Jedro

Razlogi, s katerimi tožnik uveljavlja, da se noče vrniti v Švico, se smiselno nanašajo na prepoved posrednega vračanja („indirect refoulement“). Pri posrednem vračanju je prosilec izročen državi, v kateri zanj sicer neposredno ne obstaja resna nevarnost, da bo podvržen nečloveškemu ravnanju, vendar obstaja možnost, da bo iz te države izročen državi, v kateri zanj obstaja resna nevarnost, da bo izpostavljen nečloveškemu ravnanju.

Sodišče države članice, ki daje zahtevo, pri katerem je vloženo pravno sredstvo zoper odločbo o predaji, ne more preučiti, ali v državi članici, na katero je zahteva naslovljena, obstaja nevarnost kršitve načela nevračanja, ki bi lahko nastala za prosilca za mednarodno zaščito po njegovi predaji v to državo članico ali zaradi nje, kadar navedeno sodišče ne ugotovi, da ima država članica, na katero je zahteva naslovljena, sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito.

Ker v obravnavanem primeru sodišče ni ugotovilo, da bi v Švici obstajale sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito, tudi ni moglo preučiti, ali tam obstaja nevarnost kršitve načela nevračanja.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Izpodbijani sklep

1.Z izpodbijanim sklepom je toženka na podlagi osmega in devetega odstavka 49. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) v zvezi s četrto alinejo prvega odstavka 51. istega člena zavrgla prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite. Odločila je, da Republika Slovenija njegove prošnje ne bo obravnavala. Švicarski konfederaciji (v nadaljevanju Švica) bo predan najkasneje v šestih mesecih od 10. 11. 2025 ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo, oziroma v 18. mesecih, če prosilec samovoljno zapusti azilni dom ali njegovo izpostavo. Odločila je še, da bo o stroških postopka odločeno v ločenem postopku.

2.Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožnik 28. 10. 2025 v Republiki Sloveniji vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite. Pristojni organ je na podlagi njegovih prstnih odtisov iz Centralne evidence EURODAC istega dne pridobil podatek, da je bil v to evidenco kot prosilec vnesen že 23. 11. 2022 v Švici. Glede na navedeno je pristojnemu organu Švice 6. 11. 2025 v skladu z b. točko prvega odstavka 18. člena Uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. 6. 2013 (v nadaljevanju Uredba Dublin III) posredoval prošnjo v obliki standardnega obrazca za ponovni sprejem prosilca in 10. 11. 2025 prejel odgovor, da Švica v skladu z d. točko prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III sprejema odgovornost za obravnavo prosilke.

3.Kot povzema toženka, je tožnik na osebnem razgovoru povedal, da se v Švico ne želi in ne more vrniti. Tam ni bil varen. V Švici je bil od 18. 11. 2022 do dne 12. 10. 2025. Nekaj dni po prihodu ga je tamkajšnji Urad za migracija pozval in mu ponudil denar, če se vrne v Burundi. Ponudbo je zavrnil, češ da je v Švico prišel zaradi mednarodne zaščite in ne zaradi denarja. Čez dva tedna je dobil vabilo na prvi razgovor, kjer je povedal vse, kar je zadevalo njegovo življenje v Burundiju. Ob prihodu v Švico je bil najprej nastanjen v Baslu, potem so ga preselili v center v Arau, nato pa so ga nastanili v stanovanje v kraju Reckingen, kjer je bival do odhoda. Stanovanje je bilo v hiši, kjer so bile tudi druge osebe. Gretje v hiši ni delovalo, kar so pojasnili socialnemu delavcu, vendar ta ni ukrepal. V hiši so bili tudi pozimi in bilo je hladno. V stanovanju sta bili dve sobi, v vsaki so bile nastanjene štiri osebe. Kuhinjo so si delili, hrano je imel zagotovljeno. Zaradi bivanja v Švici je imel psihološke težave, potreboval je psihologa, vendar ga ta ni poslušal. Dal mu je samo zdravila in ga odslovil. Na razgovorih z uradnimi osebami je imel zagotovljenega tolmača. Prav tako možnost pravne pomoči, vendar je bil na prvem razgovoru prisoten le tolmač, s katerim sta se on in uradna oseba pogovarjala prek telefona. Leto dni po prvem razgovoru, so ga povabili še na drugega v Bern. Tam je bil tolmač prisoten, ni pa bilo odvetnika. Pojasnil je težave, ki jih je imel v izvorni državi in predložil dokazila, a je 25. 2. 2025 prejel zavrnilno odločitev. Videl je, da v odločbi niso upoštevali njegovih razlogov za mednarodno zaščito. Na odločitev se je marca 2025 pritožil, saj je bila krivična. Septembra je prejel obvestilo, da mora plačati 750 CHF. Če te vsote ne bo plačal, bo dobil poziv na sestanek z burundijskim veleposlanikom. Ker denarja ni imel in ker bi sestanek z veleposlanikom pomenil njegovo deportacijo v Burundi, je zapustil Švico. Ko je bil že v Sloveniji, je prejel preko elektronske pošte dopis, v katerem so ga obveščali, da mora do 13. 12. 2025 zapustiti Švico, drugače bo prisilno odstranjen. To pomeni, da bi ga najprej priprli in ga nato odpeljali v Burundi, kar se je zgodilo že dvema Burundijcema. Ko je prišel v Slovenijo, je prosil za psihologa, ki ga sedaj obiskuje v azilnem domu. Druge zdravstvene pomoči ni potreboval.

