Jedro

Presoja višine denarne odškodnine za negmotno škodo, in sicer za telesne bolečine ter duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in skaženosti.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem obsodilnem delu in v odločbi o stroških postopka spremeni in sicer se v 3. vrstici 1. odstavka izreka sodbe znesek 1.900.000,00 SIT nadomesti z zneskom 1.600.000,00 SIT (en milijon šeststotisoč), v 6. in 8. vrstici istega odstavka pa znesek

1.850.000,00 SIT z zneskom 1.550.000,00 SIT (en milijon petstopetdesettisoč). Glede odločitve o pravdnih stroških prvostopnega postopka se sodba spremeni tako, da je dolžna tožena stranka tožniku povrniti le 36.361,00 SIT (šestintridesettisoč tristoenainšestdeset tolarjev) pravdnih stroškov.

V ostalem se pritožba tožene stranke, pritožba tožnika pa v celoti, zavrne in se v nadaljnjem izpodbijanem, a nespremenjenem delu, potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, toženi stranki pa je dolžan povrniti na 29.563,00 SIT (devetindvajsettisoč petstotriinšestdeset tolarjev) odmerjenih pritožbenih stroškov.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (točka I. izreka) je sodišče prve stopnje delno ugodilo zahtevku tožnika ter toženi stranki naložilo v plačilo odškodnino v znesku 1.900.000,00 SIT ter plačilo obresti: od zneska 1.150.000,00 SIT za čas od 2.6.2002 do 16.1.2003 po predpisani obrestni meri, zmanjšani za temeljno obrestno mero, od zneska 1.850.000,00 SIT za čas od 2.6.2002 do 1.3.2004 po predpisani obrestni meri, zmanjšani za temeljno obrestno mero, za čas od 2.3.2004 dalje do plačila pa po predpisani obrestni meri zamudnih obresti, od zneska 193.474,00 SIT za čas od 24.10.2001 do 16.1.2003 po predpisani obrestni meri zamudnih obresti ter od zneska 50.000,00 SIT po predpisani obrestni meri zamudnih obresti za čas od 2.3.2004 dalje do plačila; medtem ko je višji tožbeni zahtevek (za plačilo nadaljnjih 1.900.000,00 SIT) zavrnilo. Toženi stranki je naložilo tudi plačilo pravdnih stroškov tožnika v znesku 297.389,00 SIT, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopne sodbe dalje do plačila. Pod točko II. izreka pa je sklenilo, da se zaradi umika tožbe za del glavnice v znesku 1.343.474,00 SIT pravdni postopek v tem delu ustavi. Zoper obsodilni del sodbe se pritožuje tožena stranka. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, naj napadeno sodbo tako spremeni, da tožbeni zahtevek zavrne še za nadaljnjih 800.000,00 SIT s pripadki ter da temu ustrezno spremeni tudi odločbo o stroških pravdnega postopka, podredno pa, naj napadeno sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Graja zaključek prvostopnega sodišča o tem, da je tožnik upravičen tudi do odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti, saj meni, da niti objektivni niti subjektivni kriteriji za priznanje odškodnine iz tega naslova niso podani. Odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa je sodišče prve stopnje tožniku za 500.000,00 SIT previsoko odmerilo. To pa je deloma tudi posledica zmotnega prvostopnega zaključka, da je tožnik zaradi posledic poškodb prenehal igrati tubo in peti v zboru, saj sodišče za takšen zaključek ni imelo opore v izvedenskem mnenju. Nadalje tudi ne sprejema prvostopnega stališča, da je tožnikova življenjska sposobnost zmanjšana tudi zaradi limfnega edema, zaradi katerega mora nositi elastično nogavico, saj ta okoliščina ne predstavlja zmanjšanja življenjske sposobnosti, temveč kvečjemu neprijetnost zaradi zdravljenja. Izpodbija tudi odločitev o stroških pravdnega postopka, saj sodišče uspeha pravdnih strank ni pravilno ovrednotilo. Zoper zavrnilni del sodbe pa se pritožuje tožnik, ravno tako iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj pritožbeno sodišče napadeno sodbo obsegu izpodbijanja ustrezno spremeni. Prvostopnemu sodišču očita, da je preskopo odmerilo tako odškodnino iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, kot tudi iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in zaradi skaženosti. Odškodnino za telesne bolečine je sodišče prve stopnje za 200.000,00 SIT prenizko odmerilo, ker ni upoštevalo, da mora še sedaj nositi elastično nogavico in ker je nadalje tudi spregledalo, da ima težave pri izbiri obutve, kot tudi, da je moral zaradi vnetja jemati perfroksicin in klimicin, ki sta mu povzročila 14-dnevno alergijo z močnim srbenjem. Graja tudi zaključek prvostopnega sodišča, češ da vzročna zveza med vnetjem sluhovoda in bobniča ter prometno nesrečo ni podana. Tudi pri prisoji odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je sodišče prve stopnje dejansko stanje nepopolno ugotovilo, saj je spregledalo, da mora tožnik nogo ves čas razgibavati ter da ne more dalj časa stati, hoditi ali sedeti. V vsakem primeru pa je odškodnino iz tega naslova prenizko odmerilo, saj ni upoštevalo v zadostni meri vseh okoliščin konkretnega primera, zato se zavzema za njeno zvišanje za 500.000,00 SIT. Za 200.000,00 SIT prenizko pa je bila odmerjena tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi skaženosti, in sicer kot posledica nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, saj skaženost pri tožniku ni podana le zaradi brazgotin, temveč tudi zaradi šepanja, ki se pojavi ob utrujenosti, česar pa prvostopno sodišče ni upoštevalo. Pritožba tožene stranke je delno utemeljena, pritožba tožnika pa ni utemeljena. Predmet pritožbenega preizkusa je dejanska in materialnopravna pravilnost sodbe sodišča prve stopnje v delih, ki se nanašajo na odmero višine odškodnine za posamezne oblike nepremoženjske škode. Na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje v zvezi s tem izpodbijata obe pravdni stranki, vendar vsaka le v omejenem obsegu; po obeh pritožbah pa je sporno, ali je napadena odločitev skladna z določbama 200. in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur.l. SFRJ, št. 29/78 s spr.; ZOR), s katerima so določene oblike pravno priznane nepremoženjske škode in kriteriji za določitev višin odškodnin za posamezne oblike take škode. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da znaša pravična denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, ki jo je tožnik utrpel v obravnavanem škodnem dogodku, 3.000.000,00 SIT (800.000,00 SIT za telesne bolečine, 600.000,00 SIT za strah, 1.300.000,00 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in 300.000,00 SIT za duševne bolečine zaradi skaženosti), zato mu je ob upoštevanju na ta račun s strani tožene stranke že izplačanega zneska (in v tej zvezi tudi skrčenega tožbenega zahtevka) v višini 1.150.000,00 SIT, dosodilo odškodnino v višini 1.850.000,00 SIT. Pravilnost na prvi stopnji prisojene odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem izpodbija le tožnik. Po neizpodbijanih ugotovitvah prvostopnega sodišča je tožnik v prometni nezgodi utrpel: udarnine in odrgnine leve pazdušne jame, desne nadlahti in podlahti, hrbta, levega stegna, levega kolena, leve goleni, levega skočnega sklepa in levega stopala, razpočno rano na levi zadnjici in levem stegnu ter popoškodbeno oteklino leve goleni. Med zdravljenjem je trpel prvi teden hude bolečine, nadaljnja dva do tri tedne srednje močne bolečine, te pa so potem prešle v zmerne bolečine v trajanju 6 do 8 tednov, občasne bolečine pa se pri tožniku pojavljajo še sedaj. Zdravljenje je bilo bolnišnično in ambulantno, saj je tožnik po odpustitvi iz bolnice hodil na številne preglede k osebnemu zdravniku, 10 krat pa je bil na pregledu tudi pri specialistu kirurgu. Sprva je bil tožnik odvisen od pomoči domačih, saj je bil oviran pri opravljanju osebne higiene, za hojo je prvih 10 dni uporabljal bergle. Tekom zdravljenja pa je bil izpostavljen tudi drugim nevšečnostim, kot so rtg slikanja, fizioterapije, uživanje analgetikov, antibiotikov, anitihistaminikov, ipd. Glede na povzete prvostopne ugotovitve, ki jih tožnik v celoti sprejema kot pravilne, je po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje pravnorelevantno dejansko stanje za prisojo odškodnine iz tega naslova v zadostni meri raziskalo, zato so tožnikovi pritožbeni očitki o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju v tem delu neutemeljeni. Kar se tiče nošenja elastične nogavice, sodišče prve stopnje tega dejstva pravilno ni upoštevalo pri prisoji odškodnine iz tega naslova, temveč (kot bo obrazloženo v nadaljevanju) pravilno pri prisoji odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Tudi tožnikove težave pri izbiri obutve ne sodijo v pravnorelevantni dejanski stan pri odločanju o odškodnini iz tega naslova. Kar se tiče alergije, do katere je prišlo med zdravljenjem, tega v razlogih prvostopno sodišče sicer res ni izrecno omenilo, je pa bila ta okoliščina pri odmeri odškodnine posredno vsekakor upoštevana, in sicer v okviru nevšečnosti med zdravljenjem v obliki številnih kontrolnih pregledov, ki jih je moral tožnik dodatno opraviti tudi zaradi teh komplikacij. Dejansko stanje je bilo po povedanem v tem delu na prvi stopnji v zadostni meri raziskano in v celoti pravilno ugotovljeno, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je bilo tudi materialno pravo pravilno uporabljeno. Pritožbeno sodišče tako sprejema kot pravilen tudi zaključek prvostopnega sodišča, da vnetje sluhovoda in bobniča ni v pravnorelevantni vzročni zvezi z obravnavano prometno nezgodo. Pravilno se je sodišče prve stopnje pri tem oprlo na izvedensko mnenje izvedenca dr. I.K., ki je sprva podal mnenje, da te zdravstvene težave ne morejo biti v nobeni povazavi s poškodbami, ki jih je tožnik utrpel v obravnavani prometni nesreči, v dopolnitvi izvedenskega mnenja pa je sicer res navedel, da bi strokovno gledano sicer lahko bila podana tudi vzročna zveza med nesrečo in glivičnim vnetjem levega sluhovoda in bobniča, vendar pa je tudi dodal, da je glede na obsežnost in težo poškodb tožnika to v konkretnem primeru malo verjetno, vendar tega ne more z gotovostjo izključiti. Upoštevaje takšno izvedensko mnenje tožniku tudi po oceni pritožbenega sodišča ni uspelo dokazati, da bi bile njegove težave s sluhovodom v pravnorelevantni vzročni zvezi z obravnavano nesrečo. Iz izvedenskega mnenja namreč izhaja le, da teoretično obstaja možnost takšne naravne vzročnosti, da pa je v konkretnem primeru ta zelo malo verjetna. Ob tem pritožbeno sodišče poudarja, da morebitna naravna vzročnost še ne pomeni obenem tudi pravne vzročnosti. V skladu z v sodni praksi splošno sprejeto teorijo o adekvatni vzročnosti so namreč pravnorelevantne le tiste okoliščine, ki po rednem teku stvari pripeljejo do takih posledic. Tega pa tožnik ni uspel dokazati. Tudi pri odmeri pravične denarne odškodnine iz tega naslova je bilo materialno pravo na prvi stopnji v celoti pravilno uporabljeno. Zgoraj opisane telesne bolečine in neugodnosti med zdravljenjem je namreč sodišče prve stopnje primerno ovrednotilo in odmerilo v ta namen denarno satisfakcijo v višini 800.000,00 SIT, zato se tožnik neutemeljeno zavzema za njeno zvišanje na 1.000.000,00 SIT. Tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v višini 1.300.000,00 SIT je bila po oceni pritožbenega sodišča pravilno odmerjena, zato se tožnik neutemeljeno zavzema za njeno zvišanje oziroma tožena stranka za njeno znižanje. Pravno odločilne okoliščine, ki vplivajo na odmero odškodnine za to obliko škode, predstavljajo sledeče prvostopne ugotovitve: pri tožniku se funkcionalne posledice poškodb kažejo v omejeni fleksiji levega stopala, kar ga v neznatni meri ovira pri poklicnem delu, v manjši meri pa tudi pri domačih opravilih v sadovnjaku in vinogradu ter pri hobijih - težave ima pri zborovskem petju, opustiti je moral igranje tube; težave pa mu povzroča tudi limfni edem oziroma popoškodbena oteklina goleni zaradi nenormalnega odtekanja mezge, zaradi katere je potrebno stalno nošenje elastične nogavice. Tožnik v tem delu na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje sicer v celoti sprejema, meni le, da to ni bilo popolno ugotovljeno, saj sodišče ni upoštevalo dejstva, da mora nogo ves čas razgibavati ter da ne more dlje časa stati, hoditi ali sedeti. Takšni očitki pa niso utemeljeni, saj je prvostopno sodišče tožnikove težave z nogo (ki predstavljajo poglavitni vzrok za tožnikove duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti) pravilno in v zadostni meri upoštevalo. Kot neutemeljene pa je treba zavrniti tudi očitke tožene stranke, češ da je sodišče prve stopnje okoliščino, da mora tožnik zaradi limfnega edema nositi elastično nogavico, zmotno upoštevalo pri prisoji odškodnine iz tega naslova. Pri odmeri odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti se namreč ne upoštevajo samo duševne bolečine, ki jih oškodovanec trpi zaradi zmanjšanja splošnih življenjskih in delovnih sposobnosti, temveč tudi duševne bolečine, ki se pojavijo zaradi nevšečnosti zaradi zdravja. In ker predstavlja za tožnika stalno nošenje elastične nogavice brez dvoma nevšečnost zaradi slabšega zdravja, kot posledico škodnega dogodka, je prvostopno sodišče tudi to okoliščino pri odmeri odškodnine iz tega naslova pravilno upoštevalo. Kot neutemeljena je nadalje treba zavrniti tudi pritožbena izvajanja o zmotnosti prvostopnega zaključka, češ da je tožnik zaradi težav z nogo moral opustiti petje v zboru, saj takšno dejansko stanje na prvi stopnji ni bilo ugotovljeno, temveč je bilo pravilno ugotovljeno le, da ga pri pevskem nastopu moti, če čuti težave v nogah. Je pa treba pritrditi očitkom tožene stranke o delni zmotnosti prvostopnega zaključka, da je tožnik zaradi posledic poškodb moral opustiti igranje tube. Res je tožnik zaslišan kot stranka izpovedal, da je zaradi zdravstvenih težav opustil igranje tube, vendar, kot pravilno opozarja pritožba, tega izvedensko mnenje ne potrjuje. Tožnik je po mnenju izvedenca zaradi posledic poškodb le v manjši meri oviran pri igranju tube. Prenehanje z igranjem tube je torej posledica tožnikove odločitve, ki pa je bila vendarle pogojena ravno s težavami z nogo. Kljub takšnemu deloma zmotnemu zaključku prvostopnega sodišča pa je bilo treba pritožbo tožene stranke v tem delu zavrniti, saj odškodnina iz tega naslova zato ni bila napačno odmerjena. Tudi ob upoštevanju dejstva, da so posledice poškodb na tožnikov hobi vplivale le v toliko, da mora v igranje tube vlagati večje napore, ne pa, da bi moral ta hobi zato povsem opustiti, ter ob upoštevanju ostalih, na prvi stopnji pravilno ugotovljenih duševnih bolečin, ki jih tožnik trpi zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, predstavlja po oceni pritožbenega sodišča na prvi stopnji prisojena odškodnina iz tega naslova ustrezno denarno satisfakcijo za vse posledice poškodbe, zato so očitki obeh pravdnih strank o zmotni uporabi materialnega prava v tem delu neutemeljeni. Predmet pritožbenega izpodbijanja je tudi odmera odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti in v tem delu pritožbeno sodišče pritrujuje toženi stranki, da je sodišče prve stopnje tožniku odškodnino iz tega naslova neutemeljeno priznalo. Po neizpodbijanih prvostopnih ugotovitvah je tožnik utrpel brazgotine na desni podlahti v dolžini 5 in 7 cm ter na zunanji strani levega kolena v dolžini 12 cm in druge brazgotine, katere predstavljajo po mnenju izvedenca le lažji kozmetski defekt, sodišče prve stopnje pa je navzklic takšnemu mnenju zaključilo, da je tožnik do odškodnine iz tega naslova upravičen, saj mu verjame, da ga brazgotine motijo v poletnem času, ko so vidne ter da je zanj estetsko moteče tudi nošenje elastične nogavice, zato mu je iz tega naslova prisodilo odškodnino v višini 300.000,00 SIT, višji tožbeni zahtevek (do 700.000,00 SIT), pa je zavrnilo. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je takšen zaključek prvostopnega sodišča pravno zmoten. Izvedenec je namreč tudi po dopolnitvi izvedenskega mnenja vztrajal na tem, da zaradi brazgotin, ki so tožniku ostale kot posledica prometne nezgode, pri tožniku ni mogoče govoriti o skaženosti, temveč le o lažjem kozmetskem defektu. Res je sicer, da sodišče na izvedensko mnenje ni vezano, temveč ga ocenjuje kot vsak drug dokaz v pravdnem postopku, vendar pa mora v primeru, ko ga ne sprejme, to argumentirano obrazložiti in prvostopno sodišče pritožbenega sodišča s svojo argumentacijo v tem primeru ni prepričalo. Tako po oceni pritožbenega sodišča že objektivni kriterij za prisojo odškodnine iz tega naslova ni podan, saj posledice poškodb pri tožniku niso take, da bi močno prizadele njegov izgled, saj se ne nahajajo na izpostavljenih delih telesa in jih je možno zakriti (tudi po izpovedbi tožnika so vidne le poleti). Upoštevaje pri tem tudi njegovo starost in okolje, v katerem živi in dela, objektivno gledano te posledice poškodb torej niso take narave, da bi pri okolici vzbujale odpor ali pomilovanje. Poleg tega pa tudi subjektivni kriterij za prisojo odškodnine iz tega naslova ni podan. Res je tožnik izpovedal, da ga te brazgotine motijo, vendar mora biti za prisojo odškodnine iz tega naslova vendarle podana določena stopnja duševnega trpljenja, ki pa iz njegove izpovedbe ne izhaja. Po povedanem se tožnik neutemeljeno zavzema celo za zvišanje odškodnine iz tega naslova, sklicujoč se pri tem na dejstvo, da je treba kot skaženost upoštevati tudi njegovo šepanje, ki se pojavi ob utrujenosti. Res je sicer, da se lahko po sprejeti sodni praksi tudi šepanje obravnava kot skaženost, vendar pa morajo biti za to izpolnjeni že opisani objektivni in subjektivni kriteriji, ki pa pri tožniku niso podani. Tožnik namreč svojih, sicer zelo pavšalnih trditev glede same okoliščine šepanja, kot tudi glede duševnih bolečin, ki naj bi jih zaradi tega trpel, ni uspel dokazati. Tako iz izvedenskega mnenja ne izhaja niti, da bi tožnik šepal, še manj pa, da bi zato trpel duševne bolečine. Res je sicer tožnik, zaslišan v dokazne namene, izpovedal, da šepa, vendar pa iz njegove izpovedbe (po kateri so mu za to, da rahlo šepa, povedali drugi, sam pa je to opazil, ko se je gledal na posnetku) ne izhaja, da bi zato trpel duševne bolečine (ni namreč jasno, kako naj bi zaradi šepanja trpel duševne bolečine, ko pa se ga niti ne zaveda). Pritožbi tožnika pritožbeno sodišče zato tudi v tem delu ni moglo slediti, je pa po obrazloženem v tem delu ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zahtevek tožnika za prizanje odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti tudi v preostalem delu (za nadaljnjih 300.000,00 SIT s pripadki) zavrnilo (4. točka 358. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur.l. RS, št. 36/04 - drugo uradno prečiščeno besedilo; ZPP). Odškodnine iz naslova prestanega strahu v višini 600.000,00 SIT sicer nobena izmed pravdnih strank ne izpodbija, je pa pritožbeno sodišče ob uradnem preizkusu pravilne uporabe materialnega prava v tem delu ugotovilo, da je bila ta pravilno odmerjena (2. odst. 350. člena ZPP). Tožena stranka pa utemeljeno izpodbija tudi prvostopno odločitev o pravdnih stroških, saj sodišče uspeha pravdnih strank res ni pravilno ovrednotilo. Vrednost spornega predmeta je po skrčitvi tožbenega zahtevka znašala 3.846.125,00 SIT, zato je tožnik na prvi stopnji glede na prisojeno odškodnino v višini 1.900.000,00SIT dejansko uspel le z 49%. Ali je morebiti sodišče prve stopnje ločeno presojalo uspeh strank po temelju in po višini, iz izpodbijane sodbe sicer ni razvidno, bi pa bilo takšno postopanje v vsakem primeru napačno, glede na to, da temelj in pasivna legitimacija v tej pravdi nikoli nista bila sporna. Glede na to, da je tožnik na prvem naroku skrčil tožbeni zahtevek, je pritožbeno sodišče ob uradnem preizkusu materialnopravne pravilnosti prvostopne odmere pravdnih stroškov tudi ugotovilo, da je sodišče te zmotno odmerilo za vse opravljene storitve glede na prvotno vrednost spornega predmeta (5.189.599,80 SIT oziroma 600 odv. točk), namesto da bi za storitve, opravljene po skrčitvi tožbenega zahtevka, upoštevalo spremenjeno vrednost spornega predmeta (3.846.125,00 SIT oziroma 500 odv. točk). V prvostopno odločitev o pravdnih stroških pa je bilo treba poseči tudi zato, ker je to terjal delno spremenjen uspeh strank glede na izid zadeve v pritožbenem postopku, ki sedaj znaša 42% proti 58% v korist tožene stranke, zato je pritožbeno sodišče ponovno odločilo o stroških vsega postopka (2. odst. 165. člena ZPP). Sodišče je stroške pravdnih strank sicer odmerilo po enaki metodi in merilih, kot prvostopno sodišče (le da je upoštevalo tudi spremembo vrednosti spornega predmeta), in tako tožniku priznalo skupaj 552.722,60 SIT potrebnih pravdnih stroškov (podrobnejša specifikacija je razvidna iz stroškovnika na list. št. 59 spisa), medtem ko je toženi stranki priznalo 337.555,60 SIT potrebnih pravdnih stroškov (podrobnejša specifikacija je razvidna iz stroškovnika na list. št. 60 spisa). Glede na uspeh v pravdi je tako tožnik upravičen le do povračila 42% vseh pravdnih stroškov, kar znaša 232.143,50 SIT, medtem ko je tožena stranka upravičena do povračila 58% njenih potrebnih pravdnih stroškov, kar znaša 195.782,25 SIT. Po medsebojnem pobotanju je tožena stranka tista, ki je dolžna tožniku povrniti 36.361,00 SIT njegovih pravdnih stroškov, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopne sodbe dalje do plačila. Po povedanem je bilo treba napadeno sodbo spremeniti tudi v tem delu, kot je to razvidno iz izreka te sodbe. V ostalem pa je bilo treba pritožbo tožene stranke, pritožbo tožnika pa v celoti, zavrniti in v izpodbijanem a nespremenjenem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člena ZPP), saj pritožbeno sodišče v postopku in sodbi tudi ni našlo bistvenih kršitev določb postopka, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP). Ker je tožnik s pritožbo v celoti propadel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odst. 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP), skladno z določbo 2. odstavka 154. člena ZPP pa je dolžan toženi stranki povrniti 37% (kolikor znaša njen uspeh v pritožbenem postopku) njenih potrebnih pritožbenih stroškov. Potrebne pritožbene stroške tožene stranke je sodišče odmerilo od izpodbijanega zneska 800.000,00 SIT ter ji priznalo 375 točk oziroma 41.250,00 SIT za sestavo pritožbe, povečanih za 20% DDV ter strošek sodnih taks v višini 30.400,00 SIT, skupaj torej 79.900,00 SIT, vendar ji je tožnik dolžan od tega zneska (upoštevaje pritožbenih uspeh) povrniti le 29.563,00 SIT.