Jedro

Nasprotna udeleženca (bivša žena predlagatelja in njen polnoletni sin), ki ves čas bivata skupaj, sicer res nista dolžna skrbeti drug za drugega, dejstvo pa je, da je njuno premoženjsko stanje skupaj nedvomno boljše od premoženjskega stanja predlagatelja. Prav to okoliščino je sodišče prve stopnje upravičeno štelo kot odločilno in ocenilo, da bosta nasprotna udeleženca s skupnimi sredstvi lažje pridobila primerno stanovanje kot predlagatelj.

Izrek

Pritožba se zavrne in sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da predlagatelj še naprej ostane najemnik stanovanja številka 5, v izmeri 98,75 m2, v drugem nadstropju večstanovanjske hiše na naslovu Ulica 7, X., iz katerega sta se nasprotna udeleženca dolžna izseliti in ga prostega oseb in stvari prepustiti predlagatelju v roku 90 dni po pravnomočnosti sklepa; odločilo je še, da vsak udeleženec nosi svoje stroške postopka.

2. Zoper odločitev sta nasprotna udeleženca vložila pravočasno pritožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Navajata, da drugi nasprotni udeleženec ne more biti stranka tega postopka. Določba 110. člena Stanovanjskega zakona (SZ-1) določa, da sta stranki postopka prejšnja zakonca, drugi nasprotni udeleženec pa je sin prve nasprotne udeleženke. Sodišče je ugotovilo, da se drugi nasprotni udeleženec ne šola več redno in je v delovnem razmerju, tako da prva nasprotna udeleženka sina ni več dolžna preživljati, ne v svojem gospodinjstvu in ne v denarju. Drugi nasprotni udeleženec nima pravnega interesa, ki bi utegnil biti z izpodbijano odločbo prizadet, njegov interes je kvečjemu lahko ekonomski, kar pa ni pravno varovana kategorija in razlog za udeležbo v postopku. S tem pa odpade tudi edini in odločilni bistveni kriterij glede na obrazložitev sodišča, da se stanovanje prepusti predlagatelju iz razloga boljšega premoženjskega stanja obeh nasprotnih udeležencev skupaj. Ob pravilni uporabi materialnega prava, bi moralo sodišče upoštevati samo premoženjsko stanje prve nasprotne udeleženke, ki je enako predlagateljevemu. Oba nasprotna udeleženca skupaj imata manjši povprečen prihodek. Drugi nasprotni udeleženec ima povprečen dohodek manjši od minimalne plače (466,91 EUR neto), prva nasprotna udeleženka pa ima minimalno plačo (638,00 EUR neto). Povprečen prihodek predlagatelja je minimalna plača. Predlagateljev povprečni dohodek je tako enak minimalni plači, povprečen dohodek obeh nasprotnih udeležencev skupaj pa je manjši od minimalne plače (552,45 EUR). Odločitev je nelogična tudi iz razloga, da je sodišče tako veliko stanovanje dodelilo zgolj eni osebi, čeprav je sporno neprofitno stanovanje namenjeno za socialno ogroženo šestčlansko družino. Sodišče bi moralo upoštevati vloge in dokaze, ki jih je prva nasprotna udeleženka pridobila po zaključku glavne obravnave 8. 11. 2018, ki jih ni mogla predložiti prej, saj z njimi še ni razpolagala. Šele naknadno je prva nasprotna udeleženka ugotovila, da ne držijo navedbe predlagatelja, da nima možnosti bivati drugje, saj prebiva v stanovanju predlagatelja in priče B. R. na naslovu Trg 9, X. Neresnična je zato izpoved predlagatelja in prič, da predlagatelj prebiva na neizdelani podstrehi nad picerijo delodajalca. Povedal je tudi, da drugega stanovanja sploh ni iskal, kar je logično, saj je drugo stanovanje ves čas imel na naslovu Trg 9, X. Po drugi strani pa je prva nasprotna udeleženka povedala, da stanovanje težko najde, ker ji ljudje ne zaupajo, ker ni slovenska državljanka, pa tudi sicer nima denarja, da bi vnaprej plačala tri varščine, ki jih zahtevajo delodajalci. Predlagatelju pomagajo prijatelji in njegov delodajalec, prva nasprotna udeleženka pa v okolici X. nima prijateljev, ko jo je predlagatelj nasilno izselil iz spornega stanovanja, je morala spati v avtomobilih in pri prijateljih, ki so precej oddaljeni (Štajerska, Hrvaška). Sodišče prve stopnje tudi ni pravilno upoštevalo načela pravičnosti. Predlagatelj jo je nasilno spravil iz spornega stanovanja, v skladu z Zakonom o preprečevanju nasilja v družini je bila zadeva obravnavana pred sodiščem in je prva nasprotna udeleženka šele s pomočjo izvršbe lahko prišla nazaj v stanovanje. V obravnavani sodni zadevi je sodišče ugotovilo gospodovalen in dominanten odnos predlagatelja do prve nasprotne udeleženke, njegovo dolgotrajno psihično nasilje, ki je prehajalo tudi v fizično. Glede na sodno prakso (VSL I Cp 663/2016) je v takšnih primerih potrebno upoštevati, v okviru načela pravičnosti, tudi navedeno. Sodišče tudi ni pravilno presodilo dejstva, da predlagatelj ni redno plačeval stroškov za sporno stanovanje, nasprotno pa jih nasprotna udeleženka redno plačuje. Prva nasprotna udeleženka je zatrjevala, da se zdravi za depresijo, čemur ni nihče v postopku oporekal. To je zapisal tudi splošni zdravnik v potrdilu, kaj več pa niti ne sme napisati. Potrdila je, da se medikamentno zdravi, zato so zaključki sodišča, da ni dokazala svojega stanja z izvidi specialista – psihiatra napačni. Neprerekanih dejstev se ne dokazuje. Sodišče bi moralo upoštevati tudi predvideno operacijo prve nasprotne udeleženke raka na dojki, kar je bilo pojasnjeno v pripravljalni vlogi z dne 27. 11. 2018. 3. Predlagatelj je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Če se prejšnja zakonca ne moreta sporazumeti o tem, kdo od njiju ostane ali postane najemnik stanovanja, drugi zakonec pa se iz stanovanja izseli, odloči o sporu na zahtevo enega od njiju sodišče v nepravdnem postopku; pri odločitvi upošteva stanovanjske potrebe prejšnjih zakoncev, njunih otrok in drugih oseb, ki skupaj z njima stanujejo ter druge okoliščine primera (drugi odstavek v zvezi s prvim odstavkom 110. člena SZ-1).

