Jedro

Pravno odločilna dejstva v obravnavani zadevi, v kateri je bilo z izpodbijano odločbo odločeno o izbrisu tožnice s seznama, na katerega je bila uvrščena z odločbo prvostopenjskega organa z dne 22. 4. 2017, odpravi cit. odločbe in prenehanju upravičenj tožnice iz naslova Javnega razpisa, so tista, ki jih kot takšna določa drugi odstavek 25. člena Pravilnika o dodeljevanju neprofitnih stanovanj v najem: (i) da se upravičenec iz seznama (ii) ne odzove na (iii) ponoven najemodajalčev poziv k sklenitvi pogodbe. V obravnavani zadevi je bila tožnica nesporno upravičenec iz seznama iz prvega odstavka 25. člena Pravilnika, tožnica pa niti v upravnem postopku niti v upravnem sporu ni osporavala, da jo je najemodajalec ponovno, torej več kot enkrat pozval k sklenitvi najemne pogodbe in/ali da se sama temu pozivu ni odzvala na način sklenitve najemne pogodbe.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Javni stanovanjski sklad Mestne občine Ljubljana (v nadaljevanju JSS MOL) tožnico, ki je bila z odločbo z dne 22. 4. 2017 uvrščena na 22. mesto prednostne liste upravičencev do dodelitve neprofitnega stanovanja v najem, namenjenih za družine, za katera prosilci, glede na dohodek gospodinjstva, niso zavezani plačati lastne udeležbe in varščine - lista A1, črtal s seznama upravičencev, odločbo z dne 22. 4. 2017 odpravil in odločil, da upravičenja, ki jih je tožnica prejela v okviru 17. javnega razpisa za dodelitev neprofitnih stanovanj v najem (v nadaljevanju Javni razpis), prenehajo.

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da se je tožnica prijavila na Javni razpis in bila z odločbo z dne 22. 4. 2017 uvrščena na listo A1. Na tej podlagi ji je bilo dodeljeno neprofitno stanovanje na A. v Ljubljani, v izmeri 34,42 m2, in je bila povabljena na podpis najemne pogodbe, a je sklenitev pogodbe zavrnila kljub več razgovorom med tožnico in JSS MOL ter kasneje tudi županom, na katerega se je tožnica obrnila. Tako ustno kot tudi pisno je tožnica sklenitev pogodbe zavrnila, zato je bila ponovno pozvana k podpisu pogodbe z dopisom z dne 21. 3. 2018, vendar do sklenitve pogodbe ni prišlo, razloge za zavrnitev dodeljenega stanovanja pa je tožnica sporočila pisno po pooblaščencu. Na podlagi drugega odstavka 25. člena Pravilnika o dodeljevanju neprofitnih stanovanj v najem (v nadaljevanju Pravilnik) je bila tožnica zato črtana s seznama. Če bi navedbe tožnice predstavljale utemeljen razlog za zavrnitev stanovanja, bi ostala na prednostni listi in bi čakala, da postane na voljo drugo ustrezno stanovanje. Tožnica se je sprva sklicevala, da je dodeljeno stanovanje premajhno glede na okoliščine v zvezi z njenim otrokom, nato pa še, da je odročno glede na lokacijo šole njenega otroka in da se nahaja v bližini samskih domov. Glede velikosti stanovanja organ ugotavlja, da so bile okoliščine v zvezi s tožničinim otrokom pri točkovanju v okviru Javnega razpisa upoštevane in je tožnica prejela točke tudi pri kategoriji „invalidnost otroka“. Sklicevanje tožnice na neustreznost diskrecijske pravice za preseganje predpisanih površinskih standardov iz 15. člena Pravilnika ni utemeljeno, saj to določilo tožnici ne daje nobene