4.Tožnik je v postopek predložil tudi prostoročno zapisane izvide z dne 28. 10., 11. 11., 25. 11., 4. 12. 2025 in 15. 1. 2026, ki jih je spisal prof. dr. A. A., dr. med., specialist psihiatrije in specialist klinične farmakologije. Iz izvida je razvidno, da je prosilec tekom pregleda kratko izpostavil razloge, zaradi katerih naj bi zapustil izvorno državo ter podobne navedbe kot tekom osebnega razgovora. Zdravnik je na podlagi pregleda zapisal kodo diagnoze D 32.9, s katero se označuje depresivna epizoda, neopredeljena.

5.Toženka v sklepu pojasni, da si prosilec ne more sam izbirati, katera država članica bo obravnavala njegovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite. Skladno z Uredbo Dublin III mora namreč prošnjo za mednarodno zaščito obravnavati ena sama država članica Evropske unije, in sicer tista, ki je glede na merila iz poglavja III za to odgovorna.

6.Povzame, da tožnik kot glavne razloge, da se noče vrniti v Švico, izpostavlja, da je tam dobil zavrnilno odločitev in da ga je zato strah, da bo prisilno vrnjen v izvorno državo. Izpostavlja še določene okoliščine, v katerih je bival.

7.Toženka pojasni, da zavrnjena prošnja tožnika za mednarodno zaščito ne predstavlja sistemske pomanjkljivosti v postopku mednarodne zaščite. Tega tudi ni mogoče obravnavati kot nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja. Toženka se glede slednjega sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča I Up 275/2013 z 29. 8. 2013. Vrhovno sodišče je v njej pojasnilo, da pritožbene navedbe o tem, da je bila prošnja za mednarodno zaščito v pristojni državi članici že pravnomočno zavrnjena in da bo pristojna država članica samo nadaljevala postopek deportacije v izvorno državo, niso ovira za dublinski postopek. V pristojni državi članici ima namreč prosilec pravico vložiti vlogo za vložitev ponovne prošnje, če so za to izpolnjeni predpisani pogoji. Tudi, če je bil v pristojni državi članici že začet postopek deportacije v izvorno državo, pa se ta vodi po predpisanih pravilih in je prosilcu zagotovljeno sodno varstvo za primer, da bi bila deportacija v nasprotju z načelom o nevračanju, ki ga je treba spoštovati. Toženka izpostavlja še novejšo sodbo naslovnega sodišča I U 137/2024-13 z 29. 1. 2024, ki navaja, da je eden od ciljev Uredbe Dublin III preprečitev prosilcem, da bi vlagali prošnje v več državah članicah Evropske unije oziroma izbirali odgovorno državo članico. Zato v skladu s prvim odstavkom 3. člena Uredbe Dublin III prošnjo obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz te uredbe. Prosilca, tudi če bi v pristojni državi članici spet izgubil status prosilca, tudi kot tujca v postopku odstranitve iz države, še vedno varuje načelo nevračanja, ki zagotavlja, da ne bo vrnjen v državo, v kateri obstaja realno tveganje, da bo izpostavljen mučenju, nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju oziroma kaznovanju. Takšno stališče izhaja iz načela vzajemnega zaupanja med državami članicami, zaradi katerega je v okviru skupnega evropskega azilnega sistema treba domnevati, da je obravnavanje prosilcev za mednarodno zaščito v vsaki državi članici v skladu z zahtevami Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina EU), Ženevske konvencije o statusu beguncev in Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP) ter da se prepoved vračanja, neposrednega in posrednega, kakor je izrecno določena v členu 9. Direktive o postopkih, spoštuje v vsaki od teh držav.

8.Iz predloženega gradiva ni razvidno, da bi tožniku v Švici grozila nevarnost kršitve načela nevračanja. Švicarski pristojni organi ga niso skušali prisilno vrniti v izvorno državo. Tako ga kljub temu, da je bil obveščen, da se bo moral po zavrnilni odločitvi sodišča zglasiti na burundijskem veleposlaništvu in sodelovati pri pridobitvi potrebnih potovalnih dokumentov, niso skušali pridržati ali drugače omejiti njegovega gibanja ter ga protipravno vrniti v izvorno državo. To je razvidno tako iz dejstva, da je lahko prispel v Slovenijo in da so mu določili enomesečni rok za prostovoljno vrnitev.

9.Toženka dalje izpostavi, da je merilo za odločitev, da se predaje prosilcev ustavijo, obstoj dejanskih sistemskih pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ti podatki pa lahko, kakor izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča I Up 23/2021 z 9. 4. 2021, izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice, iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov. Pojasnjuje tudi, da je Sodišče Evropske unije (v nadaljevanju SEU) v sodbi z 19. 12. 2024 v združenih zadevah C-185/24 in C-189/24, v zvezi s sistemskimi pomanjkljivostmi navedlo: "Te pomanjkljivosti morajo poleg tega dosegati posebej visok prag resnosti, ki je odvisen od vseh okoliščin primera. Ta prag bi bil dosežen, če bi brezbrižnost organov države članice povzročila, da bi se oseba, ki je povsem odvisna od javne pomoči, neodvisno od svoje volje in osebne izbire znašla v položaju hudega materialnega pomanjkanja, zaradi katerega ne bi mogla zadovoljiti svojih najosnovnejših potreb, kot so med drugim hrana, higiena in nastanitev, in zaradi katerega bi bilo ogroženo njeno telesno ali duševno zdravje ali bi se znašla v stanju poslabšanja razmer, ki ni združljivo s človekovim dostojanstvom. Navedeni prag torej ni dosežen niti v okoliščinah velike negotovosti ali znatnega poslabšanja življenjskih razmer zadevne osebe, če te ne pomenijo hudega materialnega pomanjkanja, zaradi katerega bi bila zadevna oseba v položaju, ki bi bil tako slab, da bi bilo mogoče šteti, da gre za nečloveško ali ponižujoče ravnanje."