6. Ob izpolnjevanju pogojev vzajemnosti so pod pogoji iz SZ-1 in na njegovi podlagi izdanih predpisov, upravičeni, med drugim, do pridobitve neprofitnega stanovanja v najem, tudi državljani članic držav Evropske unije, če imajo dovoljenje za stalno bivanje v Republiki Sloveniji.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da ima prva nasprotna udeleženka, ki je romunska državljanka, dovoljenje za bivanje v Republiki Sloveniji, ugotovilo pa je tudi pogoj vzajemnosti.1

8. Sodišče prve stopnje je pravilno dopustilo udeležbo drugega nasprotnega udeleženca (sina prve nasprotne udeleženke) v tem postopku, skladno z določbo prvega odstavka 19. člena Zakona o nepravdnem postopku (ZNP). V času trajanja zakonske zveze med predlagateljem in prvo nasprotno udeleženko je v spornem stanovanju živel tudi drugi nasprotni udeleženec, v tem stanovanju živi tudi sedaj, na tem naslovu ima prijavljeno začasno prebivališče, iz listine Dodatek št. 1 k najemni pogodbi z dne 21. 6. 2006, sklenjeni med Mestno občino X. in predlagateljem (priloga A3), pa izhaja, da je drugi nasprotni udeleženec tudi uporabnik tega stanovanja. Z odločitvijo v tem postopku utegne biti njegov pravni interes (in ne samo ekonomski) nedvomno prizadet. Tudi sicer je sodišče prve stopnje pri odločitvi, na podlagi določbe drugega odstavka 110. člena SZ-1, pravilno upoštevalo tudi okoliščino, da drugi nasprotni udeleženec stanuje skupaj s prvo nasprotno udeleženko.

