena pred sklenitvijo prodajne pogodbe in dodatka ter ali je bil drugo toženec dolžan vedeti, da je bilo pooblastilo preklicano. Zmotna je že ugotovitev, da naj bi bila prvo toženka s preklicem pooblastila seznanjena pred sklenitvijo prodajne pogodbe z dne 14. 8. 2013. Sama je to v svoji izpovedbi izrecno zanikala. Tožnikovo izpovedbo glede v tožbi zatrjevanega ustnega preklica pooblastila pa je sodišče prve stopnje v razlogih povzelo iztrgano iz konteksta in protispisno, kar pritožba v nadaljevanju natančneje pojasnjuje. Na ustni preklic pooblastila, kot se v tožbi neresnično zatrjuje, tudi ni moč sklepati iz izpovedbe D. D., kot to napačno stori sodišče prve stopnje (pritožba pojasnjuje, zakaj naj bi bili ti zaključki napačni). Razlogi, da naj bi tožnik zagotovo ustno seznanil o preklicu tudi prvo toženko, ker naj bi bil njun odnos bolj oseben in na tesnejši prijateljski ravni, pred pisnim preklicem od maja do konca julija ter da sta se zato v tem času gotovo večkrat pogovarjala tudi po telefonu, so v nasprotju z razlogi v točki 17 obrazložitve, da je med njima takrat že tekla že pravda in spor, ter tudi v nasprotju s tožnikovo izpovedbo, da se v tem času po telefonu nista slišala, srečala pa le enkrat, ko naj bi se peljala iz ... Ugotovitve, da je prvo toženka za preklic pooblastila izvedela pred 19. 9. 2013 ter pred sklenitvijo prodajne pogodbe in dodatka so zmotne, razlogi sodišča pa obremenjeni s kršitvijo po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče nadalje zmotno ugotavlja, da naj bi davek (dohodnino od dobička od kapital) plačala toženka. Za razsojo v tej zadevi je nerelevantno, ali je toženka tudi še po prejemu preklica pooblastila, torej po 19. 9. 2013, na podlagi tega pooblastila opravljala formalnosti, potrebne za izvedbo dne 14. 8. 2013 sklenjene prodajne pogodbe in dodatka, saj je bila prodajna pogodba sklenjena zagotovo prej, preden je toženka, sploh pa toženec, izvedela za preklic pooblastila. Zaključki sodišča prve stopnje, da naj bi prvo toženka ravnala v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja, so iz vseh teh razlogov zmotni. Še bolj so zmotne ugotovitve sodišča o ključnem vprašanju za drugo toženca, ali je izpolnjen dejanski iz člena 78/I OZ. Razlogi sodišča, da naj bi bil drugo toženec v času sklenitve prodajne pogodbe z dne 14. 8. 2013 dolžan vedeti, da je bilo pooblastilo preklicano, so nejasni, arbitrarni in sami s seboj v nasprotju. Sodišče svoj sklep o tem napravi iz svojih zmotnih ugotovitev, da bi iz določenih okoliščin moral podvomiti v pristnost pooblastila oziroma obstoj pooblastilnega razmerja in da bi se moral o okoliščini obstoja pooblastila prepričati pri tožniku. Sodišče samo je v točki 10 obrazložitve sodbe predhodno ugotovilo, da je bilo pooblastilo prvo toženki dano, da je bilo jasno in da je tudi veljavno nastalo. Pri tem je pri svoji presoji povsem spregledalo okoliščine, ki jih je samo izrecno ugotovilo in ki končnemu zaključku sodišče nasprotujejo, in sicer, da je bila na podlagi začasne odredbe P 162/2012-II z dne 23. 1. 2012 v zemljiški knjigi vpisana prepoved odtujitve in obremenitve v korist prvo toženke že v letu 2012, da je bilo tožnikovo pooblastilo prvo toženki za sklenitev obravnavane prodajne pogodbe in prejem kupnino dano precej kasneje, in sicer 15. 5. 2013, da je bilo to pravno veljavno in da je bilo v njem celo zapisano, da med pooblaščenko in pooblastiteljem ni nasprotja interesov ter celo da ga ni mogoče preklicati. Suma ne more vzbuditi niti dejstvo, da je toženka drugo tožencu ob ogledu povedala, da je s prodajalcem poslovno sodelovala in da ji dolguje 250.000,00 EUR. Ta okoliščina pojasnjuje, zakaj je lastnik prvo toženki dal pooblastilo za prodajo nepremičnin in sprejem kupnine. Sodišče je tudi povsem spregledalo, da prodajna pogodba in dodatek k njej nosita glavo notarja E. E. in opravilno številko SV-3226/13, kar dokazuje, da notar ni le overil podpisa, ampak je bil sestavljalec teh zasebnih listin. Pritožnik pojasnjuje, zakaj je notarju utemeljeno zaupal. Za zaznambo prepovedi sam ni vedel, kot je izpovedal že ob svojem zaslišanju, in mu toženka zanjo ni povedala. Sestava in zapis prodajne pogodbe po notarju in podpis te prodajne pogodbe vpričo notarja in v notarski pisarni je bila za drugo toženca povsem zadostno zagotovilo in garancija, da je s pravnim poslom vse v redu. Stališče sodišča, da bi moral sam še kaj dodatno preverjati ali celo poklicati lastnika in pri njem preveriti, ali pooblastilo še velja, je nesprejemljivo, nerazumljivo in arbitrarno. Sam je izpovedal tudi, da ni prvič kupoval nepremičnine (omenja, kaj vse naj bi v tem oziru izpovedal). Stališče sodišča prve stopnje, da njegova dobra vera ni izkazana, je zmotno. Prav tako je napačno uporabilo pravila dokaznega bremena, saj se dobra vera po 9. členu SPZ domneva in je tožnik dolžan dokazati, da drugo toženec ni bil v dobri veri. Ugotovitev, da je bil dolžan vedeti, da je pooblastilo preklicano, je zmotna ter je iz razlogov, s katerimi jo sodišče razlaga, ni mogoče napraviti. Pravni posel sklenjen z zastopnikom brez pooblastitve ni neveljaven sam po sebi (tako Stojan Cigoj, Komentar obligacijskih razmerij, ČZ Uradni list RS, str. 327 - 328). Sodišče ni navedlo nobenih razlogov, zakaj naj bi bila utemeljena izbrisna tožba. Pritožnik ob koncu navaja, da naj bi bila napačna tudi odločitev o pravdnih stroških, in pojasnjuje zakaj.

4. Prvo toženka iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov izpodbija IV. točko izreka sodbe in pritožbenemu sodišču predlaga, da jo spremeni tako, da tožniku naloži plačilo pravdnih stroškov, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovni postopek. Poudarja, da je že iz tožbenih zahtevkov jasno razvidno, da je sama pasivno legitimirana zgolj po drugem podrednem tožbenem zahtevku in da po primarnem tožbenem zahtevku ne obstoji njena pasivna legitimacija. Zato ni pravne podlage, da bi morala tožeči stranki plačati kakršnekoli stroške, saj slednja primarnega zahtevka ni naperila proti njej. Pravdni stroški ji ne morejo biti naloženi v plačilo zaradi dejstva, ker je zoper njo začet stečajni postopek, tožnik pa ni zatrjeval, da bi v stečajnem postopku prijavil terjatev in pravdne stroške. Četudi bi jih in bi jih sodišče v tem pravdnem postopku priznalo, bi se zahteva glede pravdnih stroškov morala glasiti na ugotovitev obstoja terjatve in ne na plačilo.

5. Tožnik je v odgovoru predlagal zavrnitev pritožb. 6. Pritožbi sta utemeljeni.

7. V 11. točki obrazložitve predhodnega sklepa tega sodišča I Cp 1310/2017 z dne 5. 7. 2017 je bilo poudarjeno, da tožnik neveljavnosti nastanka pisnega pooblastila (z dne 15. 5. 2013) ni uspel izkazati. Zato je za odločitev o glavnem (primarnem) tožbenem zahtevku bistveno, ali je bilo njegovo prvo toženki dne 15. 5. 2013 dano pooblastilo v času sklenitve kupoprodajne pogodbe (oziroma dodatka k njej) z dne 14. 8. 2013 že preklicano in (ali) je za to vedel tudi drugo toženec. Slednji je tovrstne tožnikove v tožbi (oziroma kasneje v pripravljalni vlogi z dne 11. 9. 2014) podane trditve (že v odgovoru na tožbo) jasno prerekal. V skladu s prvim odstavkom 78. člena OZ1 namreč preklic (zožitev) pooblastila naproti tretjemu, ki je sklenil pogodbo s pooblaščencem ali opravil kakšen drug pravni posel, ni pa vedel in ni bil dolžan vedeti, da je pooblastilo preklicano (zoženo), nima učinka. V takem primeru ne gre za neupravičeno zastopanje (oziroma za prekoračitev pooblastila), zaradi česar takšna pogodba zavezuje tudi pooblastitelja.2 V drugem odstavku 78. člena OZ je predvideno, da ima v takem primeru pooblastitelj od pooblaščenca pravico zahtevati povrnitev škode, ki mu je zaradi tega nastala, razen če pooblaščenec ni vedel in ni bil dolžan vedeti za preklic oziroma za zožitev pooblastila.

8. Sodišče prve stopnje je v 10. točki obrazložitve izpodbijane sodbe najprej ugotovilo (in to tudi obrazložilo), da je bilo predmetno pooblastilo prvo toženki s strani tožnika dano, da je bilo jasno in da je tudi veljavno nastalo. V nadaljevanju pa je najprej zaključilo, da je prvo toženka kljub ustnemu preklicu pooblastila sklenila zavezovalni pravni posel in po njegovem pisnem preklicu še ostala dejanja, potrebna za prenos lastninske pravice na nepremičninah (glej 11. do 15. točko obrazložitve izpodbijane sodbe), nato pa tudi, da je imel ta preklic pooblastila učinek tudi zoper drugo toženca, saj je bil le-ta (če bi v času sklepanja pravnega posla dne 14. 8. 2013 ravnal s skrbnostjo povprečnega človeka) dolžan (oziroma bi moral) vedeti, da je bilo pooblastilo že (ustno) preklicano (glej 22., 21. in predhodne točke obrazložitve izpodbijane sodbe). Drugo toženčeva pritožba oba ta nadaljnja zaključka (in v zvezi z njima podane razloge) sodišča prve stopnje konkretizirano izpodbija. Pri tem pa ji to sodišče pritrjuje predvsem glede očitka o neprepričljivosti zaključka, da je bil dolžan drugo toženec vedeti, da naj bi bilo pooblastilo v trenutku sklepanja pravnega posla preklicano.3

9. Tožnik je v postopku na prvi stopnji (že v tožbi kot tudi vlogi z dne 11. 9. 2014) trditev o drugo toženčevem vedenju (oziroma dolžnosti tega vedenja), da prvo toženka ne razpolaga z veljavnim pooblastilom oziroma da ji ga je sam preklical utemeljeval z okoliščino, da je bil drugo toženec ob sklepanju pogodbe seznanjen z okoliščino, da je bila v korist prvo toženke na podlagi odločbe Okrožnega sodišča v Ljubljani II P 162/2012 na (tožnikovem) solastnem deležu nepremičnine ID znak: 000 vknjižena zaznamba prepovedi odsvojitve in obremenitve. To dejstvo naj bi izkazovalo spornost razmerja med domnevnim pooblaščencem in pooblastiteljem oziroma nasprotje njunih interesov.

10. Tudi sodišče prve stopnje, ki sicer (v 21. točki obrazložitve izpodbijane sodbe) navaja, da naj bi obstajal „celoten skup okoliščin“, zaradi katerih bi moral drugo toženec zaznati konflikt interesov med tožnikom kot prodajalcem in prvo toženko kot pooblaščenko pri prodajni pogodbi, in zato moral ob potrebni skrbnosti preveriti, ali prvo toženkino pooblastilo (še vedno) velja, kot ključno konkretno okoliščino omenja, da je bila v zemljiški knjigi pri (predmetnih) tožnikovih nepremičninah v korist prvo toženke vknjižena prepoved odsvojitve in obremenitve. Kot ugotavlja v 17. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, naj bi bila ta vpisana na podlagi sklepa o začasni odredbi II P 162/2012 z dne 23. 1. 2012, izdanega v pravdi II P 162/2012 (glej prilogo A15), v kateri je prvo toženka od tožnika uveljavljala vračilo 250.000,00 EU. Drugo toženec naj bi bil seznanjen tako z dejstvom (domnevnega) dolga kot tudi obstojem prepovedi odsvojitve in obremenitve (glej 18. in 19. točko obrazložitve izpodbijane sodbe).

11. Drugo toženec v pritožbi upravičeno izpostavlja, da sklicevanje na to vedenje kot podlago za obstoj njegove dolžnosti preverjanja, ali je bilo pooblastilo (v času sklepanja prodajne pogodbe in dodatka) preklicano, že iz povsem kronološkega (časovnega) razloga ni prepričljivo. Ni sporno, da je bilo predmetno pooblastilo dano 15. 5. 2013, sodišče prve stopnje pa (v 10. točki obrazložitve izpodbijane sodbe) samo ugotavlja, da je bilo le-to jasno in da je veljavno nastalo. Na drugi strani pa sta dolg, ki naj bi ga prvo toženka zoper tožnika neuspešno vtoževala v pravdnem postopku Okrožnega sodišča v Ljubljani II P 162/2012, kot tudi v njem dne 23. 1. 2012 v njeno korist izdana začasna odredba na prepoved odsvojitve in obremenitve (vpisana v zemljiško knjigo), okoliščini, ki izvirata iz obdobja pred podelitvijo pooblastila dne 15. 5. 2013. Zato druga toženčeva seznanjenost4 z omenjenimi okoliščinami, ki so obstajale še pred nastankom (kot ugotavlja sodišče prve stopnje veljavnega) pooblastila, ne predstavlja razloga, zaradi katerega bi bilo moč od njega upravičeno zahtevati (pričakovati), da preverja, ali je bilo pooblastilo (kasneje) preklicano (zoženo). Iz tega razloga niso prepričljivi (sami po sebi presplošni) zaključki sodišča prve stopnje (v 19. točki obrazložitve izpodbijane sodbe), da bi se moral drugo tožencu zaradi omenjenih okoliščin porajati „najmanj dvom“ v pristnost pooblastilnega razmerja in da bi moral pri tožniku preverjati, ali so ravnanja prvo toženke še v skladu z njegovimi interesi oziroma ali pooblastilno razmerje še vedno obstoji ali je bilo morda preklicano (zoženo).

12. Kakršnekoli (za prepoznavo morebitnega konflikta interesov med pooblastiteljem in pooblaščencem relevantne) okoliščine, nastale pred njegovo podelitvijo, lahko predstavljajo kvečjemu razlog za dvom (sum) v samo veljavnost nastanka pooblastilnega razmerja. A v zvezi s tem tudi sodišče prve stopnje (po mnenju tega sodišča utemeljeno) zaključuje, da je predmetno pooblastilo jasno5 in da je veljavno nastalo.6 Do zadnje omenjene okoliščine se je to sodišče že opredelilo v predhodnih odločbah I Cp 1310/2017 z dne 5. 7. 2017 (glej predvsem točke 8 - 10 njene obrazložitve) in I Cp 1162/2016 z dne 5. 10. 2016 (glej točke 5 in 6 njene obrazložitve). V zvezi s tem še dodaja, da obstoj (domnevnih) terjatev (dolgov) med dvema subjektoma, zaradi njih tekoče pravde, v kateri je v breme enega in v korist drugega izdana začasna odredba na prepoved razpolaganja z določenim premoženjem, samo za sebe ne pomeni, da med njima zaradi prodaje takega premoženja veljavno pooblastilno razmerje ne more nastati.7

13. Tudi ostale okoliščine, ki jih v 21. točki obrazložitve izpostavlja sodišče prve stopnje kot temelj ugotovitvi, da je drugo toženec v konkretnem primeru opustil skrbnost zahtevano (pričakovano) v pravnem prometu (zaradi česar naj bi imel preklic pooblastila učinek tudi zoper njega), po mnenju tega sodišča niso prepričljive. V tem okviru je omenilo, da je šlo za gotovinsko poslovanje z večjo vsoto denarja8 in da je pri poslu kot pooblaščenka nastopala oseba, ki ni nepremičninski posrednik (ampak pravni laik) in ki se je izdajala za pooblaščenko. Ob tem, da ni (po)jasn(jen)o, zakaj naj bi bila okoliščina, da kot pooblaščenec pri prodaji (tujih) nepremičnin nastopa oseba, ki ni profesionalec, suspektna z vidika (nadaljnje) veljavnosti podeljenega pooblastila, je bolj pomembno to, da gre za okoliščino, ki prav tako sega v (pred)podelitveno fazo in ki bi bila, kot je bilo predhodno poudarjeno, (kvečjemu) razlog za dvom v veljaven nastanek pooblastil(neg)a (razmerja), ne pa za preverjanje, ali je bilo to morda kasneje preklicano (zoženo).9 Ker sodišče prve stopnje samo ugotavlja, da je bilo to jasno in da je veljavno nastalo, pa so neprepričljivi tudi očitki o tem da bi moral drugo toženec sam pogledati (preveriti) sporno pooblastilo (ne pa zgolj zaupati prvo toženki).10

