Jedro

V zadevi je sporno, ali je pri tožniku podana I. kategorija invalidnosti.

Sodišče prve stopnje je dejansko stanje razčiščevalo s pridobitvijo izvedenskega mnenja Komisije za fakultetna izvedenska mnenja, v sestavi katere so sodelovali specialist MDPŠ, specialistka psihiatrinja in specialist kirurg. Iz pisno podanega izvedenskega mnenja z dne 20. 2. 2021 izhaja, da pri tožniku do izdaje dokončne odločbe tožene stranke z dne 12. 12. 2019 ni prišlo do izgube delazmožnosti, je pa tožnikova delazmožnost zmanjšana za manj kot 50 % in je še vedno zmožen opravljati delo s stvarnimi in časovno razbremenitvijo s tem, da je izkazana možnost sanitarij v bližini. Kontrolni pregled pa je potreben v mesecu juniju 2022. Sodišče je na naroku tudi zaslišalo člana izvedenskega organa specialista MDPŠ.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stroški pritožbe bremenijo proračunska sredstva Delovnega sodišča v Kopru.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo dokončno odločbo tožene stranke št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 12. 12. 2019. Nadalje je 1. in 2. odstavek odločbe iste številke z dne 13. 8. 2019 nadomestilo z novim prvim odstavkom, ki se glasi: „Zavarovanec se razvrsti v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni, s pravico do premestitve na drugo delo, na delovno mesto, kjer ročno premešča bremena do 10 kg, izključno v dopoldanskem delovnem času, kjer sam določa ritem in tempo dela, z možnostjo sanitarij v bližini, s skrajšanim delovnim časom 4 ure dnevno, 20 ur tedensko od prvega dne naslednjega meseca po nastanku spremembe, to je od 1. 7. 2019 dalje. Kontrolni pregled bo potreben junija 2022.“ V ostalem delu ostane odločba nespremenjena. Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek, da se tožnika razvrsti v I. kategorijo invalidnosti in da se mu s tem v zvezi prizna pravice iz invalidskega zavarovanja. Nadalje je odločilo, da je tožena stranka dolžna za tožnika plačati stroške postopka v višini 31,40 EUR, na račun Delovnega sodišča v Kopru.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je sodišče ob sklicevanju na drugi odstavek 282. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)1 odločilo glede na stanje spisa, torej v tožnikovi odsotnosti. Tožnik meni, da za tako postopanje niso bili izpolnjeni pogoji, določeni v 282. členu ZPP. Tožnikova pooblaščenka je namreč z dopisom z dne 14. 4. 2021 in z elektronsko pošto z dne 18. 5. 2021 prosila za preložitev naroka, razpisanega za dne 1. 6. 2021, in sicer iz razloga, ker je bila na ta dan odsotna zaradi razpisanega naroka v drugi zadevi, ter ker se zaradi epidemije v pisarni sooča s precejšnjo zasedenostjo zaradi preklicev ter prelaganja narokov. Pojasnila je tudi, zakaj ni možno zastopanje po substitutu. Sodišče prve stopnje na prošnjo ni odgovorilo in tega v izpodbijani sodbi tudi ni obrazložilo, zato je podana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Je pa tožnik kljub temu želel pristopiti na narok. 1. 6. 2021 se je zglasil na sodišču v Kopru, saj ni pravilno razumel vabila, in sicer da je bil narok za ta dan razpisan na sodišču v Ljubljani. Navedeno dejstvo kaže, da tožnik ni sposoben opravljati nikakršnega dela, saj tako enostavnega navodila ni pravilno razumel, kar je vplivalo na njegovo pravico do obravnavanja pred sodiščem. S tem je podana kršitev 8. točke drugega odstavka 229. člena ZPP, saj tožniku ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Tožnik nadalje navaja, da je sodišče prve stopnje na naroku zaslišalo člana izvedenskega organa prof. dr. A.A., spec. MDPŠ, ki je sicer na vprašanje, zakaj je v mnenju Invalidske komisije I. stopnje z dne 25. 7. 2017 kot glavna bolezen navedena duševna manj razvitost, pojasnil, da je nosilka ekspertize na prvi stopnji bila psihiatrinja, ki se je tako odločila. Iz navedenega je moč zaključiti, da v kolikor bi bila v nadaljevanju postopka nosilka invalidske komisije psihiatrinja, bi bilo mnenje enako kot 25. 7. 