Jedro

Rok iz 6. odst. 10. čl. ZZZat in 6. čl. Uredbe o pridobitvi začasnega zatočišča za državljane Republike BiH (Ur.l. RS, št. 20/97 in 41/97) je materialni rok. Zato je vložitev vloge pri pristojnem organu pred potekom veljavnosti kartona začasnega begunca eden izmed pogojev za priznanje uveljavljenega statusa. Ker ne gre za procesni rok, vrnitev v prejšnje stanje ni možna.

Izrek

Pritožba se kot neutemeljena zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v ... št. ... z dne 25.1.1999.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 5.10.1998. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper sklep Upravne enote ... z dne 28.10.1997 (2. točka izreka) in pritožbo zoper sklep istega organa z isto opravilno številko z dne 1.12.1997, s katerim je bila zavržena kot prepozna njegova vloga za priznanje začasnega zatočišča in odločeno, da mora tožnik v roku enega meseca od dokončnosti odločbe zapustiti Republiko Slovenijo (3. točka izreka). Obenem je tožena stranka odpravila 1. in posledično 4. točko cit. sklepa organa prve stopnje z dne 1.12.1997 iz razloga, ker je o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje že odločeno s sklepom z dne 28.10.1997 (1. točka izreka). V obrazložitvi sodbe sodišče prve stopnje navaja, da Zakon o začasnem zatočišču (Uradni list RS, št. 20/97, dalje: ZZZat) določa pogoje za pridobitev začasnega zatočišča, Uredba o pridobitvi začasnega zatočišča za državljane Republike BIH (Uradni list RS, št. 41/97, dalje: Uredba) pa določa, kateri državljani BIH lahko pridobijo začasno zatočišče, po kakšnem postopku in za koliko časa. Po določbi 6. člena cit. Uredbe morajo osebe navedene v 3. členu Uredbe zaprositi za pridobitev začasnega zatočišča pri pristojni notranji organizacijski enoti upravne enote z območja kraja bivanja pred potekom veljavnosti kartona začasnega begunca. Ni sporna ugotovitev, da je tožniku veljavnost začasnega kartona prenehala 31.7.1997, vlogo za priznanje začasnega zatočišča skupaj s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje pa je vložil pri pristojnem organu šele 17.10.1997. Predpisani rok za vložitev vloge je tudi po presoji sodišča prekluzivni materialni rok, ki ga ni mogoče podaljševati. Zato vrnitev v prejšnje stanje ni možna. Ker vloga za pridobitev začasnega zatočišča ni bila vložena v predpisanem roku, je bila utemeljeno zavrnjena pritožba zoper sklep o zavrženju vloge. Pravilna in v skladu z določbo 14. člena ZZZat je odločitev, da mora tožnica v roku enega meseca (in ne v treh kot napačno povzema tožena stranka) od dokončnosti sklepa organa prve stopnje zapustiti Republiko Slovenijo. Pri tem je tožena stranka pravilno pojasnila, da se v takem primeru tiste osebe, katerim takojšnja vrnitev v matično državo ni mogoča, namestijo v Prehodni dom Republike Slovenije (7. člen Uredbe, pravilno: ZZZat), zato je neutemeljen ugovor o kršitvi mednarodnih pravil o nevračanju. Prav tako je neutemeljen ugovor, da je za zamudo roka odgovoren Urad za priseljevanje, ki je prepozno izdal mnenje o obstoju pogojev iz 3. člena Uredbe. Če bi tožnik vlogo za pridobitev začasnega zatočišča vložila pri pristojnem organu v predpisanem roku, bi ne glede na to okoliščino organ moral meritorno odločiti o zadevi.

Tožnik v pritožbi uveljavlja pritožbena razloga kršitve pravil postopka in materialnih predpisov. Navaja, da instituta vrnitve v prejšnje stanje ni mogoče razlagati tako ozko, da bi prišel v poštev le v primeru zamude procesnih rokov, ki jih določa ZUP. O tem, kaj pomeni rok 31.7.1997 po 6. členu Uredbe, sodba in odločba tožene stranke nista zadovoljivo obrazloženi. Vsekakor mora obstojati možnost, da se odpravijo posledice zamude roka 31.7.1997, če je sploh prišlo do zamude, zlasti zato, ker je do zamude prišlo po krivdi Urada Vlade Republike Slovenije za priseljevanje in begunce (dalje: Urad vlade), ki je določenim beguncem poslal mnenja šele po 31.7.1997. Kljub mnenju Urada vlade, da za tožnico obstajajo posebni razlogi za priznanje začasnega zatočišča je bilo odločeno, da se ji status ne prizna, kar je v nasprotju s pravno državo in normami mednarodnega prava. Da tožnik ni zaprosil za podaljšanje začasnega zatočišča pred 31.7.1997 je predvsem posledica nevednosti, saj begunci niso bili seznanjeni, kam se morajo obrniti za ureditev svojega statusa (16. člen ZZZat). Sicer pa bi se zaprosilo za izdajo mnenja pri Uradu vlade lahko štelo kot pravočasno vložena vloga za priznanje začasnega zatočišča pri nepristojnem organu. Tožnik se nima kam vrniti, zato je izpodbijana sodba nezakonita zlasti v delu, ko ugotavlja, da je pravilna in zakonita tudi odločitev o tem, da mora tožnik v danem roku zapustiti ozemlje Republike Slovenije. Z vrnitvijo tožnika bi bilo ogroženo njegovo življenje, zato gre za očitno kršitev "mednarodnih pravil o nevračanju". Obrazložitev, da se v primeru, ko je bila vloga za začasno zatočišče zavržena ali zavrnjena in takojšnja vrnitev v matično državo ni možna, prizadete osebe namestijo v Prehodni dom Republike Slovenije za tujce, ne utemeljuje zavrnitve tožbe. Če nekoga ni mogoče vrniti, pristojni organi ne bi smeli izrekati izgona, saj se takšna odločba lahko vsak čas izvrši. Sicer cit. Uredba tudi ne omogoča individualnega obravnavanja možnosti posameznika, da se vrne na svoj dom, zaradi česar je sporna in v nasprotju z mednarodnimi dogovori. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da njegovemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovni postopek.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče sklicuje na razloge izpodbijane sodbe, katerim še dodaja: Po izrecni določbi 9. člena ZZZat se postopki po tem zakonu vodijo po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku (dalje: ZUP). Po določbi 103. člena ZUP je vrnitev v prejšnje stanje možna le, če je stranka iz upravičenih razlogov zamudila kakšno dejanje v postopku, torej procesni rok in ne materialni rok, predpisan za uveljavitev določene pravice. Zato je neutemeljen pritožbeni ugovor o ozkem tolmačenju zakona. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, zakaj meni, da je rok za vložitev vloge za pridobitev začasnega zatočišča, določen v 6. členu Uredbe, materialni rok, zato uveljavljana procesna kršitev ni podana. V 30. členu ZZZat je namreč Vladi Republike Slovenije, dano pooblastilo, da z uredbo določi, kateri državljani BIH, ki so bili zaradi razmer v BIH pred uveljavitvijo tega zakona evidentirani pri Rdečem križu Slovenije, lahko pridobijo začasno zatočišče po tem zakonu, po kakšnem postopku in za koliko časa. Na podlagi takšnega pooblastila v zakonu je bila izdana cit. Uredba, s katero je določeno, da začasno zatočišče pridobijo osebe iz 3. člena te Uredbe (to je bosansko-hercegovski državljani), ki imajo veljavni potni list in v roku iz 6. člena te Uredbe v zvezi s 6. odstavkom 10. člena ZZZat zaprosijo za pridobitev začasnega zatočišča. Vložitev vloge pri pristojnem organu v navedenem roku pred potekom veljavnosti kartona začasnega begunca, je torej eden izmed pogojev za uveljavitev te pravice, zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da gre za materialni rok. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo vse tožbene ugovore v zvezi z vrnitvijo predloga v prejšnje stanje.

Glede na obrazloženo in ob neizpodbijanih dejanskih ugotovitvah, da tožnik vloge za pridobitev začasnega zatočišča ni vložil v predpisanem roku pri pristojni upravni enoti (6. člen Uredbe, 6. odstavek 10. in 1. odstavek 12. člena ZZZat) je tudi po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje utemeljeno in pravilno zavrnilo tožbene ugovore v zvezi s tem. Kot je že obrazložilo sodišče prve stopnje, se tožnica ne more uspešno sklicevati na to, da Urad vlade ni izdal mnenja pred 31.7.1997. Mnenje Urada vlade je sicer res eno izmed dokazil, ki jih oseba iz 3. člena Uredbe priloži k vlogi za pridobitev začasnega zatočišča, vendar če mnenje ni izdano pravočasno, to ne predstavlja ovire za vložitev vloge, kot je to pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje. V takem primeru bi organ vloženo vlogo moral obravnavati po določbah 68. člena ZUP in 12. členu cit. Uredbe, ki ureja prav situacijo, če stranka ne predloži vse zahtevane dokumentacije. Glede na to, da je vloga vezana na rok, je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da naknadno dano pozitivno mnenje Urada vlade ne more vplivati na odločitev. Zmotno je tudi tožnikovo stališče, da bi se zaprosilo pri Uradu vlade za izdajo mnenja o obstoju razlogov iz 5. točke stališč vlade (3. člen Uredbe) lahko štelo kot pravočasno vložena vloga za pridobitev začasnega zatočišča pri nepristojnem organu. Glede na to, da tožnik niti v pritožbi ne navaja, da bi za mnenje zaprosil pred 31.7.1997, vloge za pridobitev enega izmed dokazil ni mogoče enačiti z vlogo za pridobitev začasnega zatočišča. Prav tako se tožnik ne more uspešno sklicevati na nevednost, ob istočasnem zatrjevanju, da vloge ni mogel vložiti pravočasno zato, ker je Urad vlade poslal mnenje šele po 31.7.1997. Te okoliščine namreč tudi po presoji pritožbenega sodišča kažejo na to, da je bil seznanjen s postopkom.

Sodišče prve stopnje utemeljeno zavrača tudi ugovore glede odločitve, da mora tožnik v roku enega meseca od dokončnosti odločbe zapustiti državo. ZZZat namreč v 1. odstavku 14. člena izrecno določa, da v sklepu, s katerim je bila vloga za pridobitev začasnega zatočišča zavržena, mora biti določen rok, v katerem mora ta oseba državo zapustiti. Toda cit. zakon v 7. členu tudi določa, da se osebe, katerih takojšnja vrnitev v matično državo ni možna, namestijo v Prehodni dom Republike Slovenije za tujce in se torej ne odstranijo iz države (2. odstavek 14. člena cit. zakona). Sicer pa izvršitev obveznosti o zapustitvi države tudi ni stvar tega postopka, ampak morebitnega izvršilnega postopka, v katerem bo pristojni organ moral upoštevati cit. določbe ZZZat. Zato tudi po presoji pritožbenega sodišča niso kršene pavšalno zatrjevane pravice iz mednarodnih pogodb o nevračanju. Organ, ki odloča v konkretni zadevi, pa mora postopati po zakonu, v samo primernost zakonske ureditve pa se sodišče ne more spuščati.

Glede na obrazloženo niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato je sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo na podlagi 73. člena ZUS in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

V skladu z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) je sodišče cit. določbe ZUP smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije.