Jedro

Trditev tožene stranke, da je bil tožnik neupravičeno odsoten z dela nima vpliva na ključno dejstvo tega spora, da je med strankama do 24. 8. 2015 obstajalo delovno razmerje, ki ima za posledico tudi delodajalčevo temeljno obveznost - delavcu izplačati plačo. ZDR-1 za primer neopravljanja dela ne določa sankcije v smislu neizplačila plače. Tožena stranka je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, pri čemer je kot prvi dan neupravičene odsotnosti štela 24. 8. 2015, ko je tožnika tudi odjavila iz obveznega zavarovanja. Zato je tožnik upravičen do izplačila plač za julij 2015 in avgust 2015 oziroma za čas do 24. 8. 2015.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje naložilo toženi stranki izplačilo plač za mesec julij 2015 v neto znesku 627,75 EUR in za mesec avgust 2015 v neto znesku 642,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila ter sorazmernega dela regresa za letni dopust za leto 2015 v znesku 461,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila, višji zahtevek iz naslova regresa za letni dopust v višini 65,86 EUR s pripadki pa je zavrnilo. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna za tožnico povrniti stroške postopka v znesku 290,65 EUR in sodnih taks v znesku 110,00 EUR na račun prvostopenjskega sodišča, svoje stroške postopka pa krije tožena stranka sama.

2. Zoper ugodilni del navedene sodbe se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po določilih 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, oziroma podrejeno, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožniku pa naloži povrnitev pravdnih stroškov. V pritožbi nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da tožniku pripada plača ne glede na to, da je neupravičeno odsoten z dela. Tožnikovo neupravičeno odsotnost v trajanju 168 ur je tožena stranka štela kot izredni neplačan dopust. V juliju 2015 je tožena stranka obračunala plačo za dejansko opravljeno delo, za preostali del pa je tožniku odobrila neplačan dopust, česar sodišče prve stopnje pri odločitvi ni upoštevalo. Tožnik v juliju 2015 ni prišel na delo niti tožene stranke ni obvestil o razlogih odsotnosti. Na delo je prišel v avgustu 2015, nato pa je bil ponovno odsoten od 24. 8. 2015 dalje. Tožena stranka navaja, da tožnik zaradi neplačanega dopusta v juliju 2015 ni upravičen do sorazmernega dela regresa za letni dopust. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnik odgovarja na pritožbo tožene stranke. Prereka pritožbene navedbe in predlaga zavrnitev pritožbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl. - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih zatrjuje tožena stranka, da je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo in tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Neutemeljene so pritožbene navedbe tožene stranke, da tožnik ni upravičen do izplačila plače v juliju 2015, ker je bil neupravičeno odsoten z dela oziroma na neplačanem dopustu. Iz plačilne liste za navedeni mesec, ki jo predložila tožena stranka, izhaja, da tožena stranka zaradi neupravičene odsotnosti z dela tožniku ni izplačala plače. Trditev tožene stranke, da je bil tožnik neupravičeno odsoten z dela nima vpliva na ključno dejstvo tega spora, da je med strankama do 24. 8. 2015 obstajalo delovno razmerje, ki ima za posledico tudi delodajalčevo temeljno obveznost – delavcu izplačati plačo. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) za primer neopravljanja dela ne določa sankcije v smislu neizplačila plače (prim. sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 166/2016 z dne 9. 6. 2016). Tožena stranka je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, pri čemer je kot prvi dan neupravičene odsotnosti štela 24. 8. 2015, ko je tožnika tudi odjavila iz obveznega zavarovanja. Zato je tožnik upravičen do izplačila plač za julij 2015 in avgust 2015 oziroma za čas do 24. 8. 2015. 7. Ob ugotovitvi, da je bil tožnik pri toženi stranki v letu 2015 zaposlen do 24. 8. 2015, je upravičen tudi do sorazmernega dela regresa za letni dopust. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, je pravica do regresa vezana na pridobitev pravice do letnega dopusta. Ker delavec ne izgubi pravice do regresa zaradi odsotnosti z dela, so pritožbene navedbe v zvezi s tem neutemeljene.

8. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je bilo treba pritožbo zavrniti ter potrditi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

9. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe skladno s prvim odstavkom 165. člena ter 154. členom ZPP. Tožnik sam krije stroške odgovora na pritožbo, saj ni bistveno pripomogel k razjasnitvi zadeve (155. člen ZPP).