Jedro

Osnovna predpostavka za izpodbojnost plačil v zvezi s posli, ki so iz vidika družbe nujni za njeno redno poslovanje (za pritožnico ni sporno, da so bile z izpodbijanimi pravnimi dejanji poplačane terjatve toženke iz naslova dobav, ki sodijo v domet 3. točke drugega odstavka 34. člena ZFPPIPP), obstoj dejstva, da so bili v posledici teh plačil neenako obravnavani drugi upniki iz nujnih poslov stečajnega dolžnika (zatrjevano in izkazano mora biti, da le-ti niso mogli bili poplačani v celoti). Ker tožnica ni niti zatrjevala, da je bila neenakopravno obravnavana (tudi) ta skupina upnikov (tega ne zatrjuje niti v pritožbi, ker zmotno meni, da zadošča sklicevanje na neenakopravno obravnavo navadnih upnikov), je pravilna presoja sodišča, da iz tega razloga izpodbijana pravna dejanja niso izpodbojna in zahtevku posledično ni mogoče ugoditi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek (1) na razveljavitev učinka (v razmerju med strankama) prodaje in prenosa lastninske pravice na blagu z izročitvijo v izreku navedenih stvari in učinka nadomestne izpolnitve plačil s kompenzacijami za poplačilo terjatev tožene stranke (v nadaljevanju: toženke), kot vse podrobneje izhaja iz izreka, (2) na vračilo v izreku navedenih stvari oz. plačilo njihove denarne protivrednosti, in (3) na plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 18.554,63 EUR za čas od dne 28. 2. 2018 do plačila (točka I izreka). Hkrati je še odločilo, da je tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnica) dolžna toženki povrniti pravdne stroške v znesku 3.621,74 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II izreka) in da je (tožnica) dolžna sama kriti svoje stroške postopka (točka III izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pravočasno pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Primarno meni, da je bistvena kršitev določb postopka podana že iz razloga, ker izpodbijana sodba vsebuje nasprotujoče si razloge o (ne)utemeljenosti tožbenega zahtevka (primerjava 8. točke obrazložitve in nadaljevanja le-te). Nadalje graja zmotno ugotovitev dejanskega stanja glede spornosti računov toženke (med strankama računi niso bili sporni) in glede sporazumnega prenehanja medsebojnih obveznosti pravdnih strank (ni šlo za sporazumne prostovoljne izpolnitve, kar se tiče ravnanj tožnice). Izpostavlja okoliščine, ki kažejo na obstoj nadomestne izpolnitve, pri čemer je tožnica zgolj v spornih primerih izvedla plačila na tak način (prodaja blaga toženki in nato medsebojno kompenziranje terjatev). Ob sklicevanju na stališča pritožbenega sodišča ponovno kot zmotnemu nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da sporna dejanja niso privedla do zmanjšanja čiste vrednosti premoženja. Pritožnici ni razumljivo, zakaj sodišče prve stopnje v tej zvezi ni uporabilo drugega dela prve alineje 1. točke prvega odstavka 271. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju: ZFPPIPP), ki govori o prikrajšanju (manjšem poplačilu) drugih upnikov. Meni, da je obstoj objektivnega pogoja izpodbojnosti v celoti izkazan že na podlagi citirane določbe, zaradi česar je vprašljivo, ali se sodišče lahko spusti v obravnavanje zakonske domneve glede obstoja objektivnega pogoja, na katero se je tožnica sklicevala zgolj podrejeno. Meni, da bi sodišče moralo zadevo razsojati po obeh podlagah (brez in z uporabo zakonske domneve), da pa je tudi v primeru uporabe določbe o zakonski domnevi iz 1. točke prvega odstavka 272. člena ZFPPIPP obstoj objektivnega pogoja izkazan. Razlogi izpodbijane sodbe o izpolnitvah v običajnih rokih so zmotni in jih tudi ni mogoče preizkusiti (primerjava povprečnih rokov izpolnitev v konkretnem primeru ni primerna), kar pritožba podrobneje in obsežno argumentira. Posebej v tej zvezi izpostavlja sodno prakso, ki naj bi pritrjevala njenim stališčem glede neuporabnosti povprečnih rokov izpolnitev kot zanesljivega merila za opredelitev običajnih rokov izpolnitev. K temu dodaja, da v konkretnem