Jedro

Tožena stranka se je zaradi tožničinih kršitev odločila za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi in ne za kakšno drugo obliko prenehanja delovnega razmerja oz. ugotavljanja disciplinske odgovornosti po določbah ZDR. Takšna odpoved je zakonita, saj je tožena stranka v sporu dokazala, da je tožnica s tem, ko je kot prodajalka namerno omogočila strankam ugodnejši nakup prodajnih artiklov, zlorabila lojalnost poslovanja, zaradi česar je prišlo do porušenega zaupanja med strankama (zaradi česar ni bilo možnosti za nadaljevanje delovnega razmerja) in do upada poslovnega ugleda tožene stranke.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek, da se razveljavi izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožnici dne 20. 4. 2011 v zvezi s pogodbo o zaposlitvi z dne 13. 2. 2003; zavrnilo je zahtevek za ugotovitev, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 22. 4. 2011, ko ji je bila vročena izredna odpoved, temveč še traja tako, da je tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delovno mesto – prodajalec v roku 8 dni pod izvršbo; zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici za čas od dne 22. 4. 2011 dalje do vrnitve na delo vpisati v delovno knjižico neprekinjeno delovno dobo, jo za ta čas prijaviti v vsa socialna zavarovanja, še posebej v pokojninsko in invalidsko zavarovanje, v zdravstveno zavarovanje in v zavarovanje za primer brezposelnosti, ji za čas do vrnitve na delo vsak mesec obračunati bruto nadomestilo plače ter odvesti prispevke in davke ter ji izplačati pripadajoče nadomestilo plače in ostala nadomestila, kot če bi delala, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih neto mesečnih zapadlih zneskov do plačila, vse v roku 8 dni pod izvršbo, kot zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti nastale stroške postopka.

Tožnica se je pritožila zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Navaja, da je tako na zagovoru pri svojem delodajalcu kot na zaslišanju pri sodišču pojasnila, da je nakup dveh artiklov stalnim strankam obračunala s popustom ob uporabi svoje P. kartice. Sodišče je obravnavalo sporno zadevo preveč formalno. Priznava, da je do določene kršitve pri takšnem poslovanju prišlo, vendar so pomembni tudi drugi razlogi za takšne kršitve. Nadrejenega delavca je pred obema nakupoma seznanila o tem, kaj namerava in je od poslovodje A.Š. dobila ustrezno odobritev. V sporu je hotela dokazati dejstvo, da je vedno delala po navodilih delodajalca in na podlagi odredb in nalog poslovodje. Priča A.Č. je potrdil, da se je pred nakupom z nekom pogovarjala ali posvetovala, vendar se priča ni spomnila, če je bil to poslovodja A.Š.. Sodišče bi moralo tudi presoditi, če je šlo pri očitanih ravnanjih dejansko za tako hude kršitve, ki bi utemeljevale izredno odpoved. V zadevi bi moralo najprej ugotoviti, da se P. kartica ne glasi na imetnika, kar pomeni, da lahko opravi nakup s takšno kartico vsak prinosnik. Delavci tožene stranke niso bili dolžni preverjati, če je prinosnik tudi dejanski imetnik kartice. Poleg tega toženi stranki zaradi očitanih kršitev ni nastala nobena škoda, najmanj pa v ugotovljenem znesku 50,21 EUR. V kolikor stranka pri nakupu ne bi dobila popusta, se zanj sploh ne bi odločila. Meni, da je s tem, ko je omogočila strankama nakup s P. kartico, ustvarila toženi stranki dobiček in nikakršne izgube. Sodišče je obravnavalo sporno zadevo preveč ozko in neživljenjsko, zaradi česar je odločitev o utemeljenosti izredne odpovedi zmotna. V času zaposlitve pri toženi stranki ni nikoli prej kršila pogodbenih obveznosti, pri čemer si očitanih 50,21 EUR ni prisvojila, toženi stranki pa v tej zvezi ni nastala nikakršna škoda. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da njenim zahtevkom v celoti ugodi oz. podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče v sporu pravilno razsodilo. Zmotno je tožničino zavzemanje, da je sodišče pri svoji odločitvi upoštevalo le navedbe in dokaze tožene stranke. Tožnica je predlagala zaslišanje prič A.Š. in A.Č., vendar iz njunih izpovedb ne izhaja, da je ravnala v skladu z navodili poslovodje, temveč po lastni volji. Tožnica je bila seznanjena s konkretnimi navodili in splošnimi akti, da predstavljajo očitana ravnanja hujše kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Med delom na bencinskem servisu ni mogoče neprestano nadzorovati delavcev, prav tako pa se zaradi zagotavljanja pravilnega poslovanja ne more dopustiti, da opravlja delo prodajalca, ki ima ves čas stik z denarjem, nekdo, ki hujše krši delovne obveznosti. Sodišče je pravilno ugotovilo, da so v ravnanju tožnice podani tudi znaki očitanega kaznivega dejanja, saj je v poslovno listino – račun, vpisala lažne podatke o nakupu artiklov za svoji stranki. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne tožničino pritožbo in v celoti potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje izpodbijana sodba v odločilnih dejstvih pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je opozorila pritožba in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato pritožbeno sodišče na tožničine pritožbene navedbe še odgovarja.