pravice in predstavlja izjemo od 14. člena Pravilnika. K uporabi diskrecijske pravice pa MOL ni zavezan, dodelitev stanovanja znotraj površinskih standardov pa ni sporna. Poleg tega udeleženci v postopkih ne dobijo upravičenja do dodelitve idealnega stanovanja za njihov konkretni primer, ampak upravičenje do dodelitve enega od stanovanj, ki so predmet razpisa in ki ustrezajo kriterijem po Pravilniku. Če idealno stanovanje v takšnem primeru ni na voljo, lahko upravičenec dodeljeno stanovanje sprejme ali pa se mu odreče in svoj stanovanjski problem rešuje drugače (na trgu, čakajoč na kasnejše razpise). Tega tožnica ne upošteva, saj ne izhaja iz razdelitve konkretnih stanovanj, temveč iz njenega ideala, nato pa napačno šteje, da bi ji bilo mogoče dodeliti le takšno stanovanje, in ne upošteva možnosti, da bi bilo takšno stanovanje primerno tudi za dodelitev drugačni družini. Tožničina ni edina dvočlanska družina z otrokom s posebnimi potrebami, tu so bile točke priznane kar 20% dvočlanskim družinam na listi A1. Vsem ni bilo mogoče dodeliti stanovanja s presežno kvadraturo, upoštevaje da se takšna sicer dodeljujejo tričlanskim družinam. Po 14. členu Pravilnika se za dvočlansko družino kot primerno šteje stanovanje kvadrature od 30 do 45 m2. Dodeljeno stanovanje temu ustreza, pri čemer niti ni na spodnji meji te kvadrature; gre torej za povprečno stanovanje. Tožničina želja po dveh ločenih spalnicah pa je pri meji 45 m2 takorekoč nemogoča, saj po izkušnjah JSS MOL to ni običajno, temveč gre za stanovanja, ki so praviloma sestavljena iz nebivalne kuhinje in sobe, ki je zaradi le enega okna ni mogoče pregraditi. Dodeljeno stanovanje je torej glede na dane možnosti po strukturi izredno dobro, saj ima ločeno sobo, v kuhinjski del pa je mogoče umestiti eno ležišče. Za zahtevani balkon tudi ni pravne podlage, poleg tega pa sta v stavbi dva skupna balkona in bi bila površina stanovanja, kolikor bi imelo individualni balkon, še manjša. Prav tako nobena določba Pravilnika in Stanovanjskega zakona ne daje podlage za dodelitev stanovanja na specifični lokaciji. JSS MOL lahko dodeljuje le stanovanja, s katerimi razpolaga. Glede na to, da se tožnica torej na ponovni poziv k sklenitvi najemne pogodbe ni odzvala, so podani pogoji za črtanje s seznama.

3. Tožničino pritožbo zoper izpodbijano odločbo je drugostopenjski organ zavrnil. Opozarja, da prosilci nimajo pozitivnopravnega upravičenja, na podlagi katerega bi lahko izbirali (njim najbolj primerno) neprofitno najemno stanovanje. Izjema za odstop od površinskega normativa, ki jo določa 15. člena Pravilnika, je zgolj možnost, ki se uporabi le v določenih okoliščinah in po prostem preudarku najemodajalca ter se tolmači restriktivno. Ker ne obstaja upravičenje do najbolj primernega stanovanja, tudi ne obstaja upravičenje do zavrnitve po površini primernega neprofitnega stanovanja, kar je razvidno tudi iz besedila 25. člena Pravilnika, ki ne navaja okoliščin za možnost zavrnitev sklenitve pogodbe. Kljub temu, da takšno upravičenje zavrnitve površinsko primernega stanovanja v pozitivnopravni ureditvi ne obstaja, pa lahko v življenju vseeno pride do primera utemeljene zavrnitve; takšne