10.Iz izjav tožnika je očitno, da se kot prosilec nikakor ni znašel v hudem materialnem pomanjkanju. Kot edino težavo je navedel, da nastanitvene kapacitete, kjer je bil večino časa nastanjen, po njegovem mnenju niso bile zadostno ogrevane. Vendar toženka meni, da če bi bilo ogrevanje v nastanitvenih kapacitetah res nedelujoče skozi vso zimo, bi tožnik zagotovo izpostavljal tudi druge težave, ki bi bile posledice nedelujočega ogrevanja, še posebej če bi tam res bival več let. Iz tožnikovih izjav je prav tako razvidno, da je imel na voljo urejeno prehrano ter dostop do zdravstvenih storitev, pa četudi te po njegovem mnenju niso bile zadostne.

11.Glede navedb tožnika, da se mu je tekom postopka odločanja o mednarodni zaščiti v Švici zgodila krivica, ker naj ne bi upoštevali njegovih navedb in dokazil, toženka izpostavlja, da je iz obvestila, ki ga je v postopek predložil prosilec, razvidno, da je bila v njegovi zadevi izdana soba s strani Zveznega upravnega sodišča, kar je na razgovoru potrdil tudi sam. Švicarsko sodišče je tako na tožnikovo zahtevo preučilo njegov primer in presodilo, da je bila odločitev pristojnega organa, glede na predstavljene okoliščine, utemeljena. Plačilo sodnih stroškov po mnenju toženke ne bi bistveno vplivalo na obravnavo njegovega primera. Zato slednjega ne more obravnavati kot sistemske pomanjkljivosti.

12.Glede predloženih izvidov prof. dr. A. A., dr. med., specialista psihiatrije in specialista klinične farmakologije, toženka ugotavlja, da je bila pri tožniku diagnosticirana depresivna epizoda. Vrhovno sodišče je v sodbi I Up 20/2024 s 13. 2. 2024 pojasnilo, da v skladu s sodbo C-578/16 PPU (druga alineja 2. točke izreka, 68. točka in 72. do 75. točka) in sodbo ESČP v tam citirani zadevi Paposhvili, v okviru 3. člena EKČP ter 4. člena Listine EU ni upoštevna vsaka bolezen prosilca za mednarodno zaščito, temveč mora iti za situacijo, v kateri ima prosilec "posebej hudo duševno ali fizično bolezen", pri čemer je posebna resnost zdravstvenega stanja ugotovljena na podlagi objektivnih elementov (npr. zdravniških potrdil), ki jih predloži prosilec. Nadaljnja upoštevna okoliščina pa je dejanska in izkazana nevarnost za znatno in nepopravljivo poslabšanje takega zdravstvenega stanja zadevne osebe, kar mora prav tako izhajati iz predloženih dokazil (75. točka sodbe C- 578/16 PPU). Tudi v zadevi Paposhvili je poudarjeno (183. točka obrazložitve), da 3. člen EKČP zagotavlja varstvo v situaciji, ki vključuje predajo resno bolne osebe, glede katere so bili izkazani utemeljeni razlogi za oceno, da bo, čeprav ne pod grožnjo neposredne smrti, zaradi odsotnosti ustrezne možnosti zdravljenja v sprejemni državi ali dostopa do takega zdravljenja, izpostavljena resni nevarnosti, da se bo njeno zdravstveno stanje resno, hitro in nepopravljivo poslabšalo, kar bo vodilo do močnega trpljenja ali bistvenega zmanjšanja njene pričakovane življenjske dobe. V sodbi navaja tudi, da: "Navedene okoliščine (da je bila pritožniku diagnosticirana oblika bolezni brez prisotnosti (samo)destruktivnih nagnjenj, da se (je) zdravi(l) ambulantno s tabletami in ob odsotnosti navedb, da je zdravnik morebiti predlagal še druge ukrepe ali dal priporočila glede samega zdravljenja, ki bi dokazovali nezmožnost odhoda) ne dajejo podlage za sklepanje, da je pri pritožniku podano posebej resno bolezensko stanje oziroma da gre za tako ogrožajoče okoliščine, v katerih bi predaja povzročila dejansko in izkazano nevarnost za znatno in nepopravljivo poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja in bi s tem pomenila nečloveško in ponižujoče ravnanje v smislu 4. člena Listine EU, ki vsebinsko ustreza 3. členu EKČP."

1.Glede na to, da iz besedila izvida ni razvidno, da bi lečeči zdravnik prepoznal katerokoli od bolezenskih stanj, ki bi bilo tako resno, da bi lahko šlo za ogrožajoče okoliščine, ki bi ob zapisani obrazložitvi lahko predstavljale nečloveško in ponižujoče ravnanje v smislu 4. člena Listine EU, ki vsebinsko ustreza 3. členu EKČP, ti dokumenti po mnenju pristojnega organa ne morejo vplivati na drugačno odločitev. Prav tako pristojni organ do izdaje predmetnega sklepa ni prejel nobenega dodatnega gradiva, na podlagi katerega bi bilo mogoče razbrati in zaključiti, da predaja tožnika ne bi bila mogoča in glede na njegovo zdravstveno stanje neprimerna.

2.Toženka je po skrbni preučitvi celotnega primera odločila, da pristojnosti za obravnavo prošnje tožnika ne bo prevzela, saj je pristojnost za obravnavo njegove prošnje potrdila Švica. Utemeljenih razlogov za prepričanje, da bo v konkretnem primeru ob vrnitvi v Švico podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju, ni. Prav tako tam ni sistemskih pomanjkljivosti v zvezi s postopkom odločanja o priznanju mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile takšno ravnanje. Tožba

3.Tožnik zoper odločitev vlaga tožbo iz razloga nepopolne in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve materialnega prava. Uvodoma povzame bistvene poudarke izpodbijanega sklepa in vsebino osebnega razgovora z njim. Toženki očita, da se ne ozira na njegove okoliščine glede zatrjevanih slabih bivalnih razmer, niti na njegovo aktualno zdravstveno stanje. Kot zapiše, izrecno oporeka tovrstnemu dokaznemu sklepu toženke in presoji.

4.Tožnik izpodbija stališče toženke, da za njegovo predajo Švici ni ovir v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III. V določeni meri se strinja, da bi moralo biti vzpostavljeno načelo zaupanja med državami podpisnicami Dublinske uredbe III, v skladu s katerim se domneva, da so vse države članice EU varne tretje države in je praviloma predaja prosilca drugi državi članici EU brez vsebinske presoje njegove prošnje dopustna. Vendar meddržavno zaupanje ne sme biti absolutno, zato je domneva o varnosti vseh držav EU izpodbojna; prosilcu mora biti zagotovljena individualna presoja njegovih osebnih okoliščin in če pristojni organ ugotovi, da za posameznika država ni varna, se ga tej nikakor ne sme predati. Obstajati mora torej utemeljena domneva, da v državi predaje ne obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnimi postopki in recepcijskimi pogoji, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU in če ta obstaja mora država članica, ki izvaja postopek določanja odgovorne države naprej proučevati merila iz poglavje III. da ugotovi, ali je mogoče določiti drugo državo kot odgovorno. Pristojni organ je dolžan presoditi obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v drugi državi članici in če te nevarnosti ne more izključiti, mora od druge države pridobiti posebna zagotovila, da do kršitev pravic ne bo prišlo. SEU je mnogokrat sprejel stališče, da se mora pristojni organ pri presoji nevarnosti opreti na objektivne, zanesljive, natančne in ustrezno posodobljene podatke o razmerah v drugi državi članici, ki dokazujejo dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti.

5.V postopkih, povezanih z varovanjem načela nevračanja, je dokazno breme deljeno. SEU je že sprejelo stališče, da mora zadevna država članica kljub temu, da je običajno naloženo prosilcu predložitev vseh dokazov, z njim nujno aktivno sodelovati, ko obravnava pravno relevantne elemente prošnje1; ima tudi lažji dostop do ažurnih in celovitih informacij kot prosilec. Temu je pritrdilo tudi Ustavno sodišče s stališčem, da je pristojni organ dolžan preveriti vse razloge za izpodbojnosti domneve varnosti države, v katero se prosilca vrača, in to po uradni dolžnosti, ne glede na njegovo procesno aktivnost. Toženka slednjega pri svoji odločitvi ni upoštevala, saj v obrazložitvi navaja nekaj sodne prakse ter oceni tožnikovo izjavo iz osebnega razgovora kot ne relevantno. Tožnik da se ne more sam odločiti katera država je za njegovo prošnjo za mednarodno zaščito odgovorna, sploh pa ne, da se "ne želi vrniti" v Švico.

6.Tožnik želi pojasniti jasno stališče, da se noče vrniti v Švico. V skladu s švicarsko in mednarodno azilno zakonodajo noben uradnik tujih ambasad ne sme imeti "prostega" dostopa do azilnih domov (Bundesasylzentren ali kantonalnih nastanitev, v katerih se je tudi tožnik nahajal predhodno). Za to je nešteto razlogov, kot so varstvo osebnih podatkov in zasebnosti (identiteta in osebni podatki prosilcev naj bi bili strogo zaščiteni, saj so tudi vsi postopki zaupne narave). Tuje oblasti naj ne bi imele pravice do informacij, ki bi lahko ogrožale prosilce, na slednje se vežejo tudi posledice načela "non- refoulement”, ker bi se s tem lahko vzpostavilo stanje, ki bi lahko vodilo do maščevanja ali preganjanja v izvorni državi prosilca. UNHCR in nevladne organizacije so že neštetokrat opozorile, da pravno ni dopustno, da imajo prosilci stik z oblastmi države, pred katero bežijo.

7.Dostop do švicarskih azilnih domov ima osebje SEM2, kantonalni uradniki, pooblaščene humanitarne organizacije (kot so B., C.), odvetniki in tolmači, če jim je to dovoljeno. Iz pravil SEM izhaja, da uradne osebe tujih ambasad lahko stopijo v stik s svojimi državljani le, če prosilec to izrecno zahteva in se s tem seveda strinja. Ni dovoljeno snidenje v kapacitetah azilnega doma, ampak v določenih zunanjih prostorih, ki jih dovolijo uradne osebe SEM, uradni kanali švicarskih oblasti, tako varnostnih kot diplomatskih. Tožnik glede tega vztraja pri svoji izpovedbi z dne 20. 1. 2026 (na strani 3, torej "zakaj se ne želi vrniti v Švico"). Že od samega začetka trdi, da je bil deležen odklonskega odnosa švicarskih migracijskih organov iz razloga, ker mu je bila ponujena t.i. prostovoljna vrnitev v njegovo izvorno državo. To je sicer legitimno, vendar ne, če nekdo poda namero za mednarodno zaščito v t.i. varni državi. Sprva mu torej ni bil omogočen dostop do azilnega postopka, ni bil individualno zaslišan in bil nekako prisiljen stopiti v stik z oblastmi njegove izvorne države. To pomeni, da mu je bilo že sprva kršeno načelo "non-refoulement".

