Jedro

Toženka ni dolžna plačati provizije, saj ni bil dokazan obstoj soglasja volje pravdnih strank za sklenitev posredniške pogodbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 3.673,07 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 3. 2015 do plačila ter odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženki v roku 15 dni povrniti 1.455,95 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper navedeno sodbo se pravočasno in iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka ter sodišču druge stopnje predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Zahteva tudi povračilo pritožbenih stroškov, ki pa jih ne priglaša. Navaja, da se pri presoji elektronskega sporočila z dne 11. 3. 2014 in Poročila o pravnem in dejanskem stanju nepremičnine z dne 12. 5. 2014 (v nadaljevanju: Poročilo) zastavlja vprašanje, ali je stranka upravičena v pogajanjih neresnično zatrjevati dejstva in ali ima neresnično navajanje dejstev lahko pravne posledice ter kakšne. Toženka je elektronsko sporočilo poslala banki, vendar preko tožeče stranke, ki je bila s sporočilom seznanjena in se je na vsebino zanašala kot na resnično izjavo toženke. Toženka je svojo obveznost, da plača posredniško provizijo, potrdila v elektronskem sporočilu dne 11. 3. 2014. Toženka je niti ob posredovanju elektronskega sporočila niti kasneje ni obvestila, da izjava ni bila mišljena resno. Na Poročilo, v katerem je bilo navedeno, da mora plačati posredniško provizijo, toženka ni reagirala. Stališče sodišča prve stopnje, da opisano ravnanje za toženko nima škodljivih pravnih posledic, je zmotno. Ni mogoče zavzeti stališča, da je podajanje neresničnih izjav lahko pravno dopustno. V zvezi z izpovedbo njene direktorice je treba upoštevati, da je od dogodka minilo že več kot sedem let, zato se direktorica vseh podrobnosti ne spomni tako, da bi lahko časovno natančno opredelila sosledje posameznih dogodkov in druge podrobnosti. Nelogično in v nasprotju z življenjskimi izkušnjami je, da bi toženka banki zatrjevala neresnična dejstva, čeprav je po njenih trditvah tožeča stranka vedela, da te ne držijo, ker posredniška pogodba ni bila sklenjena. Toženka naj bi od tožeče stranke pričakovala, da jo bo slednja ščitila pred banko v njeni neresnični izpovedbi, čeprav sama trdi, da je tožeča stranka zastopala le banko. Takšna toženkina razlaga je nelogična in neresnična. Stranka je v obligacijskih razmerjih dolžna upoštevati tudi interese nasprotne stranke. Toženka ni neuka stranka, zato je podana njena odgovornost tako po pogodbi, kot odškodninsko.

3. Toženka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Tožeča stranka v obravnavani zadevi uveljavlja plačilo posredniške provizije v višini 2 % od prodajne cene za nepremičnino, ki jo je kupila toženka, povečano za znesek DDV. Pisne posredniške pogodbe, ki naj bi jo sklenili pravdni stranki, tožeča stranka ni predložila, ker jo je založila. Toženka prereka obstoj posredniške pogodbe in obveznost plačila vtoževane provizije.

5. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku presodilo, da posredniška pogodba (ustna ali pisna) med pravdnima strankama ni bila sklenjena ter da tožeča stranka za toženko ni opravljala storitev posredovanja, zato od nje tudi ni upravičena zahtevati plačila provizije. Nadalje je ugotovilo, da toženka tožnice ni zavedla ali držala v kakršnikoli zmoti, saj do soglasja volj za sklenitev pogodbe o nepremičninskem posredovanju ni nikoli prišlo, zato je tožbeni zahtevek tudi na odškodninski podlagi neutemeljen. Sodišče prve stopnje je o tem podalo jasno in argumentirano dokazno oceno v okviru katere se je opredelilo do vseh bistvenih dokazov, jih ocenilo vsakega posebej in v medsebojnem odnosu, pojasnilo, kateremu od teh verjame in kateremu ne, ter za to navedlo ustrezne razloge. Tako gre pritrditi njegovi oceni, da se zakonita zastopnica tožeče stranke v svoji izpovedbi ni izkazala za verodostojno, medtem ko je bila izpovedba toženke dosledna, prepričljiva in skladna z listinskimi dokazi. Za razrešitev predmetnega spora je bistvena ugotovitev, da posredniška pogodba med pravdnima strankama ni bila sklenjena. Te tožeča stranka konkretizirano niti ne izpodbija, zato sodišče druge stopnje nima razloga, da bi vanjo dvomilo.