14. Okoliščine, zaradi katerih bi moral drugo toženec v konkretnem primeru vedeti, da naj bi tožnik prvo toženki pred sklenitvijo sporne pogodbe (in dodatka) pooblastilo preklical, po mnenju tega sodišča niso podane. Takih utemeljenih konkretnih okoliščin ni navedel tožnik niti jih ne ugotavlja sodišče prve stopnje. Posledično je neutemeljen tudi zaključek, da drugo toženec v trenutku sklepanja pogodbe in dodatka k njej ni bil dobroveren oziroma da njegova dobra vera ni izkazana.11 Upoštevaje navedeno je bilo potrebno njegovi pritožbi (posledično pa tudi pritožbi prvo tožene stranke zoper IV. točko izreka) v celoti ugoditi in izpodbijano sodbo spremeniti (358. člen ZPP12) tako, da se primarni tožbeni zahtevek1314 v celoti zavrne.15 V nadaljevanju bo moralo sodišče prve stopnje odločati o podrednem zahtevku (oziroma zahtevkih).16

15. Odločitev o dosedanjih stroških tega pravdnega postopka ter o stroških tega pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1 Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001, s kasnejšimi spremembami. 2 Glej N. Plavšak, Obligacijski zakonik s komentarjem - splošni del (redaktorja M. Juhart in N. Plavšak), 1. knjiga, GV založba, Ljubljana 2003, str. 473. 3 Ker je že iz tega razloga pritožbi ugodilo in primarni zahtevek zavrnilo, se to sodišče do pritožbenih razlogov zoper zaključek sodišča prve stopnje o siceršnji „pravočasnosti“ preklica pooblastila s strani tožnika, ni posebej opredeljevalo. 4 Z ozirom na to, da je drugo toženec v odgovoru na tožbo jasno navedel, da je bil z obstojem prepovedi odsvojitve in obremenitve nepremičnin seznanjen, je njegovo pritožbeno zatrjevanje, da ni bil, ne le kontradiktorno, ampak prvenstveno (nedopustno) novo (prvi odstavek 337. člena ZPP). 5 Pri čemer je bilo (kot izpostavlja drugo toženec v pritožbi) v pooblastilu (priloga A3) izrecno navedeno tudi, da med pooblaščencem in pooblastiteljem nasprotja interesov ni. 6 Zaradi česar ni jasno, zakaj bi se moral drugo toženec posebej prepričati o vsebini (poslovnega) razmerja med tožnikom in prvo toženke, kar prav tako povsem splošno v 18. točki obrazložitve izpodbijane sodbe izpostavlja sodišče prve stopnje. Enako velja za „očitke“ sodišča prve stopnje o neskrbnem postopanju (podane v 20. točki obrazložitve), češ da bi moral drugo toženec od prvo toženke zahtevati, da mu sporno pooblastilo pokaže in se prepričati v njegovo vsebino (oziroma da zaradi prisotnosti/sodelovanja notarja v tem oziru prvo toženki ne bi smel kar verjeti). 7 Tožnikovi trditvi (podani v vlogi z dne 11. 9. 2014), da zaradi omenjene prepovedi odsvojitve in obremenitve s predmetnimi nepremičninami prvo toženki (prav v korist katere je bila takšna prepoved izrečena) pooblastila za prodajo le-teh ni mogel veljavno podeliti, oziroma (morebitnemu) naziranju, da bi bila zgolj iz tega razloga posledično sklenjena prodajna pogodba neveljavna (brez učinkov), ni moč pritrditi (glej npr. odločbo tukajšnjega sodišča II Cp 2947/2011 z dne 23. 5. 2012). Na drugi strani so bile tožnikove (ob sklicevanju na VSK sklep Cdn 5/2012 z dne 17. 1. 2012) šele v ponovljenem postopku (P 263/2016) v pripravljalni vlogi z dne 9. 1. 2017 podane konkretne trditve, da predmetno pooblastilo ni bilo popolno, ker ni vsebovalo pooblastiteljeve (torej njegove) izrecne (nepogojne) izjave, da je pooblaščenec (to je prvo toženka) v imenu pooblastitelja upravičen podati izrecno in nepogojno zemljiško-knjižno dovolilo za prenos lastninske pravice na konkretnih nepremičninah na točno določeno osebo, glede na določbo 286. člena ZPP (upoštevaje njegovo vsebino, kot je veljala pred uveljavitvijo novele ZPP-E) prepozne in so (kot je to drugo toženec ugovarjal v pripravljalni vlogi z dne 21. 2. 2017) posledično neupoštevne. 8 V pooblastilu (priloga A3) je predvideno, da prvo toženka sprejme kupnino. 9 Takšnega pomena po mnenju tega sodišča nima niti okoliščina, da je šlo za gotovinsko poslovanje z večjo denarno vsoto. 10 Glej tudi sprotno opombo št. 6 te sodbe. 11 Slednji v pritožbi (sklicujoč se na obstoj domneve o dobri veri iz 9. člena SPZ) pravilno opozarja tudi na siceršnjo pravno nepravilnost zaključka sodišča prve stopnje (v 22. točki obrazložitve izpodbijane sodbe), češ da njegova dobra vera ni izkazana. 12 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami. 13 Tožnik je že v pripravljalni vlogi z dne 14. 1. 2015 zahtevku na ugotovitev, da prodajna pogodba z dne 14. 8. 2013 in dodatek k njej nista bila sklenjena in ne ustvarjata nobenih učinkov, postavil „podredni“ zahtevek na ugotovitev, da sta omenjena posla nična, v zvezi s katerim pa ni podal nobenih dodatnih trditev. Ker je bistvo ničnosti pravnih poslov prav v okoliščini, da jim pravo od samega začetka odreka od strank želene (pričakovane/običajne) pravne posledice (glej A. Polajnar Pavčnik, Obligacijski zakonik s komentarjem - splošni del (redaktorja M. Juhart in N. Plavšak), 1. knjiga, GV založba, Ljubljana 2003, str. 507, 508), je moč zaključiti, da je omenjeni „podredni“ zahtevek vsebovan (vključen) že v prvo navedenem (prvotnem) zahtevku. T.i. vključeni zahtevki ne pomenijo (eventualne) kumulacije, ampak gre za en sam zahtevek (v višini večjega), ne glede nato, kako jih poimenuje in postavi stranka (glej VSRS sklep II Ips 96/2017 z dne 11. 5. 2017, kakor tudi A. Galič, Pravdni postopek : Zakon s komentarjem (redaktorja Lojze Ude in Aleš Galič), GV Založba in Uradni list, 2010, druga knjiga, str. 170). 14 Pritožnik navaja, da naj bi bil ta zahtevek nepravilno oblikovan, češ da pravni posel sklenjen z zastopnikom brez pooblastitve ni neveljaven sam po sebi. Pri tem se sklicuje na delo Stojana Cigoja, Komentar obligacijskih razmerij (I. knjiga, ČZ Uradni list SRS, Ljubljana 1984, str. 327 - 328), v katerem pa ugotovitvi, da tak posel ni neveljaven sam po sebi, sledi pojasnilo, da je v večini pravnih redov določeno, da lahko navidezni zastopanec tak posel odobri (glej tudi sodbi tega sodišča I Cpg 2025/2014 z dne 12. 2. 2015 in I Cp 27/2016 z dne 30. 3. 2016). Poleg tega pritožnik, kljub temu da sta mu bila predmet in razlogi za uveljavljanje zahtevka, kot je bil s strani tožnika postavljen, vseskozi znana, ustreznosti (pravilnosti) zahtevka ni nasprotoval (glej odločbo VSRS sklep II Ips 62/2018 z dne 17. 5. 2018). 15 Ker ni izkazana zatrjevana neveljavnost (neučinkovitost) prodajne pogodbe z dne 14. 8. 2013 in njenega dodatka, na podlagi katerih sta bili izpodbijani vknjižbi opravljeni, sta posledično neutemeljena tudi zahtevka na ugotovitev njune neveljavnosti in vzpostavitev prejšnjega zemljiško-knjižnega stanja. 16 Pri čemer je eden od teh dveh naperjen tudi zoper prvo toženko. Zato se to sodišče do njenih pritožbenih očitkov v zvezi z (domnevno) nepravilnostjo stroškovne odločitve ni posebej opredeljevalo, prav tako iz istega razloga ni odločilo o dosedanjih stroških tega pravdnega postopka. Tudi ti bodo predmet „končne“ odločbe, saj spremenjena odločitev sodišča prve stopnje po svoji naravi predstavlja delno sodbo (glej 164. člen ZPP).