Jedro

V skladu z Odlokom, izdanim na podlagi ZKT, se v Občini Kamnik za uporabo igralnih sredstev v javnih lokalih (igralni avtomati, biljard, igralne karte in podobno), ki niso predmet zakona o igrah na srečo, plačujejo komunalne takse (1. točka 1. odstavka 1. člena Odloka o komunalnih taksah v Občini Kamnik).

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Davčnega urada A., Izpostave B. z dne 24. 9. 1996, s katero mu je bila za polovico leta 1996 odmerjena komunalna taksa za štiri elektronske igralne avtomate v znesku 56.000,00 SIT.

V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka tožniku pojasnjuje, da po določbi 147. člena Ustave država z zakonom predpisuje davke, carine in druge dajatve, lokalne skupnosti pa predpisujejo davke in druge dajatve ob pogojih, ki jih določa Ustava in Zakon. S predpisom, s katerim se posamezna davščina uvaja, se opredeli tudi subjekt (zavezanec, plačnik) oziroma objekt (predmet, dejanje) obdavčitve. Posamezni subjekti oziroma objekti obdavčenja se med seboj ne izključujejo in so v okviru enotnega davčnega sistema večkratno obdavčeni z različnimi davščinami, še zlasti kadar obdavčujeta dve davčni oblasti različnega ranga. Zakon o komunalnih taksah (Uradni list SRS, št. 29/65, 5/68, 7/70, 7/72 in Uradni list RS, št. 18/91, v nadaljevanju: ZKT) je sistemski zakon, s katerim je država predvidela komunalne takse kot fiskalni prihodek, za uvedbo in določitev višine komunalne takse pa je pooblastila lokalne skupnosti. Pri tem je v ZKT skladno z določbo 147. člena Ustave začrtan okvir v mejah katerega lahko lokalne skupnosti vodijo svojo fiskalno politiko. Okvir predstavlja 4. člen zakona, ki našteva predmete in storitve za uporabo katerih lahko občinske skupščine (sedaj občinski ali mestni sveti) predpišejo komunalne takse v tarifi komunalnih taks kot sestavnem delu odloka o komunalnih taksah. V nadaljevanju obrazložitve tožena stranka navaja 3. točko 4. člena in 4. a člen ZKT ter zaključuje, da za tožnikove storitve ni niti dogovorjeno, niti v tarifi predpisano posebno plačilo, kot to po prepričanju tožene stranke zmotno meni tožnik. Pri tem se tožnik sklicuje na najemno razmerje, po katerem plačuje lastniku aparatov najemnino, ki pa je po presoji tožene stranke le plačilo za uporabo avtomatov in ne neposredno plačilo za storitve tožnika. Glede pritožbene navedbe o plačilu prometnega davka mu tožena stranka pojasnjuje, da to področje ureja Zakon o prometnem davku (Uradni list RS, št. 4/92 - 16/96, v nadaljevanju: ZPD), ki ureja sistem in uvaja obveznost plačevanja davkov od prometa proizvodov in davkov od prometa storitev (prometni davek). Gre torej za z zakonom urejeno obveznost plačevanja prometnega davka in ne za storitev za katero je dogovorjeno ali je v tarifi predpisano neposredno plačilo. Občinski svet občine Kamnik je tako v skladu z ZKT sprejel Odlok o komunalnih taksah v Občini Kamnik (Uradni list RS, št. 30/96, v nadaljevanju: Odlok) in s prvostopno odločbo je bila tožniku komunalna taksa v skladu z določbami 1. točke 1. člena in 2. člena Odloka ter tarifno številko 1 Odloka, pravilno odmerjena.

