Jedro

782. člen OZ določa, da v primeru, če naročitelj odstopi od pogodbe, po kateri gre prevzemniku naročila plačilo za njegov trud, mu mora naročitelj izplačati ustrezen del plačila in mu povrniti škodo, ki mu je nastala zaradi odstopa od pogodbe, če za odstop ni bilo utemeljenih razlogov.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni: - v I. točki izreka tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da ji tožena stranka plača 6.400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 8. 2012 do plačila; - v III. točki izreka pa se spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki plačati pravdne stroške v višini 1.355,49 EUR, v petnajstih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v I. točki izreka v delu, v katerem je bilo toženi stranki naloženo, da tožeči stranki plača znesek 3.200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.8.2012 do plačila, potrdi.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pritožbene stroške v višini 598,46 EUR, v petnajstih dneh.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku v delu, v katerem je tožeča stranka od tožene stranke zahtevala, da ji plača znesek 9.600,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (I.). V preostalem delu, za znesek 16.800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 3. 2013, je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna toženi stranki plačati pravdne stroške v višini 361,32 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper ugodilni in stroškovni del sodbe se je pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter tožbeni zahtevek zavrne. Priglasila je tudi pritožbene stroške. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pravno podlago tožbenega zahtevka predstavlja Pogodba o opravljanju celostnih storitev finančnega svetovanja (A2, v nadaljevanju: Pogodba), ki sta jo pravdni stranki sklenili dne 5. 4. 2012. S to Pogodbo se je tožeča stranka kot svetovalec zavezala za toženo stranko kot naročnika opravljati celostne storitve finančnega svetovanja za pridobitev sredstev za velike naložbene projekte tožene stranke, tožena stranka pa se je zavezala za opravljene storitve plačati fiksni znesek 32.000,00 EUR brez DDV v treh obrokih, in variabilni znesek v višini od 6 do 10 % vrednosti odobrenih posojil za projekte tožene stranke. Pogodbo sta stranki izpolnili le delno. Tožeča stranka je sodelovala le na enem projektu za pridobitev evropskih sredstev, tožena stranka pa je plačala prvi obrok fiksnega zneska v višini 16.000,00 EUR. Ker drugega obroka v višini 8.000,00 EUR, ki je zapadel po preteku 120 dni od podpisa pogodbe, ni plačala, je v skladu z drugim odstavkom 11. člena Pogodbe le-ta samodejno prenehala veljati. Tožeča stranka je tožbeni zahtevek uveljavljala na podlagi 12. člena Pogodbe, ki določa, da mora naročnik v primeru, če pogodba preneha samodejno, svetovalcu plačati vse opravljene svetovalne ure v višini 200,00 EUR/za uro. Zahtevala je plačilo obračunanih 212 svetovalnih ur X 200 EUR, od tako pridobljenega zneska pa je odštela že plačanih 16.000,00 EUR.

5. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku delno ugodilo za 9.600,00 EUR s pp, v ostalem pa ga je zavrnilo. Med strankama ni bilo sporno, da je bila Pogodba izpolnjena le delno, sporen pa je bil obseg in kvaliteta opravljenih storitev tožeče stranke, ter njihova vrednost, saj je tožena stranka trdila, da je z že plačanim zneskom v višini 16.000, 00 EUR storitve tožeče stranke bistveno preplačala. Sodišče prve stopnje se je pri odločitvi oprlo na mnenje v postopku imenovanega izvedenca, ki je ocenil, da bi za opravljene storitve na edinem projektu tožeča stranka smela porabiti največ 128 svetovalnih ur, kar vključuje tudi pribitek za uporabo italijanskega jezika.

6. Pritožba sodišču prve stopnje očita, da ni upoštevalo, da je bil predvideni obseg storitev po Pogodbi bistveno širši, saj bi morala tožeča stranka s toženo stranko sodelovati na sedmih razpisih, dejansko pa je le na enem samem, pri čemer tudi ta edini projekt, za katerega je pripravljala dokumentacijo, ni bil uspešen, saj tožena stranka ni pridobila kreditnega financiranja. Tožeča stranka je bila po mnenju tožene stranke upravičena le do ustreznega dela fiksnega nadomestila, ki je bil dogovorjen v višini 32.000,00 EUR za storitve priprave dokumentacije za sedem razpisov, kar bi znašalo 4.600,00 EUR za vsak projekt. 7. Za takšno pritožbeno stališče v Pogodbi ni podlage. Sodišče prve stopnje je povsem pravilno ugotovilo, da je bila Pogodba sklenjena na podlagi prej pridobljene Ocene možnosti pridobitve financiranja z nepovratnimi sredstvi in subvencioniranimi posojili za projekte E. 1, 2, 3, 4 z dne 23. 3. 2012, ki je dejansko predvidevala udeležbo tožene stranke v sedmih razvojnih projektih. Četudi Ocena te projekte predstavlja zgolj kot možnosti (udeležbe tožene stranke), je pritrditi zaključku prvostopnega sodišča, da je tožeča stranka z Oceno pri toženi stranki vzbudila utemeljeno pričakovanje, da si bo prizadevala pridobivati nepovratna evropska sredstva oziroma ugodnejše financiranje svojih naložb na več možnih načinov, saj je tožeča stranka toženi stranki predstavila široko paleto možnosti pridobivanja finančnih sredstev za njene projekte. Prav zaradi uresničitve teh pričakovanj je tožena stranka podpisala predmetno pogodbo in ne zaradi udeležbe na enem javnem razpisu. Pritožbeno sodišče se zato strinja s pritožbo, da je bil fiksni del cene za tožničine storitve v znesku 32.000,00 EUR dogovorjen za pripravo dokumentacije v več razvojnih projektih in gotovo ne samo za enega.

8. Vendar pa je zmotno pritožbeno stališče, da je v 9. členu Pogodbe določen fiksni znesek merilo oz. kriterij za določitev obsega dela oz. višine plačila po 12. členu Pogodbe, na katerem tožeča stranka utemeljuje svoj zahtevek. Fiksni znesek iz 9. člena Pogodbe je t.i. cena „na ključ“, ki je ni mogoče razdeliti na posamezno enoto, ne po projektu in tudi ne po svetovalni uri. S fiksnim zneskom se je tožeča stranka zavezala opraviti vse storitve priprave dokumentacije za vse možne projekte, ne glede na njihovo število (največ sedem) in ne glede na ure, ki bi jih za pripravo porabila. Cena „na ključ“ je zasnovana na notranji kalkulaciji ponudnika, ki tretjim običajno ni znana (vsekakor je v konkretnem primeru popolnoma neznana), ki lahko vsebuje realno ceno vloženega dela, ali pa tudi ne, ker ponudnika vodijo drugi interesi pri njenem oblikovanju. Pa tudi sicer je dejanska cena za večjo količino praviloma nižja kot za manjšo. V poslovni praksi je zato povsem realno pričakovanje, da bo npr. podjemnik za sedem projektov na ključ ponudil nižjo ceno kot za enega samega. To pa tudi pomeni, da, če se pogodba za sedem projektov na ključ predčasno razdre, njegov pogodbeni interes s plačilom 1/7 končne cene za en dokončan projekt ne bi bil ustrezno varovan. Zato tudi ni neobičajno in tudi ne v nasprotju z načeli obligacijskega prava, če se podjemnik pred tveganjem, ki mu ga prinaša predčasno razdrtje dolgoročne pogodbe, zavaruje z ustreznimi pogodbenimi kavtelami.

9. Za prav takšno situacijo gre v obravnavanem primeru. Pogodba med pravdnima strankama sicer ni čista podjemna pogodba, pač pa ima po mnenju pritožbenega sodišča močnejše elemente mandatne pogodbe, kar pa na oceno pogodbenih določil nima posebnega vpliva. Stranki sta se v 12. členu Pogodbe sporazumno dogovorili za drugačen obračun opravljenega dela v primeru, če bi prišlo do predčasne prekinitve Pogodbe s strani naročnika, t.j. tožene stranke. V tem primeru se je tožena stranka zavezala, da bo plačala tožeči stranki opravljeno delo po drugačnem kriteriju, ne več v fiksnem znesku in tudi ne v ustreznem deležu od fiksnega zneska, pač pa po opravljenih svetovalnih urah po 200,00 EUR/h. Navedeno določilo torej ni v vsebinski korelaciji s fiksnim zneskom plačila po pogodbi, saj vsebuje kazenski oz. odškodninski pribitek za predčasno odpoved pogodbe s strani naročnika. V tem oziru bi bil fiksni znesek eventuelno lahko le nekakšna referenčna točka za presojo primernosti višine odškodninskega pribitka po 12. členu Pogodbe. Iz navedenih razlogov ni prav nobene podlage za pritožbeno stališče, da bi tožeči stranki za opravljeno delo pripadlo plačilo v višini 1/7 fiksnega zneska.

10. Ker torej 12. člen Pogodbe deloma ureja pogodbeno odškodninsko zavezo tožene stranke zaradi predčasnega odstopa od Pogodbe, bi v tem sporu eventuelno lahko bilo relevantno vprašanje utemeljenosti razlogov na strani tožene stranke za odstop. 782. člen OZ naročniku dopušča, da kadarkoli odstopi od pogodbe, vendar je v tem primeru dolžan plačati prevzemniku naročila njegov trud in mu povrniti škodo, ki mu je nastala zaradi odstopa od pogodbe, če za odstop ni bilo utemeljenih razlogov. V tej smeri, da je imela za odstop od Pogodbe utemeljene razloge, pa tožena stranka ni navedla nobenih konkretnih relevantnih dejstev. Dela tožeče stranke nikoli ni grajala, in tudi ni zatrjevala, da je od tožeče stranke kadarkoli zahtevala izvršitev pogodbe.

11. Tudi pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje priznati višji odbitek na zahtevnost zaradi vloge R. R. in njegovega prispevka, ni utemeljen. Tako tožeča stranka kot izvedenec sta povsem skladno pojasnila, da je bil R. R. zadolžen za pripravo tehničnega dela projekta, kar je bila itak naloga tožene stranke in ne del pogodbenih obveznosti tožeče stranke. Vloga in prispevek R. R. sta zato za oceno obsega tožničinega dela nerelevantna. Nerazumljiva je pritožba v delu, ko sodišču očita, da se ni opredelilo do ugovora tožene stranke po znižanju plačila zaradi napak tožeče stranke pri izvršitvi dela. Tožena stranka v postopku na prvi stopnji ne samo da ni nikoli uveljavljala ugovora znižanja plačila, pač pa tudi ni navedla nobenih konkretnih dejstev o napakah, ki naj bi jih delo tožeče stranke imelo, in še manj o tem, da bi te napake kadarkoli grajala, kar je predpogoj za kakršnokoli uveljavljanje jamčevalnih zahtevkov.

12. Pritožba z ničemer ne podkrepi očitka zoper izračun izvedenca, ki je določil 96 svetovalnih ur kot čas, ki je bil tožeči stranki potreben za delo na edinem projektu, in ki mu je pravilno sledilo tudi sodišče prve stopnje. Kot je pritožbeno sodišče že zgoraj pojasnilo, gre v tem primeru za ure, izračunane na podlagi 12. člena Pogodbe, in ne na podlagi 9. člena Pogodbe, kar pomeni, da se ne more šteti, da je tožeča stranka v fiksnem znesku obračunala 160 svetovalnih ur. Tega tožeča stranka tudi ni trdila. Prav tako pa tudi ni zatrjevala, da je svetovalne ure obračunavala zaradi prevajanja dokumentacije v italijanski jezik niti da je bilo prevajanje sploh potrebno (ni trdila, da je svoje gradivo pripravljala v jeziku, ki ni bil italijanski, ali, da je bilo treba prevesti gradivo, ki ga je dobila od tožene stranke). Ne nazadnje ni postavila niti trditev o tem, v katerem jeziku se je bilo treba prijaviti na razpis. Vsekakor iz obračuna tožeče stranke o opravljenih 212 svetovalnih urah ne izhaja, da je bila katerakoli potrebna zaradi prevajanja. Zaključek prvostopnega sodišča, da svetovalne ure na podlagi 12. člena Pogodbe vključujejo tudi ure, potrebne za prevajanje gradiva v italijanski jezik, je zato povsem izven trditvene podlage pravdnih strank, nima opore v Pogodbi in je tudi nejasen (iz katerega jezika je bil potreben prevod v italijanščino?).

13. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da so v navedenem delu razlogi sodbe v tolikšni meri nejasni in v nasprotju z dejansko podlago spora, da je sodbo v izpodbijanem delu delno spremenilo tako, da je zahtevek v delu, ki se nanaša na plačilo svetovalnih ur, potrebnih zaradi prevajanja, zavrnilo. V ostalem pa je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo. Zaradi spremembe sodbe je pritožbeno sodišče spremenilo tudi odločitev o pravdnih stroških tako, da je tožeča stranka upravičena do povrnitve 12% pravdnih stroškov v višini 2.035,80 EUR, ki jih je že odmerilo sodišče prve stopnje, tožena pa do 82% svojih stroškov, odmerjenih v višini 2.035,80 EUR. Po medsebojnem pobotu je tako tožeča stranka dolžna toženi povrniti del njenih pravnih stroškov v višini 1.355,49 EUR. Zaradi delnega uspeha s pritožbo je upravičena tudi do povrnitve 60 % pritožbenih stroškov, ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo v višini nagrade za pritožbo v višini 465,60 EUR, 20,00 EUR materialnih izdatkov, 22 % DDV in sodne takse v višini 405,00 EUR (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).