V tem sporu je sodišče prve stopnje presojalo utemeljenost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podala tožena stranka tožnici dne 20. 4. 2011 na podlagi določbe 110. člena v zvezi s 1. in 2. alinejo 1. odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in spremembe). Tožena stranka je na podlagi izrednega pregleda poslovanja dne 28. 3. 2011 ugotovila, da je tožnica v dneh 25. 12. 2010 in 10. 1. 2011 konkretni stranki, ki je na prodajni pult prinesla izbrano blago, najprej prodajo blaga evidentirala, nato pa vsaki stranki priznala in obračunala popust na način, da je uporabila svojo P. kartico, s čimer je strankama omogočila cenejši nakup, čeprav do njega nista bili upravičeni, pri čemer je sebi pridobila nove zlate točke na svoji kartici ter si s tem pridobila pravico do popusta pri nakupu artiklov iz kataloga P.. Tako je tožnica v prvem primeru obračunala stranki popust v višini 8,21 EUR na prodano blago, v drugem primeru pa popust v višini 42,00 EUR, kar skupaj predstavlja škodo v višini 50,21 EUR, ki jo je z očitanim ravnanjem povzročila toženi stranki. Tožnica je takšne kršitve storila z naklepnim ravnanjem, v tej zvezi je kršila Navodila o poslovanju ..., ki ureja sistem plačevanja s P. karticami ter Okrožnico 14/D o P. kartici, kar predstavlja hujšo kršitev delovnih obveznosti. Poleg tega je tožnica z očitanimi ravnanji storila kršitev, ki ima znake kaznivega dejanja ponarejanja in uničenja poslovnih listin iz določbe 1. odstavka 235. člena Kazenskega zakonika (KZ-1, Ur. l. RS, št. 63/1994 in spremembe). Tožena stranka je zaradi protipravnega ravnanja tožnice s stvarmi, ki so ji bile zaupane v zvezi z delom in zaradi odnosa do storjenih kršitev, izgubila vsakršno zaupanje, zaradi česar z njo ni mogoče več nadaljevati z delovnim razmerjem. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku preizkusilo s strani tožnice izpodbijano izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi in ugotovilo, da je utemeljena. Pritožbeno sodišče glede tega v celoti sprejema obrazložene razloge v izpodbijani sodbi.

Neutemeljena je pritožba, da lahko nakup s P. kartico opravi pri toženi stranki vsak prinosnik, in da delavci tožene stranke niso dolžni preverjati, če je prinosnik dejanski lastnik kartice. Tožena stranka je že v Okrožnici 14/D izrecno opozorila svoje delavce, da se lojalnost takšne kartice glasi na ime in priimek, pri čemer kartica ni prenosljiva. Stranka je upravičena do nakupa le v primeru njene osebne predložitve prodajalcu, nakup s kartico pa je namenjen izključno za pospeševanje prodaje ter v tej posledici nagrajevanju zvestobe kupcev, vsekakor pa ne izigravanju navodil in pravilnega poslovanja na bencinskih servisih.

Neutemeljena je pritožba, da je tožnica pred očitanim ravnanjem v navedenih primerih seznanila svojega nadrejenega delavca A.Š. o možnosti uporabe svoje kartice, in da je glede tega dobila ustrezno odobritev. Nadrejeni delavec A.Š. je izpovedal, da ga tožnica nikoli ni vprašala glede načina poslovanja s P. kartico, pri čemer ji tudi sam ni nikoli svetoval, kako naj opravi določena plačila. Odločno je zanikal, da bi v primerih, ko stranke tovrstne kartice niso imele, nagovarjal tožnico, da uporabi svojo kartico. Poleg tega iz izpovedbe priče A.Č. ne izhaja, da se ne bi odločil za nakup stvari, v kolikor mu tožnica ne bi predložila svoje kartice, saj ta niti ni vedel pojasniti, kako je prišlo do tega, da je tožnica pri nakupu uporabila svojo kartico, na podlagi katere je dobil kot stranka obračunan popust. V tej zvezi je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da bi morala stranka ob gotovinskem nakupu stvari na bencinskem servisu sama osebno predložiti svojo kartico in da uporaba lojalnostne kartice za samoiniciativno dajanje popustov strankam ni dovoljena.

Neutemeljena je pritožba, da tožnica z očitanim ravnanjem ni povzročila toženi stranki nikakršne škode, saj naj bi kljub obračunu nakupov s svojo kartico ustvarila za svojega delodajalca dobiček. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnica priznala v konkretnih primerih strankama popust v skupnem znesku 50,21 EUR ter s tem omogočila strankama cenejši nakup, do katerega nista bili upravičeni. Poleg tega je imela tožena stranka zaradi takšnega ravnanja izgubo, saj bi lahko prodala stvari drugim kupcem po polni ceni, ne da bi pri tem nastala neupravičena korist tako strankama kot sami tožnici, ki je pridobila nove zlate točke na svoji kartici. Vsa navedena dejstva utemeljujejo razloge v izpodbijani izredni odpovedi, da je tožnica hotela s takšnim ravnanjem pridobiti premoženjsko korist za sebe in za stranki brez namena, da bi kakorkoli povečala prodajni promet toženi stranki.

Neutemeljena je pritožba, da je sodišče prve stopnje presojalo očitane kršitve zgolj formalno, ne da bi upoštevalo dejstva, da tožnica do sedaj pri svojem delodajalcu ni storila nobene kršitve. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča (kar pritožba pravilno opozarja) predstavlja takšno navajanje pritožbeno novoto, ki se v skladu z določbo 337. člena v zvezi z določbo 286. člena ZPP v pritožbenem postopku ne more presojati. Tudi sicer, če bi bil takšen razlog na delavčevi strani izkazan, je zgolj v domeni oz. izbiri delodajalca, da ga v posameznem primeru v postopku izredne odpovedi upošteva ali pa ne. Delodajalec ima možnost izbrati primernost (disciplinskega) ukrepa zaradi ugotovitve kršitve pogodbenih obveznosti delavca pri opravljanju delovnih nalog. V kolikor se je tožena stranka pri izkazanih tožničinih kršitvah odločila za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, in ne za kakšno drugo obliko prenehanja delovnega razmerja oz. ugotavljanja disciplinske odgovornosti po določbah ZDR, je bila to zgolj njena odločitev. Poleg tega je v sporu dokazala, da je tožnica s tem, ko je v navedenih primerih namerno omogočila strankam ugodnejši nakup prodajnih artiklov, zlorabila tudi lojalnost poslovanja, zaradi česar je v tej posledici prišlo do porušenega zaupanja med strankama za nadaljevanje delovnega razmerja in do upada poslovnega ugleda tožene stranke.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo vse pritožbene navedbe, ki jih je poskušala uveljaviti tožnica v vloženi pritožbi, da ovrže odločitev v izpodbijani sodbi. Pritožbeno sodišče se je v razlogih te sodbe opredelilo zgolj do tistih navedb, ki bi lahko bile odločilne, vendar je tudi za te ugotovilo, da za drugačno presojo niso pomembne (1. odstavek 360. člena ZPP). Zato je zavrnilo pritožbo in v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Stranki sta v pritožbenem postopku priglasili stroške in sicer tožnica v zvezi z vloženo pritožbo, tožena stranka pa v zvezi z vloženim odgovorom na pritožbo. Pritožbeno sodišče je odločilo, da stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške, saj tožnica s pritožbo ni uspela, medtem ko na drugi strani odgovor tožene stranke ni v ničemer prispeval k sprejeti rešitvi zadeve (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP). Ne glede na navedeno tožena stranka ni upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov tudi iz razloga po določbi 5. odstavka 41. člena ZDSS-1, saj v sporih o prenehanju delovnega razmerja (do katerega pride tudi v posledici izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi) krije delodajalec svoje stroške ne glede na izid postopka.