Tožnik v tožbi navaja, da je prepričan, da ni dejanske in pravne podlage za odmero in naložitev plačila sporne komunalne takse. V določbi 4. a člena ZKT navedeni dogovor o plačilu predstavlja pogodba o najemu storitve zabavnega parka, sklenjena med njim, kot najemnikom in A. s. p. iz C., kot najemodajalcem. Po njegovem mnenju gre torej za dogovorjeno plačilo storitev zabavnega parka in ne za najemnino kot to razlaga tožena stranka. Navaja še, da je v času veljavnosti ZKT iz leta 1965 ter dopolnitev iz leta 1970 in 1972 prometni davek plačeval še po tarifnih številkah. Po 4. a členu ZKT, dodanem z novelo iz leta 1972, komunalnih taks ni mogoče pobirati za storitve za katere je dogovorjeno ali je v tarifi predpisano neposredno plačilo. Ker se je prometni davek plačeval po tarifnih številkah je tožnik prepričan, da dejansko izpolnjuje oba pogoja, določena za taksno oprostitev v 4. a členu ZKT, čeprav po tej določbi za taksno oprostitev zadostuje že izpolnjevanje enega pogoja. Navaja tudi primer, ko se gostinec dogovori oziroma vzame v najem storitev zabavnega parka (pogodba je dokument za dogovor), ki se ovrednoti in se od tega plačajo davščine. V tem primeru se davščine plačajo dvakrat, saj se najprej plača davek od pogodbene vrednosti najema storitve in po tem še od vsake registrirane igre, pogodba namreč zavezuje, da se vsaka igra (žeton) registrira na blagajni in s tem plača prometni davek oziroma zdaj DDV od vsakega prodanega žetona. Če pa gostinec kupi svoj igralni avtomat, in ne glede na to, ali je igra zastonj ali za kovance, se gostje zaradi igre zadržujejo v lokalu, torej avtomat posredno opravlja promet, za katerega gostinec ni registriran in ne plačuje nobenih davščin. V takšnem primeru je občina po tožnikovem mnenju pooblaščena predpisati komunalne takse. Nerealno bi namreč bilo, da bi občina pri pobiranju taks izenačila oba primera, saj bi tako vzpodbujala sivo ekonomijo in zavirala razvoj dejavnosti. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo v zvezi s prvostopno odločbo odpravi ter odloči, da mu je tožena stranka dolžna povrniti stroške upravnega spora z zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa udeležbe v tem postopku ni prijavilo.

Tožba ni utemeljena.

Med strankama v obravnavani zadevi ni spora o tem, da je imel tožnik v letu 1996 v svojem gostinskem lokalu štiri igralna sredstva. Sporno pa je ali je za uporabo le teh dolžan plačati komunalno takso. Po določbi 3. točke 1. odstavka 4. člena ZKT smejo občinske skupščine predpisovati komunalne takse za igralna sredstva v javnih lokalih (igralni avtomati, igralne karte in podobno). V 1. točki 4. a člena pa je določeno, da komunalnih taks iz 4. člena ni mogoče pobirati za storitve za katere je dogovorjeno ali je v tarifi predpisano neposredno plačilo. V skladu z Odlokom, izdanem na podlagi ZKT, se v Občini Kamnik za uporabo igralnih sredstev v javnih lokalih (igralni avtomati, biljard, igralne karte in podobno), ki niso predmet zakona o igrah na srečo, plačujejo komunalne takse (1. točka 1. odstavka 1. člena Odloka). Taksni zavezanec je pravna ali fizična oseba, ki predmete ali storitve za katere so uvedene komunalne takse, uporablja. Takso pa odmerja, pobira in izterjuje za pravne in fizične osebe Davčna uprava Republike Slovenije na podlagi podatkov, ki jih zagotovi Občina Kamnik (2. člen Odloka).

Po presoji sodišča je tožena stranka glede na navedene materialne predpise in glede na podatke in listine v upravnih spisih, tožnikovo pritožbo proti prvostopni odločbi utemeljeno zavrnila in dala pravilne razloge za zavrnitev pritožbenih ugovorov, ki jih tožnik ponavlja v tožbi, zato sodišče sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe (2. odstavek 67. člena Zakona o upravnem sporu - Uradni list RS, št. 50/97, 70/00, v nadaljevanju: ZUS). Tudi po mnenju sodišča je z vsebine pogodbe z dne 6. 4. 1996, ki jo je tožnik sklenil z A. s. p. iz C. (priloga A2), izhaja, da je tožnik od navedenega podjetnika vzel igralne aparate v najem (rabo), za kar mora najemodajalcu plačati dogovorjeno najemnino in tako ne gre za neposredno plačilo njegovih storitev. Glede tožbene navedbe, da se je prometni davek plačeval po tarifnih številkah pa je pripomniti, da je v 4. a členu ZKT mišljena tarifa komunalnih taks, ne pa tarifa ZPD. Ker torej v obravnavanem primeru ne gre za situacijo, ki jo predvideva 4. a člen ZKT, z Odlokom pa je za uporabo igralnih sredstev v javnih lokalih predpisano plačevanje komunalne takse, je odločitev prvostopnega organa in tožene stranke pravilna.

Glede na povedano je tožba neutemeljena, zato jo je sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS zavrnilo.