Jedro

Iz podatkov poslovnega registra RS izhaja, da se je 4. 8. 2010 nad toženo stranko začel stečajni postopek. Za ta primer ZPP v 4. točki 205. člena določa, da se pravdni postopek prekine po samem zakonu. Pravna posledica prekinitve pravdnega postopka je prepoved sodišču, da v času prekinitve postopka opravlja kakršnakoli pravdna dejanja. Izjemo pomeni situacija, ko prekinitev nastane po koncu glavne obravnave (2. odstavek 207. člena ZPP), saj lahko tedaj sodnik na podlagi obravnave izda odločbo. Takšna situacija je podana tudi v konkretnem primeru, saj je prekinitev postopka nastopila, potem ko so bila opravljena vsa pravdna dejanja strank v zvezi s pritožbo. Pritožbeno sodišče je zato tudi odločilo v zadevi.

V ugovoru zoper sklep o izvršbi je tožena stranka navedla le, da ni izkazano, kaj je vzrok za nastalo škodo in kdo je odgovoren zanjo, ter da dolžnik s svojimi ravnanji ni povzročil izliva vode. Takšnih splošnih trditev pa ni mogoče šteti kot substancirano prerekanje trditev tožeče stranke o okoliščinah škodnega dogodka, kakor izhajajo iz njene pripravljalne vloge z dne 24. 8. 2009.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se v izpodbijani točki a in točki c potrdi sodba sodišča prve stopnje.

2. Tožena stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da ostane v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. 0865 Ig 1127/2007 z dne 1. 6. 2007, in sicer v 1. točki izreka za glavnico z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 729.540,00 SIT za čas od 15. 7. 2006 do 31. 12. 2006 in od zneska 3.044,32 EUR za čas od 1. 1. 2007 dalje do plačila ter v 3. točki izreka (točka a izreka sodbe), razveljavilo pa je sklep o izvršbi v 1. točki izreka za zakonske zamudne obresti od zneska 729.540,00 SIT za čas od 14. 7. 2006 do 15. 7. 2006 in v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo (točka b izreka sodbe). Sklenilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati stroške postopka v višini 514,13 EUR v roku 8 dni z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila (točka c izreka sodbe).

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pravočasno pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne s stroškovno posledico, podrejeno temu pa, da izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje. Tožena stranka priglaša stroške pritožbenega postopka.

Pritožba tožene stranke je bila 12. 4. 2010 vročena tožeči stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Iz podatkov poslovnega registra Republike Slovenije izhaja, da se je 4. 8. 2010 nad toženo stranko začel stečajni postopek. Za ta primer ZPP v 4. točki 205. člena določa, da se pravdni postopek prekine po samem zakonu. Pravna posledica prekinitve pravdnega postopka je prepoved sodišču, da v času prekinitve postopka opravlja kakršnakoli pravdna dejanja. Izjemo pomeni situacija, ko prekinitev nastane po koncu glavne obravnave (2. odstavek 207. člena ZPP), saj lahko tedaj sodnik na podlagi obravnave izda odločbo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je takšna situacija podana tudi v konkretnem primeru, saj je prekinitev postopka nastopila, potem ko so bila opravljena vsa pravdna dejanja strank v zvezi s pritožbo. Zato je pritožbeno sodišče tudi odločilo v zadevi.

Sodbo, s katero je končan spor v postopku v sporih majhne vrednosti, se sme izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek 458. člena ZPP). To pomeni, da se sodba v sporu majhne vrednosti ne more izpodbijati zaradi nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pritožbeno sodišča pa je vezano na dejansko stanje, kakor ga je ugotovilo sodišče prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je glede temelja odškodninske odgovornosti tožene stranke ugotovilo: - da tožena stranka pogodbenih del ni izvedla v skladu s pravili stroke, saj je vodno zaporo namestila za in ne pred vodomerom, kot bi jo morala v skladu s projektno dokumentacijo in pogodbo, - da je tudi iz projekta izvedenih del (PID), ki bi moral odražati dejansko izvedeno stanje, izhajalo, da je bila zapora vgrajena pred vodomerom, - da napačna namestitev zapore pomeni kršitev 9. člena pogodbe, - da je zaradi tega prišlo do izliva vode in do nastanka škode.

S pritožbenimi navedbami: - da bi tožeča stranka morala dokazati, v čem je strokovna napaka tožene stranke, česar pa ni storila, saj ni predlagala izvedenca ustrezne stroke, - da do izliva vode nikakor ne more priti, če bi se zaprlo glavni dovodni ventil, česar pa tožeča stranka ni storila, - da je tožena stranka nestrokovno pristopila k posegu v instalacije in - da sodišče prve stopnje ni zaslišalo direktorja tožene stranke, ki bi strokovno pojasnil pravilnost izvedbe instalacij in nepravilnost posega tožeče stranke tožena stranka izpodbija dejansko stanje, kakor ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Ker nepravilno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje v postopku v sporu majhne vrednosti, kot rečeno, ni pritožbeni razlog, pritožbeno sodišče teh pritožbenih navedb ni moglo presojati.

S pritožbeno navedbo, da je tožena stranka že v ugovoru zoper sklep o izvršbi navajala, da je tožeča stranka nestrokovno pristopila k posegu v instalacije, zaradi česar sodišče tega dejstva ne more šteti za priznanega, tožena stranka uveljavlja kršitev pravice do izjave po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da očitana procesna kršitev ni podana, saj tožena stranka tega v ugovoru zoper sklep o izvršbi konkretizirano ni navajala. V ugovoru zoper sklep o izvršbi je tožena stranka navedla le, da ni izkazano, kaj je vzrok za nastalo škodo in kdo je odgovoren zanjo, ter da dolžnik s svojimi ravnanji ni povzročil izliva vode. Takšnih splošnih trditev pa ni mogoče šteti kot substancirano prerekanje trditev tožeče stranke o okoliščinah škodnega dogodka, kakor izhajajo iz njene pripravljalne vloge z dne 24. 8. 2009. Tudi ta pritožbeni očitek je bilo zato treba zavrniti.

V nadaljevanju tožena stranka v zvezi z višino vtoževane škode navaja, da račun izvajalca ni dokaz o tem, da je bilo treba menjati parket, in da je potrebnost menjave, lakiranja in brušenja treba oceniti z ustreznim strokovnjakom. S temi pritožbenimi navedbami tožena stranka izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožeči stranki dejansko nastala škoda v višini, kakor izhaja iz predloženega računa. Ker gre za ugotovitev dejanskega stanja, tega tožena stranka v pritožbenemu postopku v sporu majhne vrednost ne more izpodbiti, saj gre za nedopusten pritožbeni razlog.

Pritožbeno sodišče je odgovorilo le na tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP). Ugotovilo je, da razlogi, iz katerih se je sodba izpodbijala, bodisi niso dopustni pritožbeni razlog bodisi niso utemeljeni in da tudi sicer niso podani razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Sodišče druge stopnje je zato pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani točki a in točki c izreka (353. člen ZPP).

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP).