Jedro

Dolžnik, ki je na podlagi pravnomočne sodbe plačal obresti, ki so presegale glavnico, jih ni upravičen zahtevati nazaj na podlagi kasnejše delne razveljavitve 1060. OZ, ki je sicer uveljavila načelo ne ultra alterum tantum tudi za obveznosti, nastale pred njegovo uveljavitvijo za obresti, ki tečejo po 1. 1. 2002.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval vračilo 1.630,02 EUR, kolikor je plačal obresti preko glavnice po pravnomočni sobi.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik zaradi zmotne uporabe materialnega prava, predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje prvemu sodišču ter priglaša svoje pritožbene stroške. Sodišču prve stopnje očita, da pravnih posledic delne razveljavitve 1060. čl. Obligacijskega zakonika(Ur. l. RS, št. 83/01

in kasnejše spremembe; OZ) ni presodilo na podlagi 43. in 44. čl. Zakona o ustavnem sodišču (Ur. l. RS, št. 15/1994

in kasnejše spremembe, v nadaljevanju ZUstS). Ustavna odločba št. U-I-300/04 dne 17. 3. 2006 določa, da je treba pri odločanju o teku obresti po 1. 1. 2002 upoštevati veljavno zakonodajo ne glede na to, ali je obligacijsko razmerje, iz katerega izvirajo zamudne obresti, nastalo pred uveljavitvijo OZ. V konkretnem primeru so zamudne obresti dosegle in presegle glavnico po 1. 1. 2002, tožnik pa je plačal zakonske zamudne obresti od zapadlosti dalje, brez omejitve, ki jo je določal 376. čl. OZ. Zato je upravičen do povračila zneska, ki ga je plačal tožencu brez pravne podlage oziroma je pravna podlaga kasneje odpadla. Ne strinja se s tem, da lahko odločbe Ustavnega sodišča veljajo le za postopke, ki še niso pravnomočno končani (razen v primeru vložitve ustavne pritožbe, ki pa da v konkretnem primeru ni bila vložena). Iz obstoječe sodne prakse namreč izhaja, da je sodišče ustavno odločbo U-I-300/04 dne 17. 3. 2006 dolžno uporabiti tudi v primerih, ko je bil izvršilni naslov pravnomočen že pred izdajo te ustavne odločbe. Tožnik pa je proti sodbi Višjega sodišča v Celju Cp 1614/2004 z dne 17. 11. 2005 in sodbi Okrajnega sodišča v Šmarjah pri Jelšah P 113/2003 z dne 9. 4. 2004 vložil tudi ustavno pritožbo.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo vsa relevantna dejstva, pravilno uporabilo materialno pravo (190. čl. OZ; 43. in 44. čl. ZUstS, ustavno odločbo U-I-300/04 dne 17.3.2006 ter s tem v zvezi 1060. čl. OZ), bistvenih kršitev postopka pa pri tem ni storilo.

6. Že prvostopenjsko sodišče je v celoti in pravilno obrazložilo, zakaj ustavna odločba, na katero se sklicuje pritožnik, v konkretnem primeru ne pride v poštev (glej 7. str. sodbe, 3. odst.). Zakon (1060. čl. OZ) je bil delno razveljavljen, razveljavitev pa učinkuje ex nunc. Določba 44. čl. ZUstS je jasna: razveljavljeni zakon ne velja za pravna razmerja, nastala pred razveljavitvijo, če še niso pravnomočno končana. Tu pa gre za pravnomočno končano zadevo. Res da končen znesek obresti še ni bil znan, vendar je bila obveznost plačati obresti (tek in obrestna mera) določena v pravnomočni sodbi (izdani na podlagi tedaj veljavnih predpisov), obresti pa so bile v tako določeni višini plačane skladno z izvršilnim naslovom, in to še pred dnem izdaje omenjene ustavne odločbe.

7. Pritožnik se neutemeljeno sklicuje tudi na pravilo o neupravičeni pridobitvi (190. čl. OZ), ki določa, da mora tisti, ki je brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, prejeto dolžan vrniti in da ta obveznost nastane tudi, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla. Res je, da je bil v tem primeru zakon, ki je bil podlaga za izračun višine obresti, razveljavljen, podlaga pa ni odpadla, saj je le-ta (še vedno) pravnomočna sodba. Učinki razveljavitve zakona ne ustvarijo povračilne obveznosti za nekaj, kar je bilo veljavno izpolnjeno po pravnomočnem izvršilnem naslovu, ki sicer temelji na razveljavljenem predpisu.

8. Tudi očitek, da je bila proti izvršilnemu naslovu vložena ustavna pritožba, za konkretni postopek s pritožbo ni relevanten. O ustavni pritožbi in njeni morebitni utemeljenosti bo odločalo ustavno sodišče. 9. Sklicevanje na drugačno sodno prakso ni utemeljeno, konkretno pa je pritožnik tudi ne navaja.

10. Pritožbeni očitki torej niso utemeljeni, pritožbeno sodišče pa pri preizkusu sodbe sodišča prve stopnje tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku, UL RS št. 26/99 in kasnejše spremembe; ZPP), zato je pritožbo zavrnilo, sodbo prvostopenjskega sodišča pa v skladu s 353. čl. ZPP potrdilo.

11. Ker pritožnik s svojo pritožbo ni uspel, je sam dolžan nositi svoje pritožbene stroške (1. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 154. čl. ZPP).