Jedro

Med strankama je sporno, ali tožniku pripada naziv prvak (48.a člen ZUJIK) od 1. 5. 2016 ali od 12. 5. 2016, na to pa se navezuje višina pripadajoče mu plače. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko presojo, da za trajanje te pravice ne more biti odločilno, kdaj je tožnik dopolnil vlogo. Ključno je, da je vlogo za dodelitev naziva vložil 25. 4. 2016, torej še pred iztekom naziva, ki mu je bil tedaj dodeljen do 30. 4. 2016, ter da je z njo zahteval dodelitev naziva za čas od 1. 5. 2016 dalje. Datum vložitve te vloge in njena jasna ter časovno opredeljena zahteva (priznanje naziva od 1. 5. 2016) tudi po presoji pritožbenega sodišča utemeljujeta dodelitev naziva za čas od 1. 5. 2016 dalje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožencu naložilo, da tožnika za čas od 1. 5. 2016 do 31. 3. 2018 razporedi v 56. plačni razred, od 1. 4. 2018 do 31. 3. 2023 pa v 57. plačni razred. Plačati mu mora razlike med dejansko obračunanimi plačami in plačo za 56. plačni razred za obdobje od 1. 5. 2016 do 30. 11. 2018, ter za 57. plačni razred za obdobje od 1. 12. 2018 do 31. 3. 2023, vse z obrestmi od 6. dne v naslednjem mesecu do plačila. Zavrnilo je tožbeni zahtevek za razporeditev v 57. plačni razred za čas od 1. 4. 2023 dalje in plačilo razlike plače za ta čas, ter plačilo obresti od prisojenih glavnic za čas pred 6. dnem v mesecu. Tožencu je naložilo, da tožniku plača 1.504,44 EUR stroškov postopka.

2. Toženec se zaradi vseh pritožbenih razlogov pritožuje zoper ugodilni del sodbe. Navaja, da se v postopku odločanja o podelitvi naziva prvak uporabljajo določbe ZUP. Za to je podana pravna podlaga v 45. členu ZUJIK, ob upoštevanju katerega velja za toženca smiselna uporaba 24., 25. in 39. člena ZJU. Toženec o podelitvi tega naziva ob odsotnosti drugih postopkovnih določb že ves čas odloča ob smiselni uporabi ZUP. S tem je zagotovljeno zakonito delovanje pri podeljevanju naziva (pošten in transparenten postopek), delavci imajo mehanizem za uveljavljanje svojih pravic, zagotovljena je možnost postopkovnega preizkusa odločitve na instančni stopnji. Smiselna uporaba ZUP temelji tudi na ustaljeni sodni praksi o tem, da je odločitev delodajalca o pravici na podlagi 24. in 25. člena ZJU dvostopenjska (VIII Ips 37/2015), kar pomeni, da toženčeva odločba z dne 20. 6. 2016 in sklep z dne 9. 7. 2020 kot celota predstavljata odločitev delodajalca. Poleg tega gre pri odločanju o podelitvi naziva prvak za odločanje o drugi javnopravni zadevi v smislu 4. člena ZUP. Judikat I Up 156/2019, na katerega se v zvezi s tem sklicuje sodišče, ni primerljiv. Drži, da ocenjevanje umetniških kreacij ni upravna zadeva ampak akt strokovne narave, vendar ocenjevanje kreacij predstavlja le meritorno presojo vloge, o kateri je treba ob odsotnosti drugih postopkovnih pravil odločiti ob smiselni uporabi ZUP. Podana je kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker so razlogi sodbe med seboj v nasprotju. Čeprav je sodišče štelo, da se v postopku podelitve naziva ne uporabljajo določbe ZUP, je ugodilno odločitev utemeljilo prav na ZUP. Tožencu je namreč očitalo, da v izreku sklepa ni opredelil, da je naziv podelil le od 12. 5. 2016 dalje, temveč je to navedel le v obrazložitvi, ter da vloge za čas od 1. do 11. 5. 2016 ni zavrnil (prim. 207/2 in 213/1 člen ZUP). Sodišče bi na podlagi drugega odstavka 67. člena ZUP moralo presoditi, da je tožnik vložil popolno vlogo 12. 5. 2016 in posledično tožbeni zahtevek zavrniti. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka njene navedbe in predlaga, naj jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne. Priglaša stroške odgovora.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo očitane bistvene kršitve, niti tistih, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Na pravilno in popolno ugotovljena dejstva je sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