8.Kršen mu je bil tudi 13. člen EKČP (pravica do učinkovitega pravnega sredstva). Pravne usluge so bile deloma samoplačniške, vendar trdi, da se v zvezi z njim ni vodil "pošteni postopek". Je že res, da samo plačilo ni pogojevalo vsebinske odločitve, vendar se tožnik ni počutil enakopravnega z ostalimi prosilci drugih državljanstev. Trdi, da se mu je "zgodila krivica". Po zaključenem postopku so ga znova pozvali naj se vrne v svojo izvorno državo, tako da mu Švica več ne predstavlja zaupanja vredne države. Trdi, da ne spoštuje temeljenjih postulatov azilnega prava glede ne komunikacije tekom azilnega postopka izvorne države.

9.Toženka meni, da drži, da so mu švicarski migracijski organi izdali odločbo o odstranitvi iz njenega ozemlja dne 13. 12. 2025 ali pa ga bodo odstranili "na silo". S tem zaključi, da je imel prosto gibanje in ni bil pridržan z namenom izročitve njegovi izvorni državi, zato ne vidi napake v njihovem ravnanju. Tožnik jo vidi, saj mu ni bila dana možnost zaprositi "ponovno za mednarodno zaščito s tem dopisom, ki je bil že bivajoč v RS spet poslan njemu na elektronski naslov, zakaj se ni oglasil na ambasadi njegove izvorne države in ali se nahaja izven Švice." Švicarski organi (tudi pravosodni) niso opravili stroge individualne presoje, očitno vsebinsko glede na njegove izjave (ne glede na dokumentacijo). Na voljo ni imel pravnega sredstva s suspenzivnim učinkom in ponavlja, da je že dvakrat imel prisilen stik z ambasado njegove izvorne države v času postopka v Švici.

10.Pri tem gre torej očitno za sistemsko pomanjkljivost azilnega postopka v Švici, saj se takšna nezakonita ravnanja ponavljajo s strani uradnih oseb Azilnega doma v Švici. Te nezakonito sodelujejo z oblastnimi organi Republike Burundi, da bi z njihovo pomočjo uspele doseči čim hitrejšo vrnitev prosilcev za azil nazaj v njihovo izvorno državo, čeprav so tam njihova življenja ogrožena. Kot je očitno tudi tožnikovo.

11.Toženka navaja pravilno pravno podlago švicarske ureditve postopanja s prosilci za mednarodno zaščito. Vendar spregleda individualno videnje ravnanj s tožnikom s strani švicarskih oblastnih organov in uradnih oseb ter tudi ne poda nobenega pojasnila, da je pridobila posebno zagotovilo od Švice, da v konkretnem primeru sprejema tožnika do kršitve pravice do prepovedi nečloveškega ravnanja ne bi prišlo. Niti ne poda dokaza, da je "vsakršna dejanska nevarnost" nečloveškega ravnanja izključena. Obstaja torej verjetnost, da bi v primeru vrnitve v Švico tožnik ponovno postal žrtev uradnih oseb tamkajšnjega azilnega doma in švicarskega veleposlanika Republike Burundi, ki nezakonito med seboj sodelujejo in prepričujejo burundijske prosilce, da se vrnejo nazaj v izvorno državo, čeprav so tam življenjsko ogroženi (tožnik je namreč tudi politični begunec, ki beži pred oblastnimi organi Republike Burundi).

12.Tožnik še navaja, da bo glede zdravstvenega stanja naknadno sodišču predložil še zdravstveno dokumentacijo, saj se tudi ne strinja z zaključki tožene stranke glede njegovega psihofizičnega stanja. To je posledica tako neprimernih nastanitvenih razmer v Švici, kot nepravilne zdravstvene oskrbe. Slednje mu je povzročilo ob nezaupanju v švicarski azilni sistem posebne travme, ki se še sedaj kažejo ob njegovi celostni psihosocialni obravnavi s pomočjo tako zdravstvenega osebja kot tudi psihosocialne pomoči slovenskih migracijskih organov in prav tako posebne pomoči psihoterapevtke v Azilnem domu v Ljubljani. Res je "izkazana nevarnost za znatno in nepopravljivo poslabšanje zdravstvenega stanja" tožnika v primeru transferja nazaj v Švico. Z diagnozo F 32.9 se strinja tudi toženka, vendar je bilo večkrat jasno izpostavljeno, da je "v primeru samomorilnih misli" treba klicati 112 (kot npr. izvid iz dne 11. 11. 2025). Ravno iz tega razloga je bil sprožen izredni mehanizem v Azilnem domu v Ljubljani za tožnikovo še bolj primerno oskrbo (ne le medikamentozno)3.

13.Glavni razlog je, da Švica formalno seveda spoštuje načelo nevračanja, t. i. "non - refoulement”, ki je del Ženevske Konvencije (člen 33/1) in prepoveduje vračanje oseb. Tožnik je s svojo odločitvijo dojel, da ga bodo vračali v njegovo izvorno državo. Tovrstna odločitev s strani sodnih švicarskih organov mu je bila vročena preko državnega organa.4 Seveda se je izjemno ustrašil. Republika Burundi trenutno ni varna država, kamor bi bilo sprejemljivo vrniti tujca brez tveganja kršitve načela "non - refoulement” (prepoved vračanja v izvorno državo, kjer so ogrožene človekove pravice tako do življenja ali svobode zaradi rase, političnega prepričanja ipd.). Nobena država EU ne vrača tujcev v Republiko Burundi, saj je splošno znano dejstvo, da obstaja resna nevarnost fizičnega trpljenja, mučenja, političnega pregona ali resnih ostalih kršitev temeljenjih človekovih pravic.