primere je treba vsebinsko presoditi, a ob restriktivnem pristopu. Tožnica se v tej zvezi sklicuje na okoliščine na strani njenega otroka. Dokazila, ki jih je v tej zvezi tožnica predlagala, v izpodbijani odločbi niso bila prezrta; na mnenje CSD organ ni bil vezan, niti ne dokazuje neprimernosti ponujenega stanovanja, na priporočila pa organ ravno tako ni vezan, saj niso zavezujoča, ni pa jih mogel realizirati zaradi pomanjkanja prostih najemnih stanovanj. Zato se prvostopenjskemu organu do tega ni bilo treba izrecno opredeliti. Tožnica je bila pozvana k sklenitvi najemne pogodbe, na kar je sporočila svoje zadržke, nato je bilo opravljenih več razgovorov pri direktorju JSS MOL in nato še pri županu MOL, tožnica pa stanovanja ni sprejela kljub ponovnemu pozivu k sklenitvi najemne pogodbe, temveč je podala izjavo, da ga ne sprejema zaradi neprimerne in odročne lokacije in kvadrature, saj je dolžna svojemu otroku zagotoviti primeren prostor, zato najemne pogodbe ne bo podpisala. Glede na navedeno je bila odločitev prvostopenjskega organa pravilna, saj tožničini razlogi za zavrnitev niso upravičeni. Poleg tega bi bilo ponujeno stanovanje nedvomno bolj ustrezno od tožničinih trenutnih bivanjskih razmer (prebivanje pri starših, kjer tri osebe bivajo na 31 m2). Dodeljevanje neprofitnih stanovanj ni tipična upravna zadeva, v kateri je upravičen vsakdo, ki izpolnjuje predpisane pogoje; gre za javnopravno zadevo, v kakršnih je polje proste presoje širše, poleg tega pa JSS MOL tudi nima na razpolago dovolj kapacitet, kar onemogoča uporabo četrtega odstavka 14. člena Pravilnika. To v izpodbijani odločbi ni bilo spregledano, kot trdi tožnica, saj je bila omejenost kapacitet izpostavljena na več mestih. V zvezi z uporabo 15. člena Pravilnika pa nobeden od predloženih dokazov ne dokazuje, da je stanovanje na A. za tožničinega otroka neprimerno, zato so te navedbe pavšalne in nekonkretizirane. Tožničino upravičenje za dodelitev neprofitnega najemnega stanovanja se je izčrpalo s ponudbo za sklenitev najemne pogodbe, zato je bilo črtanje s seznama posledica tožničinega ravnanja in ne posledica neuporabe prostega preudarka za dodelitev stanovanja s preseganjem površinskih normativov. Ker 14. in 15. člen Pravilnika ne vsebujeta upravne pravice, o kateri bi upravni organ odločal, se o tem ne izda nobenega upravnega akta, zato zoper (ne)uporabo prostega preudarka ni možna niti pritožba niti upravni spor. Niti drugostopenjski organ niti upravno sodišče prvostopenjskemu organu ne bi mogla naložiti, da upravičencu v podpis ponudi najemno pogodbo, na podlagi katere bo upravičen do stanovanja s presežno površino, saj sklepanje pogodbe sodi na področje civilnega prava. Tožnica zato ne more uspeti z ugovorom kršitve pravil postopka zaradi neuporabe prostega preudarka na način dodelitve stanovanja s presežno površino. Dokazni predlog za zaslišanje tožnice ni utemeljen, saj se je tožnica že pred izdajo izpodbijane odločbe lahko ustrezno izjavila, saj je podala obširne pisne navedbe, izjavila pa se je tudi ustno na razgovoru pri direktorju JSS MOL in županu MOL. Tožnica sama nosi stroške postopka in se njen zahtevek za njihovo povračilo zavrne.

