Jedro

Solidarnosti obveznosti se praviloma ne domneva in mora zanjo obstajati nek pravni temelj. Obveznosti so solidarne, ker tako določa pravni predpis ali je tako dogovorjeno s pravnim poslom. Po oceni pritožbenega sodišča tak pravni predpis ni le zakon, ampak vsak splošni akt, izdan na podlagi zakona, torej tudi odlok, v konkretnem primeru Odlok o oskrbi z vodo, sprejet na podlagi Zakona o komunalnih dejavnostih. Pravna narava solidarne obveznosti se namreč razlikuje od solidarnosti na upniški strani, ki nima nobene varstvene funkcije.

Prav zaradi tega Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR) solidarnosti na pasivni strani ne omejuje z določbo, da je solidarnost lahko le dogovorjena ali določena z zakonom, kot to izrecno določa 425. člen ZOR za primere solidarnosti na upniški strani.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijanem zavrnilnem delu razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Tožeča stranka v postopku vtožuje plačilo računov za dobavljeno vodo v skupnem znesku 32.654,00 SIT ter zamudne obresti od zapadlosti vsakega posameznega računa dalje do plačila. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo najprej v celoti razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v L. z dne 6.4.1998, opr. št. I 98/08255. Nato je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v L., opr.

št. I 98/08255 z dne 6.4.1998 razveljavilo v 1. in 3. točki izreka, toženi stranki pa naložilo, da je dolžna tožeči plačati 4.908,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega obroka do plačila. V preostalem delu, in sicer za glavnico 27.746,00 SIT in zakonske zamudne obresti, ki niso prisojene, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo, tožeči stranki pa naložilo, da povrne toženi stranki 60.051,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.9.2004 dalje do plačila.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je pravočasno pritožila tožeča stranka, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov.

Navaja, da je sodišče delno zavrnilo tožbeni zahtevek, ker naj ne bi bila v navedeni zadevi podana solidarna obveznost toženih strank v razmerju do tožeče stranke. Pritožnik se s takšnim stališčem sodišča ne strinja. Odlok o oskrbi z vodo (Uradni list SRS, št. 11/87, Odlok) v 25. členu določa, da v primeru, če je v objektu več uporabnikov, z medsebojnim sporazumom določajo, kdo sprejema in plačuje za porabljeno vodo v objektu. Določilo 2. odstavka Odloka določa, da interna delitev stroškov za porabljeno vodo posameznim uporabnikom ni obveznost upravljalca oziroma tožeče stranke.

Tožeča stranka kot upravljalec v smislu 1. člena Odloka dejansko ni dolžna skrbeti za to, da bodo uporabniki med seboj pravično in sorazmerno delili stroške porabe vode, saj bi bilo to glede na obseg njenega poslovanja in dejstvo, da opravlja dejavnost posebnega družbenega pomena, neživljensko. Odlok določa solidarno obveznost. Predlaga, naj višje sodišče ugodi pritožbi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži plačilo dosedanjih in pritožbenih stroškov, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila.

Pritožba je utemeljena.

Odlok v prvem členu določa, da so komunalne organizacije (upravljalci) tisti, ki upravljajo z javnim vodovodom, njihova dejavnost pa je oskrba z vodo. Po drugem členu Odloka so uporabniki vode iz javnega vodovoda fizične in pravne osebe, ki uporabljajo vodo iz javnega vodovoda. Odlok o oskrbi z vodo je bil sprejet na podlagi Zakona o komunalnih dejavnostih (Uradni list SRS, št. 8/82), ki v 41. členu določa, da lahko občinska skupščina s svojim odlokom predpiše:

- obvezno uporabo in obvezno plačilo posameznih komunalnih storitev in proizvodov za celotno območje občine ali njegov del; -v skladu z načeli tega zakona pogoje in način opravljanja komunalnih dejavnosti v krajevni skupnosti glede na krajevne razmere; -pogoje in način rabe komunalnih objektov in naprav skupne rabe (komunalni red).

Odlok je na podlagi te določbe uvedel obvezno plačilo za porabljeno vodo, saj v 8. točki 33. člena določa, da imajo uporabniki med drugim tudi obveznost, da redno plačujejo vodo in vzdrževalnino vodomerov na osnovi izdanih položnic in računov v plačilnem roku. Ta obveznost izhaja tudi iz 1. odstavka 24. člena Odloka, v skladu s katerim uporabniki - fizične osebe plačujejo porabljeno vodo, in sicer na podlagi izdanih položnic ali računov v obliki obroka za obdobje treh mesecev, in iz 1. odstavka 27. člena Odloka, da mora uporabnik - fizična oseba obrok plačati do roka, navedenega na položnici ali računu.

Pritožnik ima prav, ko meni, da je z Odlokom določena obveznost uporabnikov za plačilo računov za vodo tam, kjer se več uporabnikov napaja iz istega odjemnega mesta, solidarna. Glede na obračun porabljene vode Odlok določa, da se obrok plačila po položnici ali računu izračuna po veljavni ceni na osnovi odčitane dejanske porabe preteklega obračunskega obdobja ali predvidene porabe v prihodnjem obračunskem obdobju (2. odstavek 24. člena Odloka). Količina porabljene vode iz javnega vodovoda pa se meri z obračunskimi vodomeri (16. člen Odloka), in sicer v m3 po odčitku obračunskega vodomera na priključku (23. člen Odloka). Iz navedenega tako izhaja, da je obrok plačila po položnici ali računu izračunan na osnovi odčitane dejanske ali predvidene porabe vode iz konkretnega priključka. V 25. členu je urejena specifična situacija, kadar iz istega priključka uporablja vodo več oseb (en priključek - več uporabnikov). Uporabniki z medsebojnim sporazumom določijo, kdo sprejema in plačuje račune za porabljeno vodo v objektu.

Interna delitev stroškov za porabljeno vodo posameznim uporabnikom ni obveznost upravljalca (2. odstavek 25. člena Odloka). Medsebojno delitev stroškov ureja sam uporabnik (9. točka 33. člena Odloka).

Iz citiranih predpisov izhaja, da je treba v spornem pravnem razmerju razlikovati razmerje med upravljalcem in več uporabniki istega priključka (zunanje razmerje) in razmerje med samimi uporabniki (notranje razmerje). Notranje razmerje ni stvar upravljalca. Upoštevajoč opisano naravo pravnega razmerja med upravljalcem in uporabniki ter splošno obveznost vsakega uporabnika vode plačati upravljalcu znesek porabljene vode, pritožbeno sodišče zaključuje, da je vsak uporabnik vode iz istega priključka zavezan plačati upravljalcu vodovoda celoten znesek po računu, izstavljenem na podlagi odčitka obračunskega vodomera na tem priključku.

Omenjeno potrjuje tudi dejstvo, da razdeljevanje stroškov porabljene vode iz priključka med posamezne uporabnike ni dolžnost upravljalca, temveč izključno dolžnost in pravica uporabnikov, zato upravljalec niti nima pravice, da bi sam od sebe razdeljeval stroške in skladno z razdelitvijo pošiljal račune posameznim uporabnikom vode iz istega priključka. Upravljalec lahko zato terja plačilo celotnega zneska računa, izstavljenega za isti priključek, od kateregakoli uporabnika tega priključka.

Solidarnosti obveznosti se praviloma ne domneva in mora zanjo obstajati nek pravni temelj. Obveznosti so solidarne, ker tako določa pravni predpis ali je tako dogovorjeno s pravnim poslom (Stojan Cigoj, Obligacijska razmerja, ČZ Uradni list, Ljubljana 1978, str. 386). Po oceni pritožbenega sodišča tak pravni predpis ni le zakon, ampak vsak splošni akt, izdan na podlagi zakona, torej tudi odlok, v konkretnem primeru Odlok o oskrbi z vodo, sprejet na podlagi Zakona o komunalnih dejavnostih. Pravna narava solidarne obveznosti se namreč razlikuje od solidarnosti na upniški strani, ki nima nobene varstvene funkcije. Prav zaradi tega Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR) solidarnosti na pasivni strani ne omejuje z določbo, da je solidarnost lahko le dogovorjena ali določena z zakonom, kot to izrecno določa 425. člen ZOR za primere solidarnosti na upniški strani.

Pritožbeno sodišče zaključuje, da je podana podlaga za določitev solidarne obveznosti uporabnikov vode iz istega priključka, zato gre za solidarno obveznost v smislu 414. člena ZOR. V skladu s 1. odstavkom tega člena vsak dolžnik solidarne obveznosti odgovarja upniku za celo obveznost in lahko upnik zahteva izpolnitev od kogar hoče, vse dotlej, dokler ni popolnoma izpolnjena; vendar pa obveznost preneha, ko jo en dolžnik izpolni, in so vsi dolžniki prosti. Ker sodišče prve stopnje zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča o naravi obveznosti tožene stranke ni ugotavljalo dejanskih okoliščin, pomembnih za presojo solidarnih obveznosti, dejansko stanje v tem delu ni bilo razčiščeno.

Višje sodišče je moralo pritožbi tožeče stranke ugoditi in sodbo v zavrnilnem delu razveljaviti ter v tem obsegu zadevo vrniti v novo sojenje (355. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje preveriti in oceniti trditve o obstoju in celotni višini obveznosti plačila vode iz istega priključka ter upoštevati morebitna delna plačila.

Odločitev o stroških temelji na 3. odstavku 165. člena ZPP, ki določa, da sodišče v primeru, da razveljavi odločbo, zoper katero je bila vložena pritožba, odločitev o stroških v zvezi s pritožbo pridrži za končno odločitev.