6. Iz prvostopenjske sodbe izhaja, da je bil tožniku dodeljen naziv prvak do 30. 4. 2016, ob izteku tega naziva pa je bil uvrščen v 56. plačni razred. Z vlogo, ki jo je vložil 25. 4. 2016 in jo na podlagi dopisa toženca z dne 10. 5. 2016 dopolnil dne 12. 5. 2016, je uveljavljal dodelitev tega naziva za čas od 1. 5. 2016 dalje. Toženec je z odločbo z dne 14. 2. 2020 zavrnil vlogo tožnika z dne 25. 4. 2016, svet zavoda pa je s sklepom z dne 9. 7. 2020 pritožbi tožnika ugodil in mu podelil naziv prvaka. Toženec je štel, da je tožnik pridobil naziv z dnem vložitve popolne vloge (12. 5. 2016) in ga je odtlej uvrstil v 51. plačni razred.

7. Med strankama je sporno, ali tožniku pripada naziv prvak (48.a člen Zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo - ZUJIK; Ur. l. RS, št. 96/2002 in nadaljnji) od 1. 5. 2016 ali od 12. 5. 2016, na to pa se navezuje višina pripadajoče mu plače. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko presojo, da za trajanje te pravice ne more biti odločilno, kdaj je tožnik dopolnil vlogo. Ključno je, da je vlogo za dodelitev naziva vložil 25. 4. 2016, torej še pred iztekom naziva, ki mu je bil tedaj dodeljen do 30. 4. 2016, ter da je z njo zahteval dodelitev naziva za čas od 1. 5. 2016 dalje. Datum vložitve te vloge in njena jasna ter časovno opredeljena zahteva (priznanje naziva od 1. 5. 2016) tudi po presoji pritožbenega sodišča utemeljujeta dodelitev naziva za čas od 1. 5. 2016 dalje. Takšno stališče tudi ni v nasprotju s Pravilnikom o merilih za doseganje naziva prvak in vrhunski glasbenik (Ur. l. RS, št. 82/2008; v nadaljevanju: Pravilnik), saj je prvostopenjsko sodišče pravilno obrazložilo, da ta predpis priznanja naziva ne veže na datum vložitve (popolne) vloge; v drugem odstavku četrtega člena določa le, da se naziv podeli opernemu pevcu, ki je v zadnjih petih letih od podanega predloga zbral zadostno število točk. 8. Po presoji sodišča prve stopnje določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP; Ur. l. RS, št. 80/1999 in nadaljnji) ne morejo biti podlaga za zaključek, da tožniku naziv prvaka pripada šele od dneva dopolnitve vloge. Pritožba se s tem ne strinja in navaja, da je pravna podlaga za uporabo ZUP podana v prvih dveh odstavkih 45. člena ZUJIK. Kot ugotavlja pritožbeno sodišče, se na podlagi citiranih določb ZUJIK v javnih zavodih na področju kulture (kar je tudi toženec) glede odločanja o delovnih razmerjih in z njimi povezanimi pravicami delavcev smiselno uporabljajo predpisi, ki urejajo delovna razmerja za javne uslužbence. Pritožba zato pravilno navaja, da za toženca velja smiselna uporaba 24., 25. in 39. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU; Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadaljnji). To pa ne vpliva na drugačno odločitev v tem sporu.

9. V prvem odstavku 24. člena ZJU je predpisano, da je treba o pravici javnega uslužbenca odločiti z obrazloženim pisnim sklepom, ki se mu vroči ob smiselnem upoštevanju ZUP. Ta (ali drug člen) ZJU pa ne določa, da bi moral delavec pravico iz delovnega razmerja (kot je bila predmet tožnikove vloge z dne 25. 4. 2016) uveljavljati pri delodajalcu po predpisih ZUP, oziroma da bi za prvostopenjsko odločanje delodajalca o tej delavčevi vlogi veljala pravila ZUP o nepopolnih vlogah. Citirana določba ZJU zato ne utemeljuje zaključka, za katerega se zavzema pritožba, t. j. da tožniku pripada naziv šele od 12. 5. 2016, ker se z vidika drugega odstavka 67. člena ZUP šteje, da je vloga vložena takrat, ko je bila vložena vloga, s katero so pomanjkljivosti odpravljene.

