Jedro

Vrnitev nepremičnine v naravi ni mogoča, če bi se z vrnitvijo zahtevane nepremičnine bistveno okrnila prostorska kompleksnost oziroma namen uporabe prostora.

Denacionalizacija v obliki nadomestne nepremičnine kot oblika nadomestnega premoženja ni subsidiarna obvezna oblika denacionalizacije, temveč se jo lahko določi le v primeru, da se upravičenec in zavezanec o tem sporazumeta.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom denacionalizacijskemu upravičencu pok. V. G. priznalo za podržavljeno parcelo št. 292/1 v izmeri 501 m² vpisano pri vložni št. 617 k.o. S. Š. odškodnino v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe v višini 6.865,01 EUR (1. točka izreka). Za skrbnika za poseben primer je postavilo predlagatelja, ki je dolžan upravljati z vrnjenim premoženjem do konca zapuščinskega postopka po pokojnem denacionalizacijskem upravičencu (2. točka izreka). Nasprotni udeleženki Slovenski odškodninski družbi je naložilo v roku 3 mesecev od pravnomočnosti sklepa izročitev obveznic v višini 6.865,01 EUR, s pripadajočimi obrestmi od 1. 7. 1996 dalje, I. S. (3. točka izreka).

Zoper sklep se pravočasno pritožuje predlagatelj brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov in predloga. Sodišče v utemeljitvi bistveno ne odstopa od svoje utemeljitve v sklepu z dne 26. 2. 2009, ki ga je sodišče druge stopnje glede sporne parcele razveljavilo. Predlagatelj je novo poročilo izvedenca izpodbijal dne 15. 12. 2009, a sodišče temu ne posveča niti besedice, morda le indirektno, ko prenese težo argumentacije proti vrnitvi parcele na tolmačenje 19. in 32. člena ZDen. Sodišče zmotno navaja, da je bilo zemljišče oddano za gradnjo že leta 1955, dokončno pa leta 1965 z odločbo Skupščine Ljubljana Šiška, opr. št. 4/9-351-312/63. Zazidalni načrti so se od leta 1955 spreminjali do te mere, da je bila z odločbo Skupščine občine Ljubljana Šiška, opr. št. 5/4-351-405/69 z dne 19. 4. 1971, določena pozidava zemljišča, v njej pa ni parcele 292/1. Samo dejstvo, da je bil kompleks predviden za gradnjo, še ne pomeni, da je bila pridobljena pravica do gradnje, zato ni ovir po 32. členu ZDen. Stališče Vrhovnega sodišča RS v zadevi št. U 1737/94 je podano v bistveno drugačnem primeru. Podrejeno je zahteval nadomestno nepremičnino v lasti zavezanca, s čimer v celoti odpade ugovor sodišča o okrnjeni homogenosti preostale celote. Vtis je, da ima sodišče v mislih možnost razširitve dejavnosti in pozidave za potrebe Š.. Lokacijska informacija za parcelo omogoča možnost dopolnilne gradnje objektov družbenih dejavnosti, iz zazidalnih načrtov pa izhaja, da je predvidena za gradnjo športnih igrišč.

Nasprotni udeleženki na vročeno pritožbo nista odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

Zmotno je stališče predlagatelja, da sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa bistveno ne odstopa od obrazložitve v sklepu z dne 26. 2. 2009. V izpodbijanem sklepu sodišče opre svojo odločitev na določbo 4. točke prvega odstavka 19. člena Zakona o denacionalizaciji (Ur. l. RS, št. 27/91 s spremembami; v nadaljevanju ZDen), ki onemogoča vrnitev nepremičnine v naravi, če bi se bistveno okrnila prostorska kompleksnost oziroma namen izrabe prostora in nepremičnin. Ugotovi namreč, da z vrnitvijo nepremičnine preostalo zemljišče ne bi predstavljalo homogene celote in bi sedanji trikotnik razdelilo na tri dele, pri čemer bi bila na sredini parcela 292/1, v obliki nepravilnega četverokotnika, kot zajeda, zaradi česar bi se zmanjšala funkcionalnost in namembnost preostalega zemljišča. Sodišče druge stopnje je v sklepu opr. št. II Cp 1730/2009 z dne 20. 5. 2009 med drugim opozorilo, da sklep z dne 26. 2. 2009 nima jasnih razlogov prav glede uporabe 4. točke prvega odstavka 19. člena ZDen, kar je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom ustrezno saniralo, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da obrazložitvi v obeh prvostopenjskih sklepih ne odstopata.