14.Tožnik bo zagotovo do predaje Švici obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito, po njej, ko se bo nahajal na njenem ozemlju pa toženka ne poda jasnega zagotovila, kako bo obravnavan s strani tako švicarskih migracijskih kot varnostnih organov. Tožnik še navaja, da je tudi ESČP v zadevi M.S.S. izpostavilo, da se v primeru obstoja javnih informacij o pomanjkljivostih sistema mednarodne zaščite v določeni državi EU, dokazno breme prenese na toženko, ki ima dolžnost da presodi ali so razmere v državi kamor bo prosilec vrnjen, primerne. Takšna je tudi izoblikovana slovenska sodna praksa.5

15.Predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne toženki v ponovni postopek.

Odgovor na tožbo

Toženka se je v obrazloženem odgovoru na tožbo v bistvenem v celoti sklicevala na obrazložitev izpodbijanega sklepa. Menila je, da je tožba neutemeljena.

Glede navedb, da naj bi zaposleni v nastanitvenih kapacitetah sodelovali z ambasadami izvornih držav, izpostavlja, da to ni razvidno ne iz tožnikovih navedb ne iz katerih drugih virov. Te navedbe so tudi sicer prepozne skladno z določbo 20. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v povezavi z 52. členom ZUS-1. Sodišče naj jih obravnava kot nedopustne tožbene novote.

Glede tožbenih navedb, da je bila tožniku kršena pravica do učinkovitega pravnega sredstva, ker je prejel obvestilo, da mora poravnati 750 CHF, toženka pojasnjuje, da je iz aktualnega poročila AIDA za Švico razvidno, da švicarska zakonodaja v rednih postopkih mednarodne zaščite zagotavlja sistem pravnega varstva. Pristojni organ za presojo pritožb je Zvezno vrhovno sodišče, pri čemer "...sodišča lahko zahtevajo vnaprejšnje plačilo (za stroške pritožbenega postopka, kar navadno znaša 750 CHF), z grožnjo, da bo tožba v primeru neplačila, obravnavana kot nedopustna. Le v izjemnih primerih je lahko plačilo delno ali v celoti oproščeno. Tožbe, ki jih vlagajo predstavniki organizacij, pooblaščenih s strani SEM, navadno niso predmet tovrstnih vnaprejšnjih plačil. Vnaprejšnje plačilo je navadno zahtevano, ko je pritožba prima facie smatrana kot očitno neutemeljena ...". Toženka citira tudi tretji odstavek 20. člena Direktive 2013/32/EUin Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev). Tožniku je bilo, kot ostalim prosilcem oz. tujcem, ki se znajdejo v Švici v taki situaciji, omogočeno pravno varstvo, primerljivo z veljavno zakonodajo EU.

Glede skritih tožbenih očitkov tožnika v opombi, ki govori o številu vrnjenih prosilcev v Burundi, toženka odgovarja, da je iz dostopnih objavljenih podatkov od 1. 1. do 30. 11. 2025 mogoče sklepati, da je bil na prvi stopnji status begunca priznan v 24,1 %, vse oblike zaščite pa 37,2 % prosilcem iz Burundija. Tudi, da je Švica v celem letu 2024 v Burundi vrnila le eno osebo, v letu 2025 pa tri.

Kar zadeva zagotavljanje kontinuiranega zdravljenja tožnika, toženka izpostavlja, da je Švica pripravljena spoštovati posredovane zdravstvene informacije. Kot je razvidno iz odgovora, s katerim je sprejela odgovornost za reševanje prošnje, Republiko Slovenijo poziva, da naj jo vnaprej obvesti o specifikah zdravstvenega stanja. Opozarja še, da je skladno z določilo drugega odstavka 32. člena Uredbe Dublin III posredovanje zdravstvene dokumentacije mogoče izključno ob izrecnem soglasju tožnika. Zato ni primerno prelagati odgovornosti za morebitno prekinitev zdravstvene oskrbe s prosilca na odgovorno državo ali državo, ki je prosilce vrnila. Dokazni postopek

Sodišče je dokaznem postopku pogledalo in prebralo listine upravnega spisa št. 2142-3837/2025, ki se nanaša na zadevo. V sodnem spisu je prebralo in pogledalo listinske priloge tožnika A 1 do A 12 in prilogo toženke B 1. Zaslišalo je tožnika. K sodbi

Tožba ni utemeljena.

V prvem odstavku 3. člena Uredbe Dublin III je določeno, da države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, ki prošnjo vloži na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali tranzitnem območju. Prošnjo obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III. Drugi pododstavek drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej preučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno. Listina EU v 4. členu zapoveduje, da nihče ne sme biti podvržen mučenju ali ponižujočemu ravnanju in kaznovanju. Vsebinsko enako določilo izhaja iz 3. člena EKČP.

Sodišče sledi pravilni utemeljitvi izpodbijanega upravnega akta. Zato se na podlagi drugega odstavka 71. člena ZUS-1 sklicuje na razloge, ki jih je toženka podala v izpodbijanem sklepu. V zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1) pa dodaja, kot sledi v nadaljevanju.

