Jedro

Ker odločitev ustavnega sodišča o razveljavitvi zakonske določbe ne vpliva na razmerja, o katerih je bilo do odločitve ustavnega sodišča že pravnomočno odločeno, odločba Ustavnega sodišča RS št. U-I-273/2001 z dne 18. 11. 2004 o razveljavitvi 1. alineje 1. odstavka 189. člena ZPIZ-1 zaradi dokončnosti, pravnomočnosti, izvršljivosti in tudi prostovoljni izvršitvi sporne odločbe ne vpliva na tožničine pravice in obveznosti iz te odločbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se razveljavi (pravilno: odpravi) odločba toženca št. ... z dne 26.4.2005 in da se zahteva vrne v ponovno presojo prvostopenjskemu organu oziroma, da sodišče odločbo spremeni tako, da zahtevku tožnice ugodi ter naloži tožencu, da vrne tožnici znesek vplačanega prispevka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo se pritožuje tožnica zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi bistvenih kršitev določb postopka. Meni, da je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku napravilo iste napake, na katere je opozorilo pritožbeno sodišče v razveljavitvenem sklepu opr. št. Psp 320/2006 z dne 12.4.2007. Sodišče prve stopnje ni sledilo napotkom pritožbenega sodišča in ni razčistilo vseh pravnorelevantnih vprašanj. Sodišče navedb tožnice, da v predsodnem postopku ni umaknila zahteve, temveč je to storil nekdo drug, ni upoštevalo, ni pa tudi razčistilo nepravilnosti v zvezi z izdajo sklepa o ustavitvi predsodnega postopka. Istočasno je tožnica navajala tudi, da ni podpisala vloge za dokup pokojninske dobe, česar pa sodišče prve stopnje ni razčistilo. Sprašuje se, zakaj je toženec sploh izdal sklep o ustavitvi postopka, ko pa bi moral o zahtevi meritorno odločiti. Meritorna odločitev bi bila tudi sprejeta v krajšem času. Tožencu je bilo očitno tudi znano, da zadeva ni povsem jasna, saj se je moral zavedati, da tečejo postopki pred ustavnim sodiščem in da je zakonska podlaga tožničine zahteve ustavno sporna, saj je bilo vloženo mnogo ustavnih pritožb; tožnici je zato očitno namerno dajal škodljive napotke in je zato umaknila zahtevo. Edino, kar tožnici sodišče lahko očita, je, da ni vložila pritožbe zoper sklep (o ustavitvi postopka) z dne 15.10.2002 in zoper odločbo z dne 19.11.2002. Na opisan način je toženec postopal v nasprotju z načelom varstva koristi strank in v nasprotju s koristmi tožnice. Temelj za vračilo prispevka je nesporen, saj je toženec prejel nekaj, do česar ni bil upravičen. Zato tožnica tudi meni, da so zaradi vseh nepravilnosti ob izdaji sklepa o ustavitvi postopka z dne 15.10.2002 in ob izdaji odločbe z dne 19.11.2002 podani pogoji za obnovo postopka. Opisana dejstva je tožnica odkrila šele naknadno, ko je raziskovala razloge za negativno odločitev. Dejstvo, da ni vložila pritožbe, ne pomeni, da ni možna obnova dokončne odločbe. Sodišče lahko zaključi tudi, da je toženec odgovoren za škodo na podlagi 276. čl. Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS št. 106/99 s spremembami; v nadaljevanju: ZPIZ-1).

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo bistvena dejstva in na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja, ob pravilni uporabi materialnega prava, pravilno odločilo. Določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS št. 26/99 s spremembami; v nadaljevanju: ZPP), ni kršilo. Sodbo je ustrezno obrazložilo z dejanskimi in pravnimi razlogi. Pritožbeno sodišče se z njimi strinja in jih zato ne ponavlja. Glede pritožbenih izvajanj pa dodaja naslednje.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni postopalo skladno z napotki iz razveljavitvenega sklepa pritožbenega sodišča opr. št. Psp 320/2006 z dne 12.4.2007. Ti so bili podani v smeri, da mora sodišče prve stopnje – v nasprotju s svojim prejšnjim postopanjem v zadevi opr. št. Ps 1358/2005 – odločiti na podlagi glavne obravnave. V ponovljenem postopku pa je sodišče prve stopnje to tudi storilo (zapisnik o glavni obravnavi z dne 31.8.2007; list št. 28-30). Po prepričanju pritožbenega sodišča je razčistilo tudi vsa pravnorelevantna vprašanja, kar bo dodatno pojasnjeno v nadaljevanju.