primeru ni šlo za prostovoljno dogovorjene roke, niti za prostovoljni pristanek toženke na zamude, ampak je slednja želela preprečiti zamude tožnice z vložitvijo izvršilnega predloga in z zahtevo za predplačila za nove dobave. Sodišče prve stopnje je prav tako v nasprotju s stališčem pritožbenega sodišča v novem sojenju ponovno (zmotno) zaključilo, da se sporna dejanja štejejo za nujno plačilo za redno poslovanje. Meni, da je s tem grobo kršilo navodila pritožbenega sodišča in s tem storilo bistveno kršitev določb postopka, ob tem pa še neutemeljeno „mešalo“ posle nabave blaga po začetku stečajnega postopka in pred začetkom le-tega. Tožnici tudi ni razumljivo stališče sodišča prve stopnje, da ni zatrjevala, da bi bili upniki terjatev, nastalih zaradi nujnih tekočih dobav, neenako obravnavani. ZFPPIPP nikjer ne določa, da bi se moralo neenako obravnavati upnike, ki za bodočega stečajnega dolžnika izvajajo nujne tekoče dobave, od upnikov, ki zanj opravljajo druge dobave. Določba glede „enakega položaja upnikov v razmerju do dolžnika“ po stališču pritožbe pomeni zgolj prepoved različne obravnave (med seboj) ločitvenih, prednostnih in navadnih upnikov. V nadaljevanju pritožba nasprotuje tudi razlogom izpodbijane sodbe glede neobstoja subjektivnega pogoja izpodbojnosti, pri čemer v tej zvezi prvenstveno izpostavlja, da je tožnica, poleg sklicevanja na obe zakonski domnevi, ta pogoj tudi dokazovala. Presoja sodišča prve stopnje, da upnikom v poslovnih praksah ni potrebno spremljati finančnega stanja svojih dolžnikov z vpogledi v njihove računovodske izkaze, je po njenem mnenju v nasprotju z namenom javnega objavljanja le-teh. Iz sodne prakse, ki jo pritožba citira, je razvidna obveznost upnikov, da pri preverjanju finančnega položaja svojega dolžnika izkažejo profesionalno skrbnost oz. skrbnost dobrega gospodarstvenika, torej da so na kakršenkoli način preverjali finančni položaj in poslovanje druge stranke. V tej zvezi izpostavlja okoliščine, ki so pri toženki zagotovo vzbudile resne razloge za dvom v plačilno sposobnost tožnice že dalj časa pred sklenitvijo spornih pravnih poslov. Sodišče prve stopnje je storilo bistveno kršitev določb postopka, ker se sploh ni opredelilo do tožnikovega dokazovanja obstoja subjektivnega pogoja. Sodišče prve stopnje je nadalje napačno enačilo učinke večstranskega in medsebojnega pobota, saj med njima obstajajo nepremostljive razlike. Prav tako je pri spornih kompenzacijah bistveno, da je toženka samo v spornih primerih prejela plačilo za svoje terjatve s tožničinim blagom, zaradi česar je napačno sklepanje sodišča prve stopnje, da je šlo v zadevi za običajen način in obliko izpolnitve. Po mnenju pritožbe je obstoj subjektivnega pogoja izpodbojnosti v obravnavnem sporu prvenstveno dokazan (da je toženka vedela oz. bi morala vedeti za tožničino insolventnost. Prav tako pa se je tožnica utemeljeno sklicevala na zakoniti domnevi, ki po njenem mnenju nista bili izpodbiti. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa naj sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drug senat oz. sodnika. Priglaša pritožbene stroške.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo pritožbene navedbe argumentirano prereka kot neutemeljene in kot pravilnim pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje. Zavzema se za zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe ter zahteva povrnitev priglašenih stroškov odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V skladu s 350. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) preizkusi sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Po opravljenem preizkusu v navedenem obsegu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi na podlagi pravilno in v zadostni meri ugotovljenega dejanskega stanja sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, pri tem pa ni zagrešilo v pritožbi uveljavljenih oz. po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (2. odst. 350. člena ZPP).

