Jedro

Ali bo sodišče stranko napotilo na pravdo in v kakšen obsegu, je odvisno od navedb dedičev in trditev, ki jih morajo zagotoviti zapuščinskemu sodišču, da sploh lahko preuči, v čem je nesporazum med dediči ter ali gre za sporna dejstva, ki narekujejo prekinitev zapuščinskega postopka in napotitev na pravdo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z obravnavanim sklepom ugotovilo obseg premoženja, ki spada v zapuščino po pokojnem J. P. (I. točka izreka) ter ugotovilo, da to premoženje dedujeta zapustnikova žena N. P. in sin J. P. na podlagi dednega dogovora, ki so ga dne 21. 12. 2012 sklenili dediči N. P., M. B., M. J. in J. P., pri čemer je vsebina dednega dogovora v nadaljevanju povzeta v izreku sklepa (II. točka izreka). Zapustnikovega sina F. P. je z zahtevki, da mu pripada oporočni oziroma zakoniti delež po zapustniku ter da je neveljavna odpoved neuvedenemu dedovanju, ki jo je sklenil z zapustnikom s sporazumom o odpovedi neuvedenemu dedovanju v obliki notarskega zapisa št. SV 208/2008 z dne 16. 5. 2008, napotilo na pravdo (III. točka izreka). Odredilo je potrebne ukrepe v zvezi z razpolaganjem zapuščine ter zemljiški knjigi naložilo ustrezne zemljiškoknjižne vknjižbe (IV. točka izreka). Ugotovilo je vrednost čiste zapuščine ter višino sodne takse (V. točka izreka).

2. Proti temu sklepu se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje dedič F. P., s predlogom, da ga pritožbeno sodišče razveljavi in zapuščinski postopek prekine ter pritožnika z njegovimi zahtevki napoti na pravdo. Navaja, da mu ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem zaradi opustitve vabljenja na narok za glavno obravnavo ter opustitve vročanja dokumentacije ter vlog nasprotnih strank. Delitev zapuščine na podlagi dednega dogovora je nezakonita, saj je v času odločanja dedni dogovor postal sporen. Sodišče pritožniku ni dalo možnosti, da bi se izjasnil o sporazumu o odpovedi dedovanju. Pooblaščenec pritožnika je na naroku celo izrecno navedel, da je listina neveljavna ter da se dediščini ne odpoveduje, da notarskega zapisa o odpovedi dedovanju ne priznava, ker je sklenjen pod odložnim pogojem, ki se ni izpolnil, zaradi česar odpoved dedovanju ni stopila v veljavo. Ker so se v zapuščinskem postopku izkazala za sporna dejstva, od katerih je odvisna pravica do dediščine, gre za dejstva iz drugega odstavka 210. čelna ZD, je sodišče napačno uporabilo določbo 211. člena ZD, ko je pritožnika napotilo na pravdo, ne da bi prekinilo zapuščinski postopek.

3. Dedič J. P. je vložil odgovor na pritožbo, v katerem ugotavlja, da je pritožnik v skladu z zakonom v ustrezni notarski obliki z zapustnikom sklenil sporazum o odpovedi dediščini, ki je lahko samo brezpogojen. V postopku tudi ni zatrdil, na kakšen način in v katerem delu naj bi šlo za odložni pogoj. Zato ni potrebno, da bi bil pritožnik stranka dednega dogovora, ki so ga sklenili ostali dediči. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Zapuščinsko sodišče v skladu z določbo prvega odstavka 210. člena Zakona o dedovanju – ZD prekine zapuščinsko obravnavo in napoti stranke na pravdo, če so med strankami sporna dejstva, od katerih je odvisna kakšna njihova pravica. Takšna dejstva so v določbi drugega odstavka 210. člena primeroma našteta, med ostalim gre tudi za primer spornih dejstev o tem, ali se je nekdo odpovedal dediščini (5. točka drugega odstavka 210. člena ZD). Vendar sodišče napoti stranke na pravdo le, kadar za to obstajajo utemeljena potreba in upravičeni razlogi. Sodišče mora preprečiti, da bi možnost napotitve na pravdo postala sredstvo zavlačevanja postopka, ki bi ga nedobroverna stranka lahko izrabila tako, da bi iz nepoštenih nagibov, brez verjetne podlage, zatrjevala spornost dejstev (1). Ali bo sodišče stranko napotilo na pravdo in v kakšen obsegu, je odvisno od navedb dedičev in trditev, ki jih morajo zagotoviti zapuščinskemu sodišču, da sploh lahko preuči, v čem je nesporazum med dediči ter ali gre za sporna dejstva, ki narekujejo prekinitev zapuščinskega postopka in napotitev na pravdo.

6. V konkretni zadevi je pritožnik, potem ko je sodišče na predlog ostalih zakonitih dedičev pribavilo notarski zapis o sklenjenem sporazumu o odpovedi neuvedenem dedovanju po 137. členu ZD z dne 16. 5. 2008, izjavil le, da je odpoved neveljavna, da se dediščini ne odpoveduje in da notarskega zapisa o odpovedi dedovanju ne priznava, ker naj bi bila odpoved dedovanju sklenjena pod odložnim pogojem, ki nikoli ni stopil v veljavo. S tem pa pritožnik ni izkazal takšnih konkretnih okoliščin, ki bi nakazovale na spor o dejstvih, ki bi narekoval zapuščinskemu sodišču prekinitev postopka. Kot izhaja iz izreka sklepa, ima pritožnik nestrinjanje z listino o odpovedi dedovanju v obliki notarskega zapisa ter posledično potekom zapuščinskega postopka možnost uveljaviti v morebitnem pravdnem postopku. Pri tem je v celoti neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da je bila z ravnanjem sodišča pritožniku odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem, ki sicer predstavlja bistveno kršitev odločb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD. Kot pravilno izhaja iz obrazložitve sklepa je bila pritožniku omogočena udeležba v obravnavanem zapuščinskem postopku po pokojnem očetu, kar velja tudi za zadnji narok za zapuščinsko obravnavo, na katerem ga je zastopal pooblaščenec.

7. Pritožbeno sodišče zato ugotavlja, da niso podani pritožbeni razlogi, niti tisti, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zavrnilo in sklep potrdilo na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi z 163. členom ZD.

(1) Več o tem dr. Vesna Rijavec, Dedovanje, Procesna ureditev, str. 226 in nadaljnje.