Bistveni za odločitev v zadevi sta dve dokončni in pravnomočni odločitvi toženca – sklep št. ... z dne 15.10.2002 o ustavitvi postopka za priznanje časa skrbi za otroka v zavarovalno dobo in odločba toženca z isto opr. št. z dne 19.11.2002, s katero je bilo odločeno, da se tožnici všteje v zavarovalno dobo čas, prebit zunaj zavarovanja zaradi nege in varstva svojega otroka, mlajšega od treh let, in sicer od 27.8.1969 do 31.12.1970 (1 leto, 4 mesece in 4 dni), pod pogojem plačila prispevkov v višini 507.183,51 SIT. Zoper nobeno izmed citiranih odločitev se tožnica ni pritožila, zato sta obe tako dokončni (1. odst. 224. čl. Zakona o splošnem upravnem postopku; Ur. l. RS št. 80/99 s spremembami; v nadaljevanju: ZUP), kot tudi pravnomočni (1. odst. 225. čl. ZUP). To pa pomeni, da so pravno nepomembna vsa tožničina izvajanja v zvezi z nezakonitim postopanjem toženca (v zvezi z izdajo sklepa o ustavitvi postopka, glede /ne/pristnosti podpisa na zahtevi, o kateri je bilo odločeno z odločbo z dne 19.11.2002, domnevno neekonomičnega postopanja toženca ob izdaji sklepa o ustavitvi postopka, domnevne kršitve načela varstva pravic strank). Dokončnost in pravnomočnost namreč sanirata morebitne nezakonitosti in nepravilnosti odločitve iz predsodnega postopka, pa tudi morebitne nezakonitosti v postopku pred odločitvijo, četudi bi te dejansko bile podane. Pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo upravnega organa, pa je mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopku, določenim z zakonom (158. čl. Ustave Republike Slovenije, Ur. l. RS št. 33/91 s spremembami; v nadaljevanju: URS). Tožnica v pritožbi celo izrecno navaja, da je edino, kar ji „sodišče lahko očita“, dejstvo, da zoper navedeni odločitvi toženca ni vložila pravnega sredstva. Kot izhaja iz obrazloženega, pa je glede v pritožbi očitanih nepravilnosti to dejstvo edino pravno relevantno, glede katerega pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je sodišče prve stopnje do njega pravilno opredelilo.