9. Sodišče sprejme odločitev na podlagi dejanskega stanja, kakršno obstaja ob koncu glavne obravnave (prvi odstavek 311. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s 37. členom ZNP), v konkretnem primeru po stanju na dan 8. 12. 2018. Trditev in dokazov, predloženih v vlogah prve nasprotne udeleženke z dne 28. 11. 2018 in z dne 28. 1. 2019 ter v vlogi predlagatelja z dne 14. 12. 2018, zato sodišče prve stopnje ni smelo upoštevati.2

10. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da imata oba bivša zakonca nerešen stanovanjski problem. Oba sta si bivanje začasno uredila, prva nasprotna udeleženka in drugi nasprotni udeleženec v spornem stanovanju, predlagatelj pa v stanovanju na naslovu Trg 9, X., ki mu ga je odstopila prijateljica. Ne drži, da bi sodišče ugotovilo, da živi v podstrešnem stanovanju nad picerijo, v kateri je zaposlen – jasno je izpostavilo, da ga izpovedbe predlagatelja in prič v tem delu niso prepričale in da ne dvomi, da predlagatelj dejansko živi na naslovu Trg 9, X. Pravilno pa je pojasnilo, da gre le za začasno rešitev in nasprotna udeleženca nista uspela dokazati, da si ji s tem trajno rešil stanovanjski problem (primerjaj strani 19 do 21 obrazložitve).

11. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da niti predlagatelj niti prva nasprotna udeleženka nista postavila trditev v zvezi s svojim zdravstvenim stanjem, ki bi jih sodišče lahko upoštevalo kot enega izmed (odločilnih) kriterijev za odločitev. Prva nasprotna udeleženka je le izpovedala, da je njeno zdravje slabo, da je na tabletah, da joka, da se včasih trese, da jemlje tablete za depresijo, njeni izpovedbi pa sodišče prve stopnje glede na manjkajočo trditveno podlago, upravičeno ni sledilo. Tudi sicer je življenjsko prepričljivo pojasnilo, da verjame, da se zaradi neurejenih bivanjskih razmer, prejšnjih sodnih postopkov in tega sodnega postopka, tako predlagatelj kot prva nasprotna udeleženka slabo počutita, kar pa ne pomeni za odločitev upoštevnega zdravstvenega stanja.3

12. V zvezi s postopanjem predlagatelja v času trajanja zakonske zveze in po njej (zaradi česar je dobil tudi kazen prepovedi približevanja) je sodišče prve stopnje pojasnilo, da se je predlagatelj prepovedi držal, po preteku ukrepa prepovedi približevanja in tekom tega postopka (predlog je bil vložen v maju 2016) pa s strani predlagatelja ni bilo zaznati neprimernih ravnanj do prve nasprotne udeleženke, in utemeljeno zaključilo, da gre za preteklo stanje, ki dokazuje, da predlagatelj in prva nasprotna udeleženka ne moreta bivati skupaj, ne pomenijo pa ta dejstva okoliščine, ki bi prvi nasprotni udeleženki dajala prednost, da postane najemnica.

13. Enako je zaključilo v zvezi z dejstvom, da je predlagatelj dne 17. 5. 2016 zamenjal ključavnico na vratih spornega stanovanja, nasprotnima udeležencema pa ni želel izročiti ključev, saj tudi nasprotna udeleženca sedaj, ko bivata v spornem stanovanju, od izteka ukrepa o prepovedi približevanja 15. 6. 2018, predlagatelju ne želita izročiti ključev. Gre za okoliščine, ki potrjujejo ugotovljeno, da zakonca zaradi preteklih odnosov in zamer nedvomno ne moreta bivati skupaj. Tudi v tem primeru ne gre za okoliščino, ki bi kateremu izmed zakoncev dajala prednost, da postane najemnik, tudi ne na podlagi načela pravičnosti.4

14. Prva nasprotna udeleženka je še izpostavila, da redno plačuje vse stroške spornega stanovanja, da pa je bil predlagatelj neredni plačnik. Po poizvedbah je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so vse obveznosti iz tega naslova poravnane in pravilno zaključilo, da dejstvo, ali je račun, plačan v enkratnem znesku ali v več manjših zneskih (končno pa je plačan v celoti, tako da dolga ni), ne more biti tista okoliščina, ki bi dajala prednost kateremu od udeležencev tega postopka.

15. Ugotovljeno je bilo tudi, da tako predlagatelj kot prva nasprotna udeleženka delata v gostinstvu in oba zaslužita minimalno plačo (neto 638,00 EUR), drugi nasprotni udeleženec pa je od 19. 9. 2018 dalje tudi zaposlen in prav tako prejema minimalno plačo. Nesporno je bilo tudi, da nasprotna udeleženca ves čas bivata skupaj. Res nista dolžna skrbeti drug za drugega, dejstvo pa je, da je njuno premoženjsko stanje skupaj (tudi če se upošteva pritožbena navedba o zaslužku drugega nasprotnega udeleženca le v višini 466,91 EUR) nedvomno boljše od premoženjskega stanja predlagatelja. Prav to okoliščino je sodišče prve stopnje upravičeno štelo kot odločilno okoliščino in ocenilo, da bosta s skupnimi sredstvi nasprotna udeleženca lažje pridobila primerno stanovanje kot predlagatelj. Kot rečeno je tudi to ena izmed okoliščin, ki lahko vpliva na odločitev sodišča v smislu določbe drugega odstavka 110. člena SZ-1, torej dejstvo reševanja stanovanjskih potreb tudi oseb, ki skupaj z razvezanim zakoncem stanujejo.5 Pritožbeno sodišče pa se sicer strinja tudi z navedbami v odgovoru na pritožbo, da pri odločitvi ni povsem zanemariti dejstva, da predlagatelj v spornem stanovanju biva že od leta 1989, še prej pa je v stanovanju živel njegov dedek. Dejstvo, da je prva nasprotna udeleženka po narodnosti Romunka, pa tudi ne more biti okoliščina, ki bi bila v tem postopku kakorkoli odločilna.6

16. Odločitev je torej tudi po mnenju pritožbenega sodišča pravilna in zakonita, skladna z določbo drugega odstavka 110. člena SZ-1. Pritožbo je zato zavrnilo kot neutemeljeno in sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

17. Nasprotna udeleženca do povrnitve pritožbenih stroškov nista upravičena, saj s pritožbo nista uspela, poleg tega v nepravdnih postopkih vsak udeleženec trpi svoje stroške postopka (35. člen ZNP).

1 Iz odgovora na poizvedbe izhaja, da državljanstvo tudi v Republiki Romuniji ni kriterij, po katerem bi sodišče odločalo, kateri od razvezanih zakoncev je upravičen, da ostane oziroma postane najemnik stanovanja, v katerem sta skupaj prebivala. Poleg tega je sodišče pravilno upoštevalo tudi prepoved diskriminacije na podlagi državljanstva po 18. členu Pogodbe o delovanju EU in 24. členu Direktive 2004/38/ES (glej 19. in 20. točko obrazložitve). 2 Tudi če bi jih šteli kot pritožbene trditve, so te neutemeljene oziroma je ugotoviti, da bi jih prva nasprotna udeleženka lahko navedla in dokaze predložila že do konca glavne obravnave. Da predlagatelj (začasno) živi na naslovu Trg 9, X., je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje; predvidena operacija in 14-dnevna nezmožnost za delo, na odločitev ne bi mogla vplivati, ob neizkazani zatrjevani diagnozi, da gre za bolezen – rak; da ima drugi nasprotni udeleženec sklenjeno pogodbo o zaposlitvi le za določen čas od 19. 9. 2018 do 19. 12. 2018 pa bi nasprotna udeleženca lahko trdila in pojasnila že do konca glavne obravnave. 3 Ki bi ga lahko predstavljale le izkazane težje bolezni, okvare zdravja ali invalidnosti. 4 Zadeva I Cp 663/2016 s konkretno ni primerljiva, saj je bila razvezana žena za najemnico določena predvsem iz razloga, kjer ji je bil v vzgojo in varstvo zaupan mladoletni sin, zaradi zdravstvenega stanja (invalid III. kategorije) ter brezposelnosti, drugi zakonec pa je bil redno zaposlen. Res je bilo ugotovljeno tudi psihično in fizično nasilje (zaradi česar se je morala izseliti v varovano hišo), glede katerega pa je bilo v obravnavanem primeru ugotovljeno, da je prenehalo že nekaj let pred izpodbijano odločitvijo. 5 Ki gre lahko v korist zakonca, če gre za osebe, ki jih mora preživljati ali "v škodo", ko gre za osebo, s katero biva skupaj in ki z denarnimi sredstvi prispeva v gospodinjstvo in k stroškom stanovanja. 6 Pri čemer že 15 let živi v Sloveniji.