Tožnik toženki uvodoma očita, da se ne ozira na njegove okoliščine glede zatrjevanih slabih bivalnih razmer, niti na njegovo aktualno zdravstveno stanje. Vendar spregleda, da se je toženka o tem v izpodbijanem sklepu argumentirano izrekla. Zakaj naj bi bili njeni razlogi napačni, tožnik ne pojasni. Zapiše le pavšalni ugovor, da "izrecno oporeka tovrstnemu dokaznemu sklepu toženke in presoji", kar pa ni dovolj, da bi sodišče ta ugovor lahko preizkusilo. Zato ne more biti utemeljen.

Tožnik v nadaljevanju povzema drugi pododstavek drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III. Izpostavi, da meddržavno zaupanje ne sme biti absolutno, da je domneva o varnosti vseh držav EU izpodbojna, da mora biti prosilcu zagotovljena individualna presoja njegovih osebnih okoliščin, in da če pristojni organ ugotovi, da za posameznika država ni varna, se ga tej nikakor ne sme predati. Vendar dlje od povzetega, ne gre. Tako ne pojasni, kaj točno zasleduje z navedenimi tožbenimi navedbami in jih sodišče niti ne more presojati kot tožbene ugovore.

Tudi ni jasno, na kaj konkretno se nanašajo tožnikove navedbe, da je v postopkih, povezanih z varovanjem načela nevračanja, dokazno breme deljeno in da bi toženka morala ne glede na njegovo procesno aktivnost po uradni dolžnosti preveriti vse razloge za izpodbojnosti domneve varnosti države, v katero se ga vrača. V nadaljevanju namreč navaja, da toženka slednjega pri svoji odločitvi ni upoštevala, saj da v obrazložitvi navede nekaj sodne prakse ter oceni njegovo izjavo iz osebnega razgovora za ne relevantno, ker da se tožnik ne more sam odločiti, katera država je za njegovo prošnjo za mednarodno zaščito odgovorna.

Sodišče pojasnjuje, da je treba ločiti med načelom ne vračanja ("non-refoulement") in vprašanjem, kdaj je država, ki predaja prosilca, dolžna sama pridobivati podatke o državi članici, v katero se prosilca predaja. Načelo nevračanja, je temeljno pravilo mednarodnega prava, ki prepoveduje državam prisilno vrnitev (izgon ali izročitev) prosilcev za azil v države, kjer bi bilo ogroženo njihovo življenje ali svoboda. Do tega se je toženka že pravilno opredelila v izpodbijanem sklepu in razlogov sodišče ne bo ponavljalo (7. točka obrazložitve te sodbe6), delno pa se bo o tem izreklo še v nadaljevanju.

Glede dolžnosti pridobivanja podatkov o državi članici, v katero se prosilca vrača, pa je Vrhovno sodišče, ki se naslanja na prakso SEU7, v sklepu I Up 37/2024 z dne 13. 3. 2024 že izreklo, da je o dolžnostnem ravnanju organa mogoče govoriti šele po presoji elementov, ki jih je v postopek predložil tožnik8. Prvenstveno je torej na tožniku dokazno breme, da zatrjuje dejstva in dokaze. Ti morajo biti ustrezne teže (resnosti), da se vzpostavi dolžnost toženke, da pridobiva podatke iz države, v katero se prosilca predaja. Niso namreč pravno upoštevni vsa dejstva in dokazi, pač le tisti, ki se nanašajo na dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ta presoja pa mora, kot je pojasnilo Vrhovno sodišče, potekati v luči načela medsebojnega zaupanja in ob upoštevanju stopnje resnosti zatrjevanega nečloveškega ravnanja, pri čemer je kot razlagalno oporo treba uporabiti kriterije, ki jih je razvila sodna praksa v zvezi z okoliščinami, ki ovirajo predajo prosilca odgovorni državi članici. Le v takem primeru bi bilo toženki mogoče očitati, da ni pridobila posodobljenih informacij o stanju švicarskega azilnega sistema. Vse navedeno je toženka v izpodbijanem sklepu upoštevala in tudi obrazložila.

Glede zatrjevanih sistemskih pomanjkljivosti tožnik z ničemer ni izkazal, da bi (katerikoli) uradniki tujih ambasad imeli "prost" dostop do azilnih domov v Švici. Prav tako ne, da bi imel kakršnokoli srečanje z navedenimi osebami v prostorih azilnega doma oz. nastanitvah v času, ko je imel status prosilca za mednarodno zaščito. Zaradi ponudbe Urada za migracije (ne morebiti veleposlanika Republike Burundi), da ima tožnik možnost prostovoljne vrnitve v izvorno državo, mu dostop do postopka mednarodne zaščite ni bil v ničemer onemogočen. Do kršitve postopka bi prišlo, če ne bi imel pravice izbire. Ta mu je bila dana in tožnik ne trdi, da bi zaradi odklonitve vrnitve utrpel kakršnekoli posledice. Zakaj bi bil zaradi tega "nekako prisiljen stopiti v stik z oblastmi njegove izvorne države", v tožbi ne pojasni. Po zavrnitvi predloga za prostovoljno vrnitev, je bil torej tožniku neposredno omogočen dostop do postopka mednarodne zaščite. Navedbe tožnika, da bi "v primeru vrnitve v Švico ponovno postal žrtev uradnih oseb tamkajšnjega azilnega doma in švicarskega veleposlanika Republike Burundi, ki nezakonito med seboj sodelujejo in prepričujejo burundijske prosilce, da se vrnejo nazaj v izvorno državo, čeprav so tam življenjsko ogroženi", se tako izkažejo za neutemeljene. Zato toženka tudi ni bila dolžna pridobivati zagotovil od Švice, da v primeru sprejema tožnika zaradi domnevne povezanosti uradnikov in veleposlanika Burundija ne bo prišlo do kršitve tožnikovih pravic oz. nečloveškega ravnanja z njim.

Okoliščina, da je tožnik moral sam delno kriti stroške postopka, prav tako ne kaže na obstoj sistemskih pomanjkljivosti v postopku mednarodne zaščite v Švici, niti na kršitev pravice tožnika do učinkovitega pravnega sredstva. Tretji odstavek 20. člena Direktive 2013/32/EU in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev) določa, da "Države članice lahko določijo, da se brezplačna pravna pomoč in zastopanje ne zagotovita, kadar po mnenju sodišča ali drugega pristojnega organa prosilčeva pritožba nima dejanskih možnosti za uspeh. Kadar odločitev, da se brezplačna pravna pomoč in zastopanje v skladu s tem odstavkom ne dodelita, sprejme organ, ki ni sodišče, države članice zagotovijo pravico prosilca do učinkovitega pravnega sredstva zoper to odločitev pred sodiščem. Pri uporabi tega odstavka države članice zagotovijo, da pravna pomoč in zastopanje nista samovoljno omejena ter da učinkovit dostop prosilca do sodnega varstva ni oviran."

Švica ima tako v navedeni Direktivi podlago za implementacijo zakonske določbe, po kateri prosilcem, ki nimajo dejanskih možnosti za uspeh, lahko naloži tudi (delno) plačilo stroškov. Tožnik ni izkazal, da bi bil glede te okoliščine diskriminiran oz. neenakopravno obravnavan glede na ostale prosilce (da bi torej šlo za arbitrarno odločitev sodišča). Prav tako se ne more sklicevati na to, da naj mu Švica ne bi dala možnosti ponovno zaprositi za mednarodno zaščito. Švico je samovoljno zapustil, da bi mu vložitev prošnje švicarske oblasti pred tem kakorkoli preprečevale, pa ne trdi.

Tožnikove tožbene trditve so v bistvenem uperjene v možne scenarije kršitev načela nevračanja, ki bi jih Švica lahko zagrešila v primeru, če ji bo predan. Razlogi, s katerimi uveljavlja, da se noče vrniti v Švico, se namreč smiselno nanašajo na prepoved posrednega vračanja ("indirect refoulement"). Pri posrednem vračanju je prosilec izročen državi, v kateri zanj sicer neposredno ne obstaja resna nevarnost, da bo podvržen nečloveškemu ravnanju, vendar obstaja možnost, da bo iz te države izročen državi, v kateri zanj obstaja resna nevarnost, da bo izpostavljen nečloveškemu ravnanju. Vendar sodišče v zvezi s tem pojasnjuje, da je SEU v sodbi v združenih zadevah C-228/21, C-254/21, C-297/21, C-315/21 in C-328/21 z dne 30. 11. 2023 sprejelo stališče, da je člen 3(1) in (2), drugi pododstavek, Uredbe Dublin III v povezavi s členom 27 te uredbe ter členi 4, 19 in 47 Listine treba razlagati tako, da sodišče države članice, ki daje zahtevo, pri katerem je vloženo pravno sredstvo zoper odločbo o predaji, ne more preučiti, ali v državi članici, na katero je zahteva naslovljena, obstaja nevarnost kršitve načela nevračanja, ki bi lahko nastala za prosilca za mednarodno zaščito po njegovi predaji v to državo članico ali zaradi nje, kadar navedeno sodišče ne ugotovi, da ima država članica, na katero je zahteva naslovljena, sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito.

Ker v obravnavanem primeru sodišče ni ugotovilo, da bi v Švici obstajale sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito, tudi ni moglo preučiti, ali tam obstaja nevarnost kršitve načela nevračanja.9

Sodišče še pojasnjuje, da skladnost postopanja švicarskih organov s pravom EU, kot smiselno ugovarja tožnik, ni v pristojnosti Upravnega sodišča Republike Slovenije.

Sklepno sodišče pritrjuje toženki, da glede na postavljene standarde v zadevah SEU C-578/16 PPU in ESČP Paposhvili, tožnik v primeru predaje Švici ni izkazal nevarnosti za znatno in nepopravljivo poslabšanje svojega zdravstvenega stanja. Zaslišan pred sodiščem je potrdil svoje zdravstvene težave (nespečnost, nočne more, pomanjkanje sposobnosti koncentracije, občasno pade po tleh), a hkrati tudi povedal, da so te obvladljive z ustrezno medikamentozno terapijo in svetovalno terapijo oz. pogovorom. Zato bi želel ostati v Republiki Sloveniji. Sodišče mu lahko verjame, da ga odločitev o predaji v Švico spravlja v stisko. Vendar toženka pravilno izpostavlja, da je iz odgovora, s katerim je Švica sprejela odgovornost za reševanje prošnje, Republiko Slovenijo v skladu z 32. členom Uredbe Dublin III pozvala, da naj jo vnaprej obvesti o specifikah zdravstvenega stanja prosilca. S tem je izkazala, da bo tožnikovo zdravstveno stanje upoštevano in ustrezno obravnavano (dokument z dne 11. 11. 2025, zap. št. 5 upravnega spisa).

Odločitev toženke je tako pravilna in na zakonu utemeljena, prav tako je bil pravilen postopek pred izdajo izpodbijanega sklepa. Sodišče je zato na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

Primerjaj Sodbo in sklep Vrhovnega sodišča I Up 235/2023 z dne 28. 8. 2023, tč. 18 obrazložitve.