10. Na podlagi 39. člena ZJU mora drugostopenjski organ (v tem primeru svet zavoda) pri odločanju o pritožbi res uporabiti ZUP. Vendar pa je za ta spor ključno, da se vprašanje (ne)popolne vloge ni izpostavilo v zvezi z vlogo (pritožbo), o kateri je moral odločiti drugostopenjski organ.

11. Pritožbeno sklicevanje, da toženčev prvostopenjski in drugostopenjski akt kot celota predstavljata odločitev delodajalca, ne more vplivati na drugačno interpretacijo citiranih določb ZJU. To stališče je bilo v zadevi VIII Ips 37/2015, ki jo izpostavlja pritožba, sprejeto v zvezi z (ne)ustreznostjo obrazložitve akta, kar pa v tem postopku ni bilo sporno. Prav tako do drugačne razlage citiranih določb ZJU ne more privesti pritožbeno zatrjevanje, da ima postopek podelitve naziva prvak finančne posledice za obe stranki, da se podeljuje za izjemne dosežke, da toženec o tem že ves čas odloča ob smiselni uporabi ZUP, ker naj bi to terjalo načelo pravne varnosti in predvidljivosti itd. 12. Pritožba neutemeljeno očita nasprotje v razlogih sodbe (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), češ da se je sodišče prve stopnje kljub stališču, da se v postopku podelitve naziva ne uporabljajo določbe ZUP, na te določbe očitno oprlo, s tem ko je tožencu očitalo, da v izreku sklepa ni opredelil, da je naziv podelil le od 12. 5. 2016 dalje oziroma vloge za čas od 1. do 11. 5. 2016 ni zavrnil. Drži, da je sodišče prve stopnje v razloge odločitve med drugim povzelo tudi vsebino izreka sklepa z dne 9. 7. 2020, vendar pa iz prvostopenjske sodbe ne izhaja, da bi sodišče izrek sklepa presojalo z vidika določb ZUP oziroma da bi se pri tem oprlo na določbe ZUP, kot to zmotno očita pritožba.

13. Neutemeljeno je pritožbeno nasprotovanje prvostopenjski presoji, da odločanje o podelitvi naziva prvak ni odločitev o drugi javnopravni zadevi v smislu 4. člena ZUP. Iz tega člena izhaja, da se upravni postopek smiselno uporablja tudi v drugih javnopravnih stvareh, ki nimajo značaja upravne zadeve po 2. členu ZUP, kolikor ta področja niso urejena s posebnim postopkom. Kot ugotavlja pritožbeno sodišče, gre za drugo javnopravno zadevo v smislu 4. člena ZUP v primeru enostranskega odločanja nosilca oblasti o javni pravici, obveznosti ali javnopravnem interesu posameznika. Odločitev o nazivu prvaka ne predstavlja odločitve nosilca oblasti, naziv prvaka pa tudi ni javna pravica ali javnopravni interes posameznika. Pri odločanju o tem nazivu gre za razmerje med delavcem in delodajalcem, ki je zasebnopravno oziroma pogodbeno (smiselno prim. VIII Ips 37/2015, tč. 10). Zmotno je pritožbeno utemeljevanje javnopravne zadeve z zatrjevanjem, da se zaposlenemu na državnem nivoju prizna status izjemnosti na področju umetniškega udejstvovanja in posledično za pet let višja plača. Pritožbena navedba o priznanju statusa na "državnem nivoju" je pavšalna. Tudi ZUJIK in Pravilnik govorita zgolj o podelitvi tega naziva zaposlenim na določenih delovnih mestih skladno z merili o izrednih dosežkih, to pa niso elementi, ki bi zadoščali za opredelitev zadeve za javnopravno v smislu 4. člena ZUP.

14. Ob ugotovitvi o obstoju naziva prvaka v obdobju od 1. 5. 2016 dalje, je sodišče prve stopnje v izpodbijanem delu sodbe utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku za uvrstitev v temu ustrezni plačni razred in plačilu razlike v plači. 15. Ker s pritožbo uveljavljani razlogi niso utemeljeni, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in izpodbijani del sodbe potrdilo (353. člen ZPP).

16. Vsaka stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka. Toženec zato, ker s pritožbo ni uspel, tožnikov odgovor na pritožbo pa ni pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča in zato ni bil za pravdo potreben strošek (prva odstavka 155. in 165. člena ZPP).