4. Tožnica vlaga tožbo zoper izpodbijano odločbo in se sklicuje na neustrezno uporabo prostega preudarka s strani prvostopenjskega organa, ki je drugostopenjski organ ni saniral. Navaja okoliščine na strani svojega otroka (dolgotrajna bolezen zaradi motenj pozornosti in hiperaktivnosti) in v zvezi z njimi podaja dokazne predloge z zaslišanjem tožnice, dopisom CSD, zdravniškim potrdilom, priporočilom osnovne šole, odločbo o usmeritvi, po potrebi pa predlaga tudi opravo poizvedb pri navedenih ustanovah, in sicer v zvezi z otrokovim zdravstvenim stanjem ter njegovimi posebnimi in bivanjskimi potrebami. Ne strinja se, da upravno sodišče ne bi moglo presojati (ne)uporabe prostega preudarka, sklicujoč se pri tem na 40. člen Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). V primeru tožničine matere je bila diskrecijska pravica pri JSS MOL uporabljena drugače, kot v tožničinem primeru, zato je prišlo do neenake uporabe diskrecijske pravice. Tožničina mati je namreč zavrnila sprejem ponujenega stanovanja, kar je prvostopenjski organ sprejel z razumevanjem in jo je obdržal na prednostni listi in ji kasneje dodelil primernejše stanovanje na B., ki po kvadraturi celo presega površinske kriterije, ki veljajo za samske. Enako zasleduje v svojem primeru tudi tožnica, ki sama niti ne uveljavlja pridobitve stanovanja s presežnim normativom, temveč zgolj obdržanje na prednostni listi do sprostitve primernega stanovanja glede na podana napotila in priporočila pristojnih institucij. Na to napotuje tudi sklicevanje na mnenje CSD v drugem odstavku 15. člena Pravilnika. Prvostopenjski upravni organ tako prostega preudarka ni uporabil na način, ki bi ustrezal namenu, za katerega je določen. V dokaz svojih navedb se sklicuje na izjavo C.C. in na njeno prošnjo. Tožnica osporava določbe prvega odstavka 15. člena Pravilnika, ker iz njih ni razviden namen podelitve diskrecijske pravice pri odločanju o preseganju površinskih normativov, kar rezultira v popolni diskreciji glede odločitve o (ne)preseganju normativov iz 14. člena Pravilnika. Drugi odstavek 15. člena Pravilnika je po prepričanju tožnice namenjen onemogočanju različne uporabe določb Pravilnika v vsebinsko enakih primerih. Prvostopenjski organ v konkretnem primeru neutemeljeno ni uporabil določbe prvega odstavka 15. člena Pravilnika. Ustavnost in zakonitost izpostavljenih določb Pravilnika sta vprašljivi. Tožnica nadalje zatrjuje nepravilno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, ker prvostopenjski organ sploh ni ugotavljal zdravstvenih razmer ter potreb tožničinega otroka, posledično pa je z neuporabo 14. člena in drugega odstavka 15. člena Pravilnika tudi prekršil materialno pravo. Legalistične obrazložitve drugostopenjskega organa iz pritožbene odločbe ni mogoče sprejeti, ker bi lahko privedla do tega, da se s seznama črta tudi upravičence, ki ne želijo skleniti najemne pogodbe za neprimerna stanovanja. Drugostopenjski organ se očitno zaveda tega spornega vprašanja, ko dopušča primere, ko bi lahko bila zavrnitev površinsko primernega stanovanja utemeljena, čeprav se pri tem ne sklicuje na nobeno pravno podlago. V tožničinem primeru bi bilo tudi upoštevaje 10. člen Stanovanjskega zakona, ki definira primerno stanovanje, treba upoštevati stanovanje potrebe tožničinega otroka. Ponujeno stanovanje pa tem potrebam ne zadošča, saj otroku ne bi bilo omogočenega dovolj gibanja, razporeditev pa tudi ne omogoča, da bi otrok imel svojo sobo, ki bi jo bilo mogoče prilagoditi njegovim potrebam, niti ni ustreznega prostora za šolsko delo. Stanovanje se tudi ne nahaja v pritličju, niti v bližini otrokove osnovne šole. Zato tožničine navedbe v tej zvezi niso pavšalne in nekonkretizirane. Prvostopenjski organ se ni opredelil do listin, ki jih je predložila tožnica, in je s tem kršil pravila postopka, izpodbijane odločbe pa se zato tudi ne da preizkusiti. Do tega se pritožbeni organ ni opredelil, poleg tega pa tudi ni navedel, ali je izpodbijano odločbo preizkusil tudi po uradni dolžnosti. Tudi tožničino zaslišanje je bilo neutemeljeno zavrnjeno. Tožnica se sklepno sklicuje Ustavo Republike Slovenije in Evropsko konvencijo o človekovih pravicah. Po opravljeni javni obravnavi naj sodišče odpravi izpodbijano odločbo in odločbo pritožbenega organa oziroma, podredno, odločbo pritožbenega organa spremeni tako, da se pritožbi ugodi, izpodbijana odločba JSS MOL odpravi oziroma razveljavi ter zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek, vse s stroškovno posledico.

