Jedro

Če zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka vložnik zahteve za varstvo zakonitosti uveljavlja z navajanjem členov, kršitev pa ne konkretizira, Vrhovno sodišče njihovega obstoja ne more preizkusiti.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Sežani je A. H. spoznalo za krivega kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) mu izreklo pogojno obsodbo v njej določilo kazen štiri mesece zapora ter preizkusno dobo eno leto. Sodišče je obsojencu v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka, oškodovanca pa s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Pritožbo zoper to sodbo je višje sodišče zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo, obsojencu pa naložilo v plačilo stroške pritožbenega postopka.

2. Zoper pravnomočno sodbo je zagovornik obsojenca vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obrazložitvi zahteve vložnik navaja, da obsojenec dejanja, ki se mu očita, ni storil in kritizira dokazno oceno, ki jo je sprejelo sodišče prve in potrdilo sodišče druge stopnje. Nadalje navaja, da se je obsojenec v postopku skliceval na silobran, da sodišče ni sprejelo dokaznega predloga, naj se opravi rekonstrukcija dogodka, da je ugotovitev o krivdi obsojenca preuranjena. Vložnik zaključuje, da so podane uveljavljane kršitve zakona in pa da je podan precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki jih je ugotovilo sodišče in zato v skladu z določbo 427. člena ZKP pričakuje, da bo sprejet primarni predlog, to je oprostitev obsojenca ali pa razveljavitev izpodbijanih sodb. Vložnik še predlaga, da se odredi odložitev oziroma prekinitev izvršitve pravnomočne sodbe.

3. Vrhovna državna tožilka je v odgovoru, ki ga je podala skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP, ocenila, da navedbam zahteve ni mogoče pritrditi. Ugotavlja, da iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je sodišče v ponovljenem dokaznem postopku ponovno zaslišalo oškodovanca in dve priči, prebralo izpovedbi treh prič, mnenje dr. I. M., mnenje izvedenca dr. B. K. in listinsko dokumentacijo, ki se nanaša na obsojenca in oškodovanca. Sodišče je v skladu z načelom proste presoje dokazov (18. člen ZKP) ocenilo vse izvedene dokaze ter svojo odločitev ustrezno argumentiralo. Pri tem razlogi sodišča niso v nasprotju s podatki v spisu. