Jedro

Kršitev pravila o materialnem procesnem vodstvu v postopku v sporih majhne vrednosti ni mogoče uveljavljati. Pa tudi sicer materialno procesno vodstvo v teh postopkih ne more biti uspešno, saj se dejstva in dokazi, navedeni po izteku rokov iz 452. člena ZPP v zvezi s 451. členom ZPP ne upoštevajo (453. člen ZPP).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije stroške postopka s pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se razveljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Mariboru I 2006/14776 z dne 16. 1. 2007, s katerim je določen izvršitelj in s katerim je dolžniku v roku 8 dni naloženo plačilo glavnice v znesku 233,04 EUR, zakonskih zamudnih obresti od zapadlosti glavnice do 14. 12. 2006 v znesku 39,16 EUR in zakonskih zamudnih obresti od zneska 272,20 EUR od 15. 12. 2006 do plačila in izvršilnih stroškov v višini 141,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sklepa o izvršbi dalje do plačila in se tožbeni zahtevek zavrne. Ugotovilo je, da tožnik ni navedel ustreznih trditev, na katere je opiral pravico zahtevati plačilo terjatve za opravljeno storitev odvajanja odpadne komunalne vode, prav tako ni opredeljeno navedel, koliko znaša terjatev iz naslova okoljske dajatve in koliko iz naslova opravljenih storitev odvajanja komunalnih voda, zaradi česar ni zadostil trditvenemu bremenu.

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožnik, uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Meni, da bi sodišče prve stopnje moralo uporabiti pravilo o materialnem procesnem vodstvu. Izpodbijana sodba pa ima tudi pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti (5. točka obrazložitve). Sodišče namreč navaja, da toženec ni bil dolžan plačevati storitve čiščenja odpadnih komunalnih voda po rač. št. 3242661 in št. 3280749, ker ni bil priključen na javno kanalizacijo, čiščenje neprepustne greznice pa opravlja sam, čeprav tožnik storitve čiščenja po omenjenih računih sploh ni zaračunal. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, saj je toženec dolžan plačevati storitveno pristojbino za odvajanje komunalne odpadne vode, kot to določa 2. člen Odloka o odvajanju in čiščenju komunalne padavinske odpadne vode v zvezi z 31. členom Odloka Občine Miklavž na Dravskem polju o odvajanju in čiščenju odpadnih in padavinskih voda v Občini Miklavž na Dravskem polju. Izpodbijana sodba tudi nima razlogov, zakaj je sodišče zavrnilo zahtevek v delu, ki se nanaša na okoljsko dajatev. Zgolj navedba, da tožnik ni navedel zneska, ki se nanaša na okoljsko dajatev pa ni utemeljena, saj bi lahko sodišče ob delni ugoditvi zahtevku te zneske po računih zgolj seštelo. Sicer pa je tožnik podal ustrezno trditveno podlago, saj je navedel, da omenjeno terjatev vtožuje na podlagi računov, označenih z zaporedno številko, datumom izdaje in zneskom terjatve ter datumom zapadlosti in časovnega obdobja, na katerega se plačilo nanaša. Pri tem je pojasnil temelj, ceno in način izračuna višine terjatve iz naslova plačila okoljske dajatve. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, tožencu pa naloži povrnitev pravdnih stroškov.

3. Toženec na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. V predmetni zadevi gre za spor majhne vrednosti, zato je sodbo dopustno izpodbijati le zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP ali zaradi nepravilne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

6. V zvezi s kršitvijo pravila o materialnem procesnem vodstvu je najprej pojasniti, da navedene kršitve v postopku v sporih majhne vrednosti glede na zgoraj navedeno ni mogoče uveljavljati. Pa tudi sicer materialno procesno vodstvo v teh postopkih ne more biti uspešno, saj se dejstva in dokazi, navedeni po izteku rokov iz 452. člena ZPP v zvezi s 451. členom ZPP ne upoštevajo (453. člen ZPP). Prav tako je neutemeljena pritožbena graja, da se sodba ne da preizkusiti, oziroma da obstaja nasprotje med razlogi sodbe in listinami, ker naj bi sodišče navajalo, da toženec ni bil dolžan plačevati storitve čiščenja komunalnih voda po računih številka 3242661 in 3280749, pri čemer tožnik po navedenih računih te storitve sploh ni zaračunal. Sodišče druge stopnje namreč ugotavlja, da je v tem delu (5. točka obrazložitve) sodišče prve stopnje le povzelo navedbe toženca iz ugovora zoper sklep o izvršbi in pripravljalne vloge, ni pa samo tega ugotavljalo, kot to napačno navaja tožnik.

7. Tožnik torej v konkretnem primeru od toženca vtožuje plačilo okoljske dajatve zaradi onesnaževanja vode in plačilo storitve odvajanja odpadne komunalne vode. Sodišče druge stopnje v tej zvezi v izogib ponavljanju v celoti povzema pravilne razloge sodišča prve stopnje, da tožnik ni navedel ustrezne trditvene podlage, zaradi česar je bilo potrebno tožbeni zahtevek zavrniti. Glede na pritožbena navajanja pa je še dodati, da je sicer tožnik res navedel pravno podlago oziroma predpise, na katerih temelji obveznost plačila okoljske dajatve in plačila storitve odvajanja odpadne komunalne vode, vendar pa v tej zvezi ni podal ključnih trditev, pomembnih za konkretno zadevo, to je, ali je toženec dejansko priključen na javno kanalizacijo oziroma se ima možnost nanjo priključiti, kar je pogoj za obračun odvajanja odpadnih voda. Navajal je le, kakšna je obveznost uporabnikov na splošno po predpisih in da terjatev vtožuje na podlagi izstavljenih računov. Le sklicevanje na izstavljene račune brez navajanja konkretnih dejstev, ki utemeljujejo njihovo izstavitev, pa ne more zadostiti zahtevi po sklepčnosti zahtevka.

8. Pravilno je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek tudi v delu, ki se je nanašal na plačilo okoljske dajatve, saj tožnik ni konkretizirano navedel zneskov posameznih terjatev, oziroma koliko znaša terjatev iz naslova okoljske dajatve in koliko iz naslova storitve odvajanja komunalnih voda. Sodišče samo ni dolžno in tudi ne sme ugotavljati kaj in kako vtožuje stranka iz posameznega naslova, temveč je to dolžnost stranke. Sodišče namreč v skladu z razpravnim načelom (7. in 212. člen ZPP) ugotavlja le tista dejstva, ki so jih stranke zatrjevale, le izjemoma lahko samo ugotavlja določena dejstva, če gre za nedovoljena razpolaganja strank. Tako pritožba tudi nima prav, da bi sodišče moralo samo, na podlagi priloženih računov, ugotavljati višino okoljske terjatve, četudi se tožnik na njih sklicuje.

9. Ker sodišče druge stopnje ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) in tudi niso podane kršitve, ki jih uveljavlja tožnik, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato je dolžan sam kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).