5. Toženka v odgovoru na tožbo predlaga, naj sodišče tožbo zavrne. Ne osporava zdravstvenega stanja tožničinega otroka, kakršno izhaja iz dokumentov, ki jih je predložila tožnica, zato v postopku ni prišlo do zmotne oz. nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kot to trdi tožnica. Ne drži pa, da so dokumenti, ki jih je predložila tožnica, za toženko zavezujoči in da je bila tožnica upravičena zavrniti ponujeno stanovanje, zaradi česar naj bi bil njen izbris z liste nepravilen. Tožnica ne pojasni, kako bi bile koristi njenega otroka na slabšem zaradi ponujenega stanovanja; koristi njenega otroka pa so bile upoštevane že v kandidacijskem postopku, saj je tožnica iz tega naslova prejela 250 točk, brez katerih na razpisu sicer ne bi uspela. Tudi pri strukturi ponujenega stanovanja je bila otrokova korist upoštevana. Poleg tega pa je treba upoštevati tudi izboljšanje glede na trenutne bivanjske razmere. Za zavrnitev ponujenega stanovanja tožnica ni zatrdila objektivnega, stvarnega in normativno utemeljenega razloga. Tekom postopka je svoje razloge za zavrnitev spreminjala (sprva zdravstvene težave in posebne potrebe otroka, nato neprimernost in odročnost lokacije, kvadratura, bližina samskih domov, ni pritlične lege). Dodelitev stanovanja s presežno kvadraturo je glede na besedilo prvega odstavka 15. člena Pravilnika možnost in ne obveza, pri čemer lahko najemodajalec odločanje po prostem preudarku uporabi šele tedaj, ko so podane kvalificirane okoliščine, zato mnenje CSD ni pogoj oziroma razlog za dodelitev večjega stanovanja, temveč je le formalni in objektivni pogoj za uporabo prostega preudarka, sama dodelitev večjega stanovanja pa je odvisna tudi od drugih dejavnikov (razpoložljivost stanovanj, nujnost zadeve itd.). Upravna organa sta priporočila in mnenja upoštevala, glede na to, da sta sploh odločala o možnosti dodelitve večjega stanovanja in da sta obširno navedla razloge, zakaj to ni mogoče. Navedba, da tožnica ne zasleduje dodelitve večjega stanovanja, temveč le, da bi ostala na prednostni listi, je v nasprotju z ostalimi tožničinimi navedbami in bi v skrajnem primeru lahko pomenila tudi, da bi tožnica sprejela stanovanje, enako ponujenemu. Da je JSS MOL v nekem drugem primeru ravnal drugače, ni dokaz, da bi bila izpodbijana odločba napačna. Tožnica je bila opozorjena, da ji večje stanovanje ne bo dodeljeno in da bo brisana s seznama, pa ponujenega stanovanja vseeno ni sprejela. Tudi upoštevaje preostale čakajoče na stanovanja, je bila takšna odločitev sorazmerna. Bistvo neprofitnega najemnega stanovanja je v reševanju stanovanjske problematike, tj. v zagotovitvi doma za nizko najemnino kot oblika družbene pomoči, zato pa so možnosti izbiranja omejene. Analiza razpisa pokaže, da so koristi otroka ustrezno upoštevane, saj imajo več možnosti za uspeh ravno družine, nadalje mlade družine in družine z invalidnim članom, podobne potrebe kot tožnica, pa izkazuje vsaka šesta družina; tožnica je na razpisu uspela predvsem zaradi svojega otroka in njegovega zdravstvenega stanja, pri čemer pa je največja potreba in zato tudi pomanjkanje stanovanj, primernih za tričlanske družine, za kakršno si prizadeva tožnica.

6. Tožnica v pripravljalni vlogi navaja, da ne zatrjuje vezanosti organa na mnenje CSD, temveč zgolj, da mora le-to biti upoštevano, zato bi se toženka ob odločanju o morebitnem odstopu od površinskih normativov iz 14. člena Pravilnika morala do tega mnenja opredeliti, a tega ni storila (ni prvostopenjski niti drugostopenjski organ). Zato prvostopenjski organ prostega preudarka, če ga je sploh uporabil, ni uporabil pravično ter v okviru danega pooblastila, uporabe pa tudi ni ustrezno obrazložil. Tožnica ponavlja opis zdravstvenega stanja in posebnih potreb svojega otroka, o čemer lahko po potrebi izpovesta tudi socialna delavka in psihologinja iz šole, ki jo njen otrok obiskuje, ter izpostavlja svoje obveznosti po Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Dodaja, da ponujeno stanovanje nima dobre razporeditve, o čemer pričajo fotografije, ki jih prilaga, po potrebi pa naj sodišče izvede tudi ogled. Njenemu otroku so na lokaciji trenutnega prebivanja dejansko namenjeni prostori večje površine, kot v ponujenem stanovanju, saj ima trenutno na voljo tudi zastekljen balkon, poleg tega pa je lociran blizu svoje šole. Utemeljenost tožničine tožbe je odvisna od prekoračitve meja prostega preudarka oz. od uporabe prostega preudarka na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen. Tožničin cilj ni pridobiti večje stanovanje na njej bolj primerni lokaciji, ampak obdržanje na prednostni listi, v zvezi s katerim bo prvostopenjski organ o morebitnem odstopanju od površinskih normativov upošteval že predloženo mnenje CSD in svojo odločitev ustrezno obrazložil. Zato mora sodišče poiskati namen, za katerega je bil prosti preudarek v Pravilniku določen, ter odločiti, ali je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki temu ustreza. Glede okoliščin o težji bolezni oz. motnji tožničinega otroka iz previdnosti podaja tudi dokazni predlog s postavitvijo izvedenca ustrezne medicinske stroke, ki bo takšne okoliščine ob pribavi zdravstvene dokumentacije za tožničinega otroka in ob njegovem pregledu lahko potrdil. 7. Toženka v pripravljalni vlogi ponovi stališče, da prosilci nimajo upravičenja do stanovanj s presežno kvadraturo. To lahko mogoče pričakujejo, vendar je med upravičenjem in pričakovanjem bistvena razlika. Mnenje CSD ne pomeni, da obstaja upravičenje do večjega stanovanja, temveč pomeni, da lahko prosilec to pričakuje, če razpisnik razpolaga z zadosti ustreznimi stanovanji; gre za izjemo. Ima pa prosilec upravičenje v najem pridobiti stanovanje, ki ustreza površinskim normativom in za katerega je kandidiral na razpisu. V Javnem razpisu, na katerem je tožnica uspela, je bil v tej zvezi izrecno napravljen sklic na površinske normative iz 14. člena Pravilnika. Javna korist je, da čim več prosilcev v čim krajšem času dobi stanovanje, skladno s 14. členom Pravilnika. Z omejenostjo kapacitet in da ji ne bo dodeljeno stanovanje s presežno kvadraturo, je bila tožnica v postopku večkrat seznanjena. Zato je bilo v njeni dispoziciji, ali bo sprejela ponujeno stanovanje ali pa bo z liste izbrisana. Iz izpodbijane odločbe so jasno razvidni razlogi, zakaj tožnici ni bilo dodeljeno stanovanje s presežno kvadraturo in zakaj je bila z liste izbrisana, pri čemer je bilo obravnavano tudi mnenje CSD. Ni pa bilo prvostopenjskemu organu v tej zvezi treba mnenja CSD obravnavati kot takšnega, tj. njegove resničnosti, utemeljenosti, pravilnosti itd. Sicer bi bilo treba vsakomur, ki bi razpolagal s pozitivnim mnenjem, dodeliti večje stanovanje. To pa bi ogrozilo realizacijo razpisa. Predmet tega postopka je vprašanje, ali je bila tožnica utemeljeno izbrisana z liste, in ne vprašanje, ali bi bilo njenemu otroku v večjem stanovanju bolje. Namen prostega preudarka iz 15. člena Pravilnika ni v tem, da se vsakomur, pri katerem so podane okoliščine, dodeli večje stanovanje; razpisnik prosilcu ni nujno zavezan dodeliti večjega stanovanja, saj nima neomejenih kapacitet. Zato je brezpredmetno tudi zaslišanje predlaganih prič, pribava zdravstvene dokumentacije, postavitev izvedenca, pregled tožničinega otroka, saj vsa dejstva v tej zvezi niso sporna, niso odločilna in ne morejo imeti vpliva na odločitev prvostopenjskega organa. V Javnem razpisu je bila izrecno navedena površina, ki se dodeljuje dvočlanskim družinam, zato tožnica ni mogla utemeljeno pričakovati večjega stanovanja. Do izbrisa tožnice z liste ni prišlo, ker bi prvostopenjski organ spregledal zdravstveno stanje njenega otroka, napačno ugotovil dejansko stanje in napačno uporabil materialno pravo; do izbrisa je prišlo, ker je tožnica vztrajala na pridobitvi večjega stanovanja, četudi je bila večkrat seznanjena, da to ni mogoče. 8. Tožba ni utemeljena.

9. Po pregledu spisov in izpodbijane odločbe sodišče sodi, da je izpodbijana odločba izdana skladno z zakonom ter kot takšna pravilna in zakonita. Sodišče zato sledi njenim razlogom in razlogom drugostopenjske odločbe ter se po pooblastilu iz 71. člena ZUS-1 nanje sklicuje.

10. Izhodiščno je treba opredeliti, da je predmet sodne presoje v tej zadevi utemeljenost izbrisa tožnice s seznama, na katerega je bila uvrščena z odločbo prvostopenjskega organa z dne 22. 4. 2017, odprava cit. odločbe in prenehanje upravičenj tožnice iz naslova Javnega razpisa. Glede na navedeno vsebino izreka izpodbijane odločbe v tej zadevi ni predmet sodne presoje (ne)oddaja v najem večjega stanovanja iz četrtega odstavka 14. člena Pravilnika ali (ne)upoštevanje dodatnega dnevnega ali spalnega prostora iz 15. člena Pravilnika, saj se izpodbijana odločba nanaša na črtanje tožnice s seznama po drugem odstavku 25. člena Pravilnika. Tudi tožnica po tožbeni navedbi „ne uveljavlja pridobitve stanovanja s presežnim površinskim normativom, temveč zgolj obdržanje na prednostni listi /.../“. Vsled navedenega sodišče kot nerelevantne za predmetni upravni spor zavrača vse navedbe tožnice, ki se tičejo zatrjevane neustrezne uporabe prostega preudarka vezano na 14. in 15. člen Pravilnika ter zdravstvenih okoliščin in posebnih potreb na strani tožničinega otroka (točke II., III., IV. in V. tožbe), kot nerelevantne pa posledično zavrača tudi v tej zvezi podane dokazne predloge, navedene pod točko II. tožbe. Posledično pa kot nerelevantne sodišče zavrača tudi navedbe o nepravilno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju ter posledični nepravilni uporabi materialnega prava (točke VI. tožbe ter X. in XI. tožničine pripravljalne vloge) in iz enakega razloga tudi v tej zvezi podane dokazne predloge, navedene pod točkama X. in XI. tožničine pripravljalne vloge.

11. Pravno odločilna dejstva v obravnavani zadevi, v kateri je bilo z izpodbijano odločbo odločeno o izbrisu tožnice s seznama, na katerega je bila uvrščena z odločbo prvostopenjskega organa z dne 22. 4. 2017, odpravi cit. odločbe in prenehanju upravičenj tožnice iz naslova Javnega razpisa, so tista, ki jih kot takšna določa drugi odstavek 25. člena Pravilnika: (i) da se upravičenec iz seznama (ii) ne odzove na (iii) ponoven najemodajalčev poziv k sklenitvi pogodbe. V obravnavani zadevi je bila tožnica nesporno upravičenec iz seznama iz prvega odstavka 25. člena Pravilnika, tožnica pa niti v upravnem postopku niti v upravnem sporu ni osporavala, da jo je najemodajalec ponovno, torej več kot enkrat pozval k sklenitvi najemne pogodbe in/ali da se sama temu pozivu ni odzvala na način sklenitve najemne pogodbe. V zadevi pa tudi ni spora o tem, da stanovanje, ki je bilo tožnici ponujeno v najem, ustreza kriterijem Pravilnika in Javnega razpisa. To pomeni, da so vse okoliščine, ki so v tej zadevi pravno relevantne, nesporne. Posledično so tudi trditve tožbe o kršitvah pravil postopka (točka VII. tožbe) zaradi neopredelitve do predloženih listin, ki so po presoji sodišča torej nerelevantne (tako v upravnem postopku kot tudi v tem upravnem sporu), nerelevantne, še posebej upoštevaje dejstvo, da se je do teh dokaznih predlogov opredelil drugostopenjski organ v pritožbeni odločbi. Enako velja tudi za dokazni predlog s tožničinim zaslišanjem, ki je bil podan šele v pritožbi in to glede okoliščin na strani tožničinega otroka, ki so v zadevi neprerekane in po presoji sodišča, kot rečeno, za odločitev v tej zadevi nerelevantne. Tudi ne drži tožbeni očitek, da iz pritožbene odločbe ne bi bilo razvidno, ali je bil na drugi stopnji po uradni dolžnosti opravljen preizkus odločbe. Drugi odstavek 247. člena Zakona o splošnem upravnem postopku določa, da je po uradni dolžnosti treba preizkusiti, ali v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev postopka in ali ni bil prekršen materialni zakon. V pritožbeni odločbi v obravnavani zadevi je na str. 2 zapisano, da pritožbene navedbe niso utemeljene in da „v postopku na prvi stopnji ni bilo bistvenih kršitev postopka in ni bil kršen materialni zakon“. Preizkus ex offo je bil torej opravljen. Oba upravna organa pa po mnenju sodišča v obravnavani zadevi nista uporabljala prostega preudarka po določbi 15. člena Pravilnika, zato po presoji sodišča v zadevi ni bilo zatrjevane neustrezne uporabe prostega preudarka vezano na 14. in 15. člen Pravilnika.

12. Končno še glede s tožbo zatrjevane neenake obravnave tožnice sodišče pojasnjuje, da so tudi te tožbene navedbe nerelevantne, saj predmet presoje v tem upravnem sporu ni postopanje upravnih organov v zadevah tretjih oseb, v primerih katerih so bile lahko dejanske in pravne okoliščine tudi pomembno drugačne. Kot nerelevantne zato sodišče zavrača tudi pod točko III. tožbe podane dokazne predloge.

13. Ker je torej po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa so neutemeljene, sodišče pa v postopku pred njeno izdajo tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je tožbo na podlagi določb 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

14. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave na podlagi 2. alinee drugega odstavka 59. člena ZUS-1, ker je tožnica podala samo pravnoneupoštevne ugovore in samo takšne dokazne predloge, ki v zadevi niso pomembni za odločitev.

15. Vsled zavrnitve tožbe vsaka stranka trpi svoje stroške postopka skladno z določbo četrtega odstavka 25. člena ZUS-1.