Jedro

Tožnik je prejel zadnji odgovor od operaterja 18. 1. 2009, kar pomeni, da je bila zahteva za rešitev spora z dne 19. 1. 2012 vložena prepozno.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrgla predlog za rešitev spora, ki ga je dne 19. 1. 2012 zoper operaterja A. d.d., v zvezi z neplačanimi obveznostmi po naročniški pogodbi z dne 18. 12. 2002, podal tožnik. V obrazložitvi navaja, da je 20. 1. 2012 prejela tožnikov predlog za rešitev spora zoper operaterja A. V postopku je ugotovila, da je operater poslal zadnji odgovor na reklamacijo tožniku 18. 1. 2009. Zakon o elektronskih komunikacijah (Uradni list RS, št. 13/2007) je v četrtem odstavku 92. člena določal, da lahko končni uporabnik v primeru, če operater ugovoru predlagatelja ne ugodi, vloži predlog za rešitev spora v 15 dneh po prejemu neugodne rešitve svojega ugovora. Predlagatelj je zadnji odgovor prejel 18. 1. 2009. V postopku reševanja sporov uporablja določbe zakona, ki ureja splošni upravni postopek (ZUP), kadar s tem zakonom ni drugače določeno. Na podlagi prvega odstavka 129. člena ZUP pa mora organ najprej preizkusiti zahtevo in jo s sklepom zavrže, če zahteva ni bila vložena v predpisanem roku (3. točka prvega odstavka 129. člena ZUP). Ker je ugotovila, da je predlagatelj odgovor operaterja iz reklamacijskega postopka prejel 18. 1. 2009, bi moral zahtevo vložiti najkasneje do 2. 2. 2009, česar pa ni storil. Vložil jo je šele 19. 1. 2012, kar je prepozno. V zvezi s pripombo, da v odgovoru na reklamacijo ni bilo pravnega pouka, pa pojasnjuje, da so operaterji k temu zavezani šele od uveljavitve sprememb ZEKom, Uradni list št. 110/2009, ki so začele veljati 28. 1. 2010. Tožnik v tožbi navaja, da je z operaterjem A. sklenil pogodbo o nakupu telefonskega aparata ter se zavezal v naročniški pogodbi, da bo 24 mesecev njihov uporabnik. Menil je, da ga bo A. po izpolnitvi obveznosti o nadaljevanju obvestil, ker pa ga ni, je menil, da je prost nadaljnjih obveznosti. Nedopustno v pravni državi je, da nadaljevanje obveznosti ni bilo transparentno pojasnjeno v pogodbi. Ne soglaša s sklepom, ker so v njem zelo pragmatična pojasnila, gre pa za zavajanje potrošnika, da se pridobi koristi na špekulativen način. Že zaradi nepopolnih pogodb in nepopolnih informacij bi morala Agencija kot strokovna ustanova take pomanjkljivosti sama odpraviti, ne pa da to tolerira po uradni dolžnosti. Svoji odgovornosti se izmika in potem potrošnike pošilja na sodišče. Da se APEK sedaj sklicuje, da je zamudil s pritožbo, je nesprejemljivo in nedopustno, če ni imel informacij. Prilaga pogodbo za nakup in pogodbo o naročniškem razmerju, ki jo je moral obvezno skleniti zaradi nakupa telefonskega aparata na kredit. V teh pogodbah ni definirano, da gre za naročniško pogodbo za nedoločen čas. V njih se govori samo o dolžnostih, ki niso pojasnjene. APEK bi moral vzeti v obzir, da gre za nedorečene pogoje. Pogodbe so pomanjkljivo in pravno hudo sporne. Zadeva je za preučitev glede reklamacije tudi, če je rok zamudil glede na uveljavljene spremembe ZEKom, ki so bile objavljene 110/2009, začele pa so veljati dne 28. 1. 2010. Glede pravnega pouka, če je to res in pravno dopustno, se ne bo pritožil, pritožuje pa se na Upravno sodišče glede pomanjkljivosti pogodb, ki jih je izdajal A. in zaradi katerih bi morala APEK kot nadzorna institucija sama ukrepati. Sodišču predlaga, da se preučijo vsi postopki s strani A., ki je kršil svoje obveznosti do potrošnika in ga ni kot naročnika obveščal. Smiselno predlaga odpravo izpodbijanega sklepa.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno zavrženje tožnikovega predloga z dne 19. 1. 2012 zoper operaterja, v zvezi z neplačanimi obveznostmi o naročniški pogodbi z dne 18. 12. 2002. Kot je navedla tožena stranka, je organ v postopku najprej dolžan preizkusiti formalne predpostavke vložene zahteve. Formalna predpostavka je tudi pravočasnost zahteve. Kolikor organ ugotovi, da zahteva ni pravočasna, jo je dolžan, glede na določbo 3. točke prvega odstavka 129. člena ZUP, zavreči. Pravočasnost zahteve opredeljuje materialni zakon, ki je bil v obravnavanem primeru Zakon o elektronskih komunikacijah (Uradni list RS, št. 13/2007), ki je v času nastanka spora med tožnikom in operaterjem, v četrtem odstavku 92. člena določal, da lahko končni uporabnik v primeru, če operater ugovoru predlagatelja ne ugodi, vloži predlog za rešitev spora v 15 dneh po prejemu neugodne rešitve svojega odgovora. Nesporno med strankama je, da je tožnik prejel zadnji odgovor od operaterja 18. 1. 2009, kar pomeni, da je bila zahteva z dne 19. 1. 2012 vložena prepozno. V okviru presoje formalnih predpostavk, sta bili edini relevantni dejstvi, ki ju je bila tožena stranka dolžna upoštevati in ju je sodišče v okviru presoje izpodbijanega sklepa presodilo, da je tožnik zadnji odgovor na reklamacijo prejel 18. 1. 2009 in datum predloga za rešitev spora, 20. 1. 2012. Glede na navedeno so nerelevantne vse okoliščine in dejstva, ki jih tožnik navaja v zvezi z določbami pogodbe. Pogoje iz pogodbe, njihovo nedoločnost in ostale pomanjkljivosti, ki jih tožnik navaja, toženka ni bila pristojna presojati, glede na določbo 92. člena ZEKom. Spori pred toženo stranko so se reševali le glede odločitev ali ravnanj operaterjev v zvezi z dostopom do storitev in njihovim izvajanjem. Varstvo tožnika kot končnega uporabnika je zagotovljeno v postopkih pred drugimi organi, v skladu z njihovimi pristojnostmi (npr. civilno sodišče splošne pristojnosti).

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.