Sodišče druge stopnje v celoti pritrjuje omenjenim dejanskim ugotovitvam sodišča prve stopnje in se tudi strinja s presojo, da v obravnavani zadevi vrnitev sporne nepremičnine v naravi zaradi ovir za vrnitev po 4. točki prvega odstavka 19. člena ZDen ni mogoča. Sporna nepremičnina tvori del širšega kompleksa s svojevrstno zazidalno strukturo, ki se je že v času uveljavitve ZDen uporabljala za namen šolstva, inštitutov, zdravstva in otroškega varstva. Ta namen je razviden iz Odloka o spremembah in dopolnitvah dolgoročnega plana občin in mesta Ljubljane za obdobje 1986-2000 (list. št. 155). Z vrnitvijo zahtevane nepremičnine pa bi se bistveno okrnila prostorska kompleksnost oziroma namen uporabe prostora, tj. območja šolske dejavnosti. Prva nasprotna udeleženka namreč ne bi izgubila zgolj nepremičnine parc. št. 292/1 (zdaj parc. št. 526), temveč bi se ji bistveno zmanjšala tudi uporabnost parcel št. 525 in 524, ki bi ostali ukleščeni med vrnjeno nepremičnino in javno cesto. Tudi parcela št. 521/2 bi bila za prvo nasprotno udeleženko v svojem skrajnem severnem delu (majhna trikotna površina) neuporabna. Zahtevana nepremičnina tako povezuje nepremičnine s preostalimi zemljišči kompleksa v prostorsko nedeljivo celoto, zaradi česar bi vrnitev posameznega dela kompleksa lahko imela za posledico tudi zmanjšano uporabnost pomembnejših delov površin kompleksa za sedanje namene. Ker bi torej sprememba lastnika zemljišča v kompleksu lahko bistveno vplivala na okrnitev prostorske kompleksnosti, pa ni mogoče vrniti spornih nepremičnin v last in v posest. Sodišče prve stopnje se sklicuje na odločbo Vrhovnega sodišča RS, št. U 1737/94, ki v predmetni zadevi, kot pritožnik pravilno ugotavlja, ni uporabna, zato pa se sodišče druge stopnje sklicuje na vsebinsko primerljivo sodbo Vrhovnega sodišča RS, št. X Ips 401/2007. Ob dejstvu, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev utemeljilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 19. člena ZDen, niso utemeljene pritožbene navedbe, da se sodišče ni opredelilo do predlagateljevih pripomb, ki jih je podal zoper izvedensko mnenje izvedenca M. J. z dne 14. 11. 2009. Izvedenec je podal mnenje o tem, ali bi bila z vrnitvijo nepremičnine bistveno okrnjena možnost za opravljanje dejavnosti s področja vzgoje in izobraževanja, ker je ni mogoče nadomestiti z drugo nepremičnino, kar pa predstavlja po vsebini razloge za nemožnost vrnitve po 1. točki prvega odstavka 19. člena ZDen, ki ga sodišče kot rečeno ni uporabilo, zato se ni bilo dolžno opredeljevati niti do izvedenskega mnenja niti do pripomb k temu mnenju.

Sodišče prve stopnje kot razlog za nemožnost vrnitve parcele tudi ni uporabilo 32. člena ZDen, zato so pritožbene navedbe v smeri namena kompleksa za predvideno gradnjo v letih 1955 in 1965 nepotrebne, ter se sodišče druge stopnje do teh očitkov ni opredeljevalo. Vrnitev nepremičnine v naravi je na podlagi tretjega odstavka 42. člena ZDen mogoča tudi v obliki nadomestne nepremičnine, če se upravičenec in zavezanec v primeru, da vrnitev v naravi ni mogoča, sporazumeta, da da zavezanec upravičencu nadomestno nepremičnino. To pomeni, ne glede na drugi odstavek 2. člena ZDen, da denacionalizacija v obliki nadomestne nepremičnine kot oblika nadomestnega premoženja ni subsidiarna obvezna oblika denacionalizacije, temveč se jo lahko določi le v primeru, da se upravičenec in zavezanec o tem sporazumeta (prim: VS RS sodba I Up 1108/2005), do česar v predmetni zadevi ni prišlo. Na ostale pritožbene navedbe sodišče druge stopnje ni odgovarjalo, saj za odločitev niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku; Ur. l. RS, št. 73/07, 45/08; v nadaljevanju ZPP, ki se uporablja na podlagi 37. člena Zakona o nepravdnem postopku; Ur. l. SRS, št. 30/86 s spremembami; v nadaljevanju ZNP).

Sodišče druge stopnje je tako ugotovilo, da razlogi, s katerimi pritožnik izpodbija sklep sodišča prve stopnje, niso podani, zato je na podlagi 2. točke 365. člena ZPP, v zvezi s 353. členom ZPP in 37. členom ZNP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.