6. Pravilno je sodišče prve stopnje ocenilo tudi Poročilo in elektronsko sporočilo toženke. Dejstvo je, da je tožeča stranka na podlagi Pogodbe o posredovanju v prometu z nepremičninami z dne 9. 9. 2013, ki jo je sklenila z investitorjem oziroma prodajalcem A., d. o. o., posredovala pri prodaji nepremičnin v ..., ki so bile obremenjene z zastavno pravico v korist Banke. Eno izmed nepremičnin je 29. 12. 2014 na podlagi Prodajne pogodbe s prodajalcem kupila toženka. Tožeča stranka je s kupci nepremičnin sklepala posredniške pogodbe, na podlagi katerih si je zagotovila plačilo posredniške provizije tudi z njihove strani. Poročilo z dne 12. 5. 20141, na katerega se sklicuje tožeča stranka, tudi po presoji sodišča druge stopnje ne more predstavljati toženkine zaveze za plačilo provizije oziroma soglasja volj pravdnih strank za sklenitev posredniške pogodbe. Kot pravilno izhaja že iz 25. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, gre za enostransko listino tožeče stranke, ki se sicer glasi neposredno na toženko, vendar je večji del besedila v Poročilu tipskega, tako da se nanaša na vse kupce nepremičnin. To velja tudi za VIII. točko Poročila, ki določa plačilo posredniške provizije kupcev v skladu s posredniško pogodbo. Glede na to, da posredniška pogodba med pravdnima strankama ni bila sklenjena, navedena točka Poročila ne more zavezovati toženke. Posledično je povsem življenjsko logično, da toženka temu delu Poročila ni nasprotovala. Njena pasivnost pa (ob odsotnosti posredniške pogodbe) ni mogla spraviti v zmoto tožeče stranke.

7. Podobno velja tudi za elektronsko sporočilo toženke z dne 11. 3. 20142. Med toženko in banko (hipotekarnim upnikom) so potekala pogajanja glede prodajne cene nepremičnine. Pravdni stranki sta potrdili, da kupci nepremičnin niso imeli možnosti direktnega kontakta z banko, temveč je celotna komunikacija potekala preko tožeče stranke. Elektronsko sporočilo z dne 11. 3. 2014 je bilo namenjeno banki, saj ga je toženka poslala tožeči stranki s prošnjo, da ga posreduje banki. Iz besedila elektronskega sporočila je razvidno, da je toženka poizkušala doseči znižanje kupnine za nepremičnino s tem, da je navajala stroške, ki naj bi ji v zvezi z nepremičnino in njenim nakupom še nastali. Med temi stroški je navedla tudi provizijo nepremičninske agencije. Toženka je priznala, da zatrjevanih stroškov na koncu ni imela. Dejstvo, da je toženka v okviru pogajanj navajala neresnična dejstva, bi lahko bilo pomembno, a še to le v razmerju do banke, s katero se je pogajala, ne pa v razmerju do tožeče stranke. Toženka se s tožečo stranko ni pogajala, prav tako ji ni navajala neresničnih dejstev, saj ji elektronsko sporočilo sploh ni bilo namenjeno. Čeprav se je tožeča stranka z vsebino elektronskega sporočila vseeno seznanila, to ne more vzpostavljati nobenih zavez med pravdnima strankama. Toženka se je na posredniško provizijo sklicevala zgolj pavšalno in ker pravdni stranki posredniške pogodbe nista sklenili, elektronsko sporočilo ne more biti podlaga za plačilo provizije. Tožeča stranka ni imela utemeljenega razloga, da se na elektronsko sporočilo, ki ji niti ni bilo namenjeno, preko nje pa je bilo banki poslano le zato, ker toženka druge možnosti ni imela, kakorkoli zanaša. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno pojasnilo, da je tožeča stranka, ki se profesionalno ukvarja z nepremičninskim posredovanjem, strokovnjak na svojem področju, zato jo pri sklepanju poslov zavezuje večja skrbnost. Tožeča stranka je tako morala in mogla vedeti, da je za sklenitev pogodbe potrebno soglasje volj, ki ga v konkretnem primeru ni bilo, zato je toženka s svojimi navedbami v elektronskem sporočilu ni mogla spraviti v zmoto.

8. Glede na navedeno so vse pritožbene navedbe neutemeljene. Sodišče druge stopnje tudi ni ugotovilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP), zato je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

1 Priloga A3 spisa. 2 Priloga A9 spisa.