2017, ko je bila pri tožniku ugotovljena I. kategorija invalidnosti. Po mnenju tožnika tudi ne drži zaključek člana izvedenskega organa, da naj bi bilo iz izvidov psihiatra in psihologa jasno, da pri tožniku ni ugotovljena duševna manj razvitost, pač pa le funkcioniranje na spodnji meji inteligentnosti, kar naj bi omogočalo, da je sposoben delati. Po mnenju tožnika dokumentacija v tem delu ni popolna, kar ugotavlja tudi član izvedenskega organa. Na razpolago so bili namreč zgolj trije izvidi psihiatra, iz katerih izhaja, da je tožnik zavračal medikamentozno terapijo. Iz tega je moč zaključiti, da je lečeči psihiater presodil, da je pri tožniku potrebna obravnava, in sicer tako, da se uvede medikamentozna terapija. Vse to pa pomeni, da je presoja invalidske komisije temeljila na nepopolni medicinski dokumentaciji, predvsem v delu, ki se nanaša na psihične težave tožnika. Izvedenski organ tudi ni v celoti odgovoril na vprašanje, zakaj je prišlo do spremembe v smeri, da je bila namesto duševne manj razvitosti kot glavna bolezen navedena Crohnova bolezen. Posledično izvedensko mnenje ni bilo popolno, niti strokovno prepričljivo. Nedvomno je, da ima tožnik duševne težave. Po letu 2017 je prišlo do nadaljnjega zmanjšanja delovne zmožnosti. Glede na potek zdravljenja pa tudi ni pričakovati, da bodo zdravljenje in ukrepi medicinske rehabilitacije vplivale na spremembe v zdravstvenem stanju ter na zmožnost opravljanja kakršnegakoli pridobitnega dela. Tožnik ima večletne težave zaradi Crohnove bolezni. Težave se po aplikaciji bioloških zdravil sicer zmanjšajo, vendar so stalno prisotne. Tako je pri tožniku potrebno upoštevati vsa poslabšanja zdravstvenega stanja od ugotavljanja invalidnosti v letu 2017 pa do danes, ter upoštevati tudi raznovrstnost težav, ki vsaka zase, predvsem pa v medsebojni interakciji, vplivajo na invalidnost in s tem na zmožnost opravljanja organiziranega pridobitnega dela. Tožnik je sicer na naroku 20. 1. 2021 na zavajajoča vprašanja pooblaščenke tožene stranke ali bi lahko delal, odgovoril pritrdilno. Pritrdilen odgovor pa še ne pomeni, da je nekdo dejansko sposoben za delo. Sodišče je tudi spregledalo mnenje zdravnika, svetovalca Zavoda RS za zaposlovanje, ki je 18. 4. 2017 zapisal, da je tožnik zaposljiv v zaščitenem delovnem okolju. Kakšno bi moralo biti to zaščiteno okolje in zakaj je slednje potrebno, pa ne izhaja ne iz izvedenskega mnenja, ne iz obrazložitve izpodbijane sodbe. Sodišče tudi ni izvedlo dokaza z dopolnitvijo izvedenskega mnenja v delu, da se ugotovi, ali je tožnik sposoben razumeti pomen svojih izjav, ki jih podaja pred sodnimi in upravnimi organi. Predlagal je tudi, da se na naroku zasliši člane izvedenskega organa, vendar pa se je sodišče odločilo zgolj zaslišati specialista MDPŠ, ni pa zaslišalo specialistke psihiatrinje, ki bi edina lahko pojasnila, v čem se je psihično in duševno stanje tožnika, ugotovljeno v mnenju IK I. stopnje spremenilo. Sodišče zavrnitve tega dokaza tudi ni obrazložilo, s čemer je podana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Prav tako bi sodišče moralo, glede na načelo materialne resnice, pridobiti dodatno dokumentacijo o tožnikovem psihičnem stanju. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, niti postopkovnih določb, ki jih v pritožbi uveljavlja tožnik.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 12. 12. 2019, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba, vložena zoper prvostopenjsko odločbo, št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 13. 8. 2019. Z navedeno odločbo je bil tožnik razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in mu je bila priznana pravica do dela na drugem delovnem mestu z omejitvami, kjer ročno premešča bremena do 10 kilogramov, izključno v dopoldanskem delovnem času, kjer sam določa ritem in tempo dela, s krajšim delovnim časom od polnega, 4 ure dnevno, 20 ur tedensko, od 1. 7. 2019 dalje. Nadalje je bilo odločeno, da je kontrolni pregled potreben v mesecu juniju 2021. Invalidska pokojnina, ki mu je bila odmerjena po odločbi z dne 5. 9. 2017, pa se tožniku izplačuje do zagotovitve ustrezne zaposlitve pod pogojem pravočasne prijave pri Zavodu RS za zaposlovanje, s tem, da mora tožnik izpolnjevati obveznosti po predpisih, ki urejajo trg dela.

