Jedro

Ker v ponovljenem postopku tožnici niso nastali dodatni stroški in gre ves čas za isto zadevo, sodišče pa je tožnici že v prvem postopku in nato še za pritožbeni postopek priznalo maksimalno po 20,00 EUR za stroške poštnih in telekomunikacijskih storitev (ne glede na vrednost nagrade), v ponovljenem postopku tožnica do pavšalnega zneska v višini 20,00 EUR ni upravičena.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (II. točka izreka) spremeni tako, da se znesek 151,28 EUR zniža na znesek 126,88 EUR.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženec dolžan tožnici izplačati odškodnino v višini zakonskih zamudnih obresti od zapadlosti vsakega posameznega zneska delne pokojnine do plačila, v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe (I. točka izreka). Z II. točko izreka pa je naložilo tožencu, da je dolžan tožnici povrniti stroške postopka v znesku 151,28 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka paricijskega roka dalje do plačila.

2. Zoper II. točko izreka je pritožbo vložil toženec iz vseh pritožbenih razlogov. Ne strinja se, da je sodišče prve stopnje tožnici priznalo 20,00 EUR za poštne storitve v ponovljenem postopku. Sodišče je tožnici že s sodbo opr. št. V Ps 1938/2013 z dne 16. 12. 2013 priznalo 20,00 EUR pavšalnih stroškov, pri čemer je ob zavrnitvi tožbenega zahtevka v delu, v katerem je bila nato zadeva vrnjena v novo sojenje, štelo, da tožnica ni uspela le v majhnem delu, zaradi katerega niso nastali posebni stroški. Tožnici so bili torej stroški za poštne storitve v celoti tudi za del tožbenega zahtevka, o katerem je tekel ponovljen postopek, že povrnjeni na podlagi sodbe z dne 16. 12. 2013. Stroške poštnih storitev za pritožbeni postopek pa je sodišče izrecno priznalo z izpodbijanim sklepom o stroških z dne 16. 2. 2015. Slednje glede stroškov poštnih stroškov pritožbenega postopka ni sporno. Sporno pa je, da je sodišče prve stopnje tožnici s sklepom o stroških z dne 16. 2. 2015 ponovno priznalo 20,00 EUR pavšalnih stroškov za poštne storitve v ponovljenem postopku, čeprav v ponovljenem postopku le-te tožnici sploh niso nastali. Tožnica po prejemu sklepa pritožbenega sodišča, s katerim je bila zadeva vrnjena v novo sojenje, ni sodišču posredovala nobene pisne vloge, s katero bi ji nastali stroški poštnih storitev. Čeprav gre v primeru 20,00 EUR po tar. št. 6002 odvetniške tarife iz Zakona o odvetniški tarifi za pavšalni znesek, pa to ne pomeni, da se te stroške lahko prizna tudi, če stranki ne nastanejo. Pavšalni znesek je predviden kot alternativa tar. št. 6001, po kateri se priznajo dejansko nastali stroški poštnih in telekomunikacijskih storitev. V vsakem primeru pa je osnovni pogoj za priznanje povračila stroškov to, da so le-ti stranki dejansko nastali, ne more pa se zahtevati povračilo izdatkov, ki so nastali pri uveljavljanju nagrade. Sodišče je v zvezi s stroški poštnih in telekomunikacijskih storitev v ponovljenem postopku nepravilno ugotovilo dejansko stanje oziroma ga sploh ni ugotavljalo, zato se odločitev sodišča v tem delu tudi ne da preizkusiti, zmotno pa je uporabilo tudi materialno pravo, to je Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/08, v nadaljevanju ZOdvT). Posledično je bil napačno priznan tudi znesek DDV. Sodišče bi moralo tožnici priznati stroške postopka v višini 104,00 EUR in od tega zneska obračunati DDV (22,88 EUR), skupen znesek priznanih stroškov pa bi tako znašal 126,88 EUR namesto 151,28 EUR, kot je sklenilo sodišče. 3. Pritožba je utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ob upoštevanju ZOdvT in ZPP, tožnici priznalo stroške postopka v previsokem znesku.

5. V konkretnem primeru se toženec ne strinja, da je sodišče prve stopnje tožnici v ponovljenem postopku priznalo 20,00 EUR, čeprav ji niso nastali nobeni posebni stroški. Znesek v višini 20,00 EUR je sodišče tožnici priznalo na podlagi tar. št. 6002 ZOdvT kot pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev.

6. Tožnica dejanskih nastalih stroškov ni priglasila, niti ni navajala, kateri konkretni stroški so ji nastali, pač pa je izrecno priglasila znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev in uveljavljala, da se ji priznajo na podlagi tar. št. 6002. 7. Po tar. št. 6002 ZOdvT je stranka, v kolikor izbere ta način povračila, torej namesto dejanskih izdatkov po tar. št. 6001, upravičena v vsaki zadevi zahtevati pavšalni znesek v višini 20 % nagrade, vendar največ 20,00 EUR.

8. Ker v obravnavanem primeru v ponovljenem postopku tožnici niso nastali dodatni stroški in gre ves čas za isto zadevo, sodišče pa je tožnici, kar ni sporno, že v prvem postopku in nato še za pritožbeni postopek priznalo maksimalno po 20,00 EUR za stroške poštnih in telekomunikacijskih storitev (ne glede na vrednost nagrade), v ponovljenem postopku tožnica do pavšalnega zneska v višini 20,00 EUR ni upravičena.

9. Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče toženčevi pritožbi ugodilo na podlagi 3. točke 365. člena ZPP in izpodbijani sklep v skladu s peto alinejo 358. člena ZPP v II. točki izreka spremenilo tako, da je znesek 151,28 EUR znižalo na znesek 126,88 EUR.