Prav tako neutemeljena so pritožničina izvajanja v zvezi z obnovo postopkov, končanih s sklepom o ustavitvi postopka z dne 15.10.2002 in z odločbo z dne 19.11.2002. V predsodnem postopku, v katerem se subsidiarno uporabljajo določbe zakona o splošnem upravnem postopku (249. čl. Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, Ur. l. RS št. 106/99 s spremembami; v nadaljevanju: ZPIZ-1), toženec izdaja dve vrsti odločitev. Z odločbo se odloči o vseh zahtevkih stranke (2. odst. 207. čl. Zakona o splošnem upravnem postopku, Ur. l. RS št. 80/99 s spremembami; v nadaljevanju: ZUP), medtem ko se o vprašanjih, ki se tičejo postopka – tako vprašanje pa je med drugim tudi ustavitev postopka – odloča s sklepom (1. odst. 226. čl. ZUP). Iz besedila 1. odst. 260. čl. ZUP pa izhaja, da je obnova postopka dopustna le zoper meritorno odločitev, t.j. le zoper odločbo, zoper katero ni rednega pravnega sredstva, ne pa tudi zoper sklep. Slednje stališče potrjuje tudi pravna teorija (tako npr. Vilko Androjna, Upravni postopek in upravni spor, Časopisni zavod Uradni list SR Slovenije, Ljubljana 1985, str. 243). Pritožbene navedbe glede obnove postopka, zaključenega s sklepom o ustavitvi postopka z dne 15.10.2002, so zato neutemeljene. Tudi sicer pa dejstva, ki jih tožnica navaja kot razloge za obnovo, ne predstavljajo razlogov po 260. čl. ZUP, ki bi utemeljevali obnovo postopka, zaključenega z odločbo z dne 19.11.2002. Iz tožničinih zatrjevanj namreč ni mogoče zaključiti, da bi tožencu očitala nezakonito postopanje v smislu ravnanj, določenih v 2. do 10. tč. 260. čl. ZUP, zaradi katerih edino pa je dopustno obnoviti postopek, končan z dokončno odločbo. S strani tožnice zatrjevane nezakonitosti bi lahko predstavljale zgolj relativno bistveno kršitev določb postopka iz 4. tč. 1. odst. 237. čl. ZUP, ki pa bi jih lahko tožnica uveljavljala le v pritožbi v predsodnem postopku zoper sporni odločitvi. Ker so zatrjevane kršitve po prepričanju pritožbenega sodišča v bistvu postopkovne narave, pa tožnica z njimi tudi iz tega razloga ne more uspeti v smeri, da gre za nova dejstva v smislu 1. tč. 260. čl. ZUP, s katerimi se je seznanila šele kasneje. Torej so neutemeljene tudi pritožbene navedbe glede odločitve o obnovi postopka, zaključenega z odločbo z dne 19.11.2002. Po določbi 275. čl. ZPIZ-1 je do vračila neupravičeno izplačanega denarnega zneska po pravilih Zakona o obligacijskih razmerjih – Ur. l. SFRJ št. 29/78 s spremembami; v nadaljevanju ZOR - (oziroma po 1.1.2002 po pravilih Obligacijskega zakonika; Ur. l. RS 83/01 s spremembami; v nadaljevanju: OZ – 1060. čl. OZ) upravičen le zavod (toženec), ne pa tudi zavarovanec (tožnica). Slednji lahko uveljavlja denarne zahtevke zoper toženca le na podlagi pravil o odškodninski odgovornosti (276. čl. ZPIZ-1). Tožnica pa je trditve v tej smeri, in še to povsem pavšalne, postavila šele v pritožbi, pri čemer ni niti zatrjevala, da jih ni mogla postaviti že prej. Pritožbeno sodišče jih zato ni upoštevalo, saj 1. odst. 337. čl. ZPP določa, da sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti ali predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave.

Prispevek, katerega vračilo je toženec dokončno zavrnil z odločbo z dne 26.4.2005 v zvezi s prvostopenjsko odločbo z dne 4.3.2005, je bil tožnici odmerjen na podlagi že citirane odločbe z dne 19.11.2002. Ta odločba je postala dokončna in pravnomočna, in sicer s potekom pritožbenega roka, v katerem pritožba ni bila vložena, postala pa je tudi izvršljiva (2. tč. 2. odst. 224. čl. ZUP) in je bila s strani tožnice, ko je le-ta plačala odmerjeni znesek prispevkov, tudi prostovoljno izvršena (potrdilo o vplačilu z dne 9.12.2002; v upravnem spisu št. ...). Na opisana dejstva dokončnosti, pravnomočnosti, izvršljivosti in prostovoljne izvršenosti ne more vplivati niti odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije (v nadaljevanju: US RS) št. U-I-273/01 z dne 18.11.2004, na katero se sklicuje tožnica. Dejstvo, da se je materialnopravna podlaga z 21.12.2004, t.j. prvi naslednji dan po objavi citirane odločbe US RS v Uradnem listu RS (43. čl. Zakona o Ustavnem sodišču; Ur. l. RS št. 15/94 s spremembami; v nadaljevanju: ZUstS), spremenila, na obveznosti (in tudi pravice!) tožnice iz odločbe z dne 19.11.2002, ne vpliva. Odločitev US RS o razveljavitvi zakona namreč ne vpliva na razmerja, o katerih je bilo do odločitve US RS že pravnomočno odločeno (44. čl. ZUstS). Povedano drugače: zaradi odločbe US RS pravna podlaga, na podlagi katere je toženec odločil z odločbo z dne 19.11.2002, ni bila neustavna že tedaj, niti pravna podlaga zaradi odločbe US RS (za nazaj) ni prenehala. US RS je neustavnost ugotovilo 18.11.2004, zakonska določba pa je prenehala veljati 21.12.2004. Do tega dne pa je predstavljala podlago za odločanje in zato ni mogoče pritrditi tožnici, da je v letu 2002 plačala nekaj, česar ni bila dolžna plačati.

Zaradi vsega obrazloženega je pritožbeno sodišče na podlagi 353. čl. ZPP pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.