6. V zadevi je sporno, ali je pri tožniku podana I. kategorija invalidnosti. Skladno s 1. alinejo drugega odstavka 63. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2)2 se v I. kategorijo invalidnosti razvrsti zavarovanec, če ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali ni zmožen opravljati svojega poklica in nima več preostale delovne zmožnosti.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in pa iz listinske dokumentacije v spisu izhaja, da je bil tožnik z odločbo z dne 11. 8. 2017 razvrščen v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in mu je bila priznana pravica do invalidske pokojnine od 25. 7. 2017 dalje. Določen je bil kontrolni pregled v mesecu juliju 2019. Zaradi navedenega je bil ponovno predstavljen invalidski komisiji, ki pa je pri tožniku ugotovila razloge za razvrstitev v III. kategorijo invalidnosti, s tem, da za svoje delo tožnik ni zmožen v polnem delovnem času, temveč je s časovno razbremenitvijo po 4 ure dnevno oziroma 20 ur tedensko ter ob stvarnih razbremenitvah zmožen za delo na drugem delovnem mestu. Tožnik je po izobrazbi pek – slaščičar, opravljal pa je tudi druga dela. Je pa že več let nezaposlen.

8. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje razčiščevalo s pridobitvijo izvedenskega mnenja Komisije za fakultetna izvedenska mnenja, v sestavi katere so sodelovali specialist MDPŠ, specialistka psihiatrinja in specialist kirurg. Iz pisno podanega izvedenskega mnenja z dne 20. 2. 2021 izhaja, da pri tožniku do izdaje dokončne odločbe tožene stranke z dne 12. 12. 2019 ni prišlo do izgube delazmožnosti, je pa tožnikova delazmožnost zmanjšana za manj kot 50 % in je še vedno zmožen opravljati delo s stvarnimi in časovno razbremenitvijo s tem, da je izkazana možnost sanitarij v bližini. Kontrolni pregled pa je potreben v mesecu juniju 2022. Sodišče je na naroku tudi zaslišalo člana izvedenskega organa specialista MDPŠ.

9. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da naj bi bilo izvedensko mnenje pomanjkljivo, oziroma da izvedenski organ ni odgovoril na zastavljena vprašanja. Izvedensko mnenje je bilo podano v ustrezni sestavi specialistov in tudi prepričljivo strokovno utemeljeno. Tako iz pisno podanega izvedenskega mnenja, kot tudi iz izpovedbe zaslišanega sodnega izvedenca specialista MDPŠ izhaja, da je bila pri tožniku v času izdaje izpodbijane dokončne odločbe, še podana delovna zmožnost. V okviru III. kategorije invalidnosti je tožnik zmožen opravljati drugo delo s stvarnimi razbremenitvami in pa s časovno razbremenitvijo. Za odločitev ni bistveno, da je bila pri tožniku v letu 2017 ugotovljena I. kategorija invalidnosti. Navedeno namreč ne pomeni, da kasneje ne more priti do sprememb v zdravstvenem stanju, ki vplivajo na stanje invalidnosti. Glede na tožnikovo starost, je bil tako že v letu 2017 določen kontrolni pregled v letu 2019. Kot je to določeno v prvem odstavku 94. člena, se pri zavarovancu, ki je pridobil pravico na podlagi invalidnosti, nastale pred dopolnjenim 45 letom starosti, z obveznimi kontrolnimi pregledi, ki se opravijo vsakih 5 let, ponovno ugotavlja invalidnost. Zavarovanca pa se lahko na pregled pozove tudi prej (četrti odstavek 94. člena ZPIZ-2). Na kontrolnem pregledu v letu 2019 je bilo ugotovljeno, da pri tožniku ne obstajajo z zakonom določeni razlogi, na podlagi katerih je bil razvrščen v I. kategorijo invalidnosti, temveč gre za III. kategorijo invalidnosti. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da soglaša z oceno obeh invalidskih komisij, kot je bila podana v predsodnem postopku. Dopolnitev se nanaša zgolj na bližino sanitarij, kajti pri tožniku je po mnenju izvedenskega organa osnovna bolezen, zaradi katere je podana invalidnost, Crohnova bolezen, ki pa je ob sedanji biološki terapiji umirjena. Nikakor pa po stališču izvedenskega organa pri tožniku ni glavna bolezen duševna manj razvitost, kot je to izhajalo iz mnenja IK I. stopnje z dne 25. 7. 2017. Izvedenski organ je ugotovil zgolj funkcioniranje na spodnji meji inteligentnosti, ki pa omogoča tožniku, da je sposoben delati in ohraniti dobre socialne odnose in prispevati k družbenemu funkcioniranju. Izvedenec je tudi pojasnil, da so imeli na razpolago tri izvide psihiatra, izvid kliničnega psihologa, pa tudi izvid izvedenke psihiatrinje, ki je bila članica izvedenskega organa. Navedeni izvidi jasno kažejo, da pri tožniku ne gre za duševno manj razvitost. Kot je to pojasnil zaslišani izvedenec, je izvedenski organ razpolagal z ustrezno dokumentacijo, iz katere jasno izhaja, da ne gre za duševno manj razvitost. Pa tudi če bi šlo za duševno manj razvitost, po mnenju izvedenca navedeno absolutno ne pomeni, da tožnik upoštevaje razbremenitve, ne bi bil zmožen za pridobitno delo. Za odločitev v sporni zadevi tako ne more biti odločilno dejansko stanje, kakršno je bilo v letu 2017, temveč dejansko stanje, kakršno je obstajalo v času izdaje izpodbijane dokončne odločbe tožene stranke. Morebitne kasnejše spremembe v zdravstvenem stanju pa lahko vodijo do priznanja novih oziroma drugačnih pravic iz invalidskega zavarovanja. Nenazadnje je tožniku sodišče določilo nov kontrolni pregled, in sicer v letu 2022. Glede pritožbenih navedb, da naj bi sodišče in pa invalidska komisija spregledala mnenje svetovalca Zavoda RS za zaposlovanje, ki je 18. 4. 2017 zapisal, da je tožnik zaposljiv v zaščitenem delovnem okolju, pritožbeno sodišče ugotavlja, da navedeno ni bilo spregledano, saj tako invalidska komisija kot tudi izvedenski organ ugotavljata, da so pri delu potrebne tako stvarne razbremenitve, kot tudi časovna razbremenitev. Tožnik pa v postopku ni uveljavljal, da bi morala biti določena še posebna omejitev, in sicer da dela v zaščitenem okolju.

10. Ker je sodišče prve stopnje razčistilo dejansko stanje, tudi po stališču pritožbenega sodišča ni bilo nobene potrebe za dodatno zaslišanje članice izvedenskega organa, to je specialistke psihiatrinje. Gre za mnenje izvedenskega organa, ne pa za mnenja posameznih izvedencev. S tem ko je sodišče prve stopnje zaslišalo enega od članov izvedenskega organa, je zadostilo dokaznemu predlogu, ki ga je postavil tožnik, saj je z zaslišanjem člana izvedenskega organa razčistilo sporna vprašanja, kot jih je postavil tožnik v pripravljalni vlogi. V tem primeru ni prišlo do kršitve 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kot to v pritožbi navaja tožnik. Le-ta je predlagal zaslišanje komisije, ne pa konkretnega izvedenca.

11. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, ki se nanašajo na uporabo drugega odstavka 282. člena ZPP. Sodišče je stranko pravilno vabilo na narok za glavno obravnavo. Res je, da je pooblaščenka sodišču posredovala opravičilo, vendar pa se sodišče očitno z razlogi ni strinjalo, ter je izvedlo razpisani narok. S tem ko sodišče pooblaščenko ni obvestilo o preložitvi naroka, bi morala le ta sklepati, da bo narok opravljen in se le tega udeležiti oziroma na narok poslati substituta. Sodišče v obrazložitvi sodbe ni bilo dolžno še posebej utemeljevati, zakaj je opravilo narok brez navzočnosti tožnikove pooblaščenke, kar pomeni, da sodišče ni zagrešilo kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, niti po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je bila tožniku dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Nenazadnje je bil že na prvem naroku zaslišan. Na naslednji narok pa je bila vabljena pooblaščenka, ne pa tožnik in so torej s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene.

12. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

13. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da stroški pritožbe bremenijo proračunska sredstva sodišča prve stopnje. Tožniku je bila namreč z odločbo BPP št. 42/21 priznana brezplačna pravna pomoč.

1 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 96/12 s spremembami.