6. V obravnavanem gospodarskem sporu tožnica kot stečajni dolžnik na podlagi 271. člena ZFPPIPP izpodbija pravna dejanja oz. zahteva razveljavitev učinkov prodaje in prenosa lastninske pravice na blagu in učinkov nadomestne izpolnitve plačil s kompenzacijami za poplačilo terjatev toženke, posledično pa zahteva vračilo prodanega blaga oz. njegove denarne protivrednosti.

7. V prvem sojenju v tej zadevi (sodba I Pg 756/2017 z dne 19. 8. 2019) je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo na podlagi presoje, da ni podan objektivni pogoj izpodbojnosti, da je pobotanje dopustno tudi po določbah ZFPPIPP in da gre pri spornih dejanjih za dopustna plačila nujnih dobav blaga po 34. členu ZFPPIPP. Pritožbeno sodišče je sprejeto odločitev po pritožbi tožnice razveljavilo, saj je menilo, da je presoja sodišča prve stopnje materialno pravno zmotna oz. preuranjena, zaradi česar je tudi ostalo dejansko stanje nepopolno raziskano (glede morebitnega izpodbitja domneve objektivnega pogoja izpodbojnosti in glede (ne)obstoja subjektivnega pogoja izpodbojnosti).

8. Kot izhaja iz obrazložitve sedaj izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje v novem sojenju presojalo tako obstoj objektivnega kot tudi subjektivnega pogoja izpodbojnosti, pri čemer je zaključilo, da ni podan nobeden od obeh. Prvenstveno je (ponovno) zaključilo, da v posledici izvedbe izpodbijanih poslov (prodaja in izročitev stvari, navedenih v izreku) ni prišlo do zmanjšanja čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika, saj v posledici pobotanja ni negativne razlike. Nadalje je presojalo obstoj domneve iz 1. točke prvega odstavka 272. člena ZFPPIPP (vprašanje nesočasne izpolnitve obveznosti iz dvostranske pogodbe) ob upoštevanju dejstva, da gre za izvedbo plačil, nujnih za redno poslovanje družbe po 34. členu ZFPPIPP. Primarno je v tej zvezi zaključilo, da je toženka v obdobju izpodbojnosti s plačili zamujala povprečno 101 dan, medtem ko je s plačili na podlagi izpodbijanih kompenzacij zamujala povprečno 81 dni, zaradi česar je šteti, da je bilo to prenehanje obveznosti opravljeno v zamudah, ki so bile med strankama običajne. Dodatno je še presodilo, da objektivni pogoj ni podan tudi iz razloga, ker je s spornimi kompenzacijami prišlo do poplačila tekočih dobav blaga, potrebnega za redno poslovanje dolžnika (34. člen ZFPPIPP), tožnica pa ni zatrjevala, da bi bili (drugi) upniki takšnih terjatev neenako obravnavani. Glede subjektivnega pogoja izpodbojnosti pa je primarno zaključilo, da medsebojni pobot, ki je bil opravljen v okviru izpodbijanih pravnih ravnanj, ni predstavljal drugačnega načina poravnavanja obveznosti, kot je bilo običajno med pravdnima strankama in je toženki uspelo izpodbiti domnevo iz 1. točke tretjega odstavka 272. člena ZFPPIPP. Sodišče prve stopnje je nadalje presodilo, da je podana domneva iz 2. točke tretjega odstavka 272. člena ZFPPIPP, saj so bila dejanja opravljena v zadnjih treh mesecih pred uvedbo stečajnega postopka, temu dejstvu pa toženka ni nasprotovala. Ker pa je navajala in dokazovala, da v času oprave izpodbijanih dejanj kljub temu ni vedela za tožničino insolventnost, čemur je sodišče prve stopnje pritrdilo, je presodilo, da tudi subjektivni pogoj izpodbojnosti ni izkazan.

9. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je sprejeta odločitev sodišča prve stopnje pravilna (že) iz razloga, ker tožnica ni podala ustreznih trditev o neenakem obravnavanju upnikov in posledično posli niso izpodbojni, kot bo podrobneje obrazloženo v nadaljevanju. Posledično v zadevi ni odločilna pravilnost preostalih razlogov izpodbijane sodbe, ki jim pritožba argumentirano nasprotuje, zaradi česar se do tovrstnih pritožbenih navedb pritožbenemu sodišču ni bilo potrebno posebej oz. podrobneje opredeljevati (prvi odstavek 360. člena ZPP).

10. Prvenstveno so neutemeljeni pritožbeni očitki bistvenih kršitev določb postopka.

11. Drži sicer, da je sodišče prve stopnje v 8. točki obrazložitve izpodbijane sodbe navedlo, da po izvedenem dokaznem postopku zaključuje, da je tožbeni zahtevek utemeljen (čeprav ga je zavrnilo), vendar gre pri tem za očitno pisno pomoto, saj je tako iz izreka izpodbijane sodbe, kot tudi iz njene celotne obrazložitve jasno razvidno, da je sodišče prve stopnje presodilo, da zahtevku ne gre ugoditi. Smiselno uveljavljena bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tako ni podana.

12. Pravkar navedena bistvena kršitev določb postopka prav tako ni podana glede razlogov izpodbijane sodbe o (ne)obstoju pogojev izpodbojnosti. Ti so zadostni in jasni (tudi glede zapolnitve pravnega standarda običajnega roka izpolnitve – točki 23. in 24. obrazložitve sodbe, in glede tožničinega dokazovanja obstoja subjektivnega pogoja – točke 34. do 38. obrazložitve sodbe), tako da je mogoče preizkusiti njihovo (ne)pravilnost, pritožbeno nestrinjanje z le-temi oz. izpostavljanje njihove pomanjkljivosti pa v svojem bistvu (v pretežnem delu) pomeni grajo zmotne uporabe materialnega prava in ne pomanjkljivosti v procesnem smislu.

13. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje „grobo“ kršilo navodila pritožbenega sodišča in s tem bistveno kršilo določbe postopka, ker ni sledilo materialnopravnim stališčem oz. razlagi vsebine 34. člena ZFPPIPP, kot jo je podalo pritožbeno sodišče. V skladu z določbo prvega odstavka 362. člena ZPP je sodišče prve stopnje dolžno (v novem sojenju) opraviti vsa pravdna dejanja in obravnavati vsa sporna vprašanja, na katere je opozorilo pritožbeno sodišče v svojem sklepu. Navedeno torej ne pomeni, da je sodišče prve stopnje dolžno (slepo) slediti materialnopravnim naziranjem višjega sodišča, ampak je vezano na njegove procesne napotke, kar je sodišče prve stopnje v konkretni zadevi tudi storilo, saj je dopolnilo razloge tako glede sklicevanja tožnice na domnevo o obstoju objektivnega pogoja (nesočasnost izpolnitve), kot tudi ugotavljalo dejstva v zvezi z (ne)obstojem subjektivnega pogoja izpodbojnosti (čeprav slednje niti ne bi bilo potrebno).

14. Sodišče prve stopnje pa je v bistvenem sledilo tudi materialnopravnim naziranjem pritožbenega sodišča, zlasti v zvezi z uporabo 34. člena ZFPPIPP, ki je v konkretnem primeru odločilno vplivala na rezultat tega postopka. Čeprav bi bilo mogoče na podlagi razlogov iz 18. točke obrazložitve izpodbijane sodbe sklepati drugače (nekoliko „nerodna“ ubeseditev v delu, kjer sodišče prve stopnje zapiše, da plačilo, ki je potrebno za opravljanje rednega poslovanja družbe, ki je insolventna, tako ni prepovedano in tudi ne more biti izpodbojno), je sodišče prve stopnje vendarle izhajalo iz stališča, da so tudi takšna dejanja lahko izpodbojna, če stečajni dolžnik selektivno poravnava obveznosti iz dvostranskih pogodb z enakovrednimi vzajemnimi dajatvami zgolj določenim upnikom.

15. Konkretno je tako v 25. točki obrazložitve izpodbijane sodbe svojo presojo oprlo (tudi) na določbo tretjega odstavka 34. člena ZFPPIPP, na katero je opozorilo tudi pritožbeno sodišče v razveljavitvenem sklepu, ki v času insolventnosti družbe prepoveduje opravo kakršnihkoli dejanj, zaradi katerih bi bili upniki, ki so v razmerju do družbe v enakem položaju, neenako obravnavani. Prav to določbo, ki se je v predmetni zadevi izkazala za ključno za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka, je sodišče prve stopnje uporabilo pravilno, ko jo je razlagalo na način, da gre za neenako obravnavo upnikov obveznosti, ki so nujne za redno poslovanje družbe, med katerimi so tudi upniki terjatev, nastalih zaradi nujnih tekočih dobav blaga ali storitev.

16. Ne drži pritožbeno stališče, da ZFPPIPP ne vsebuje nobene določbe, ki bi pri neenaki obravnavi ločevala upnike na tiste, ki za stečajnega dolžnika izvajajo nujne tekoče dobave in tiste, ki zanj opravljajo druge (nenujne) dobave, saj ravno to po svojem namenu določa 34. člen ZFPPIPP, ki ga pritožba očitno razume zmotno. Ko se v njem navaja „enak položaj upnikov v razmerju do stečajnega dolžnika“, namreč ne gre za položaj v smislu delitve na ločitvene, prednostne in navadne upnike, temveč na položaj iz vidika te določbe, ki v osnovi dopušča izvedbo plačil obveznosti, ki so nujne za redno poslovanje družbe (tudi ko oz. čeprav je ta že insolventna). Takšna razlaga je tudi že bila sprejeta v dosedanji sodni praksi slovenskih sodišč1. 17. Glede na pravkar obrazloženo je osnovna predpostavka za izpodbojnost plačil v zvezi s posli, ki so iz vidika družbe nujni za njeno redno poslovanje (za pritožnico ni sporno, da so bile z izpodbijanimi pravnimi dejanji poplačane terjatve toženke iz naslova dobav, ki sodijo v domet 3. točke drugega odstavka 34. člena ZFPPIPP), obstoj dejstva, da so bili v posledici teh plačil neenako obravnavani drugi upniki iz nujnih poslov stečajnega dolžnika (zatrjevano in izkazano mora biti, da le-ti niso mogli bili poplačani v celoti). Ker tožnica ni niti zatrjevala, da je bila neenakopravno obravnavana (tudi) ta skupina upnikov (tega ne zatrjuje niti v pritožbi, ker zmotno meni, da zadošča sklicevanje na neenakopravno obravnavo navadnih upnikov), je pravilna presoja sodišča, da iz tega razloga izpodbijana pravna dejanja niso izpodbojna in zahtevku posledično ni mogoče ugoditi.

18. Ker glede na povedano za odločitev v zadevi ni odločilno, ali so tudi ostali razlogi izpodbijane sodbe (glede izkazanosti objektivnega in subjektivnega pogoja izpodbojnosti oz. zakonskih domnev obeh) pravilni ali ne, se pritožbeno sodišče do preostalih pritožbenih navedb ni vsebinsko opredeljevalo.

19. Po obrazloženem je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

20. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Prav tako pa sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo tudi toženka, saj z navedbami ni pripomogla k razjasnitvi oz. odločitvi v tej zadevi na pritožbeni stopnji, zato sodišče druge stopnje teh stroškov ne ocenjuje kot potrebnih v smislu določbe 155. člena ZPP.

1 Npr. sodba VSL I Cpg 1491/2015 z dne 29. 11. 2016, sodba VSL I Cpg 175/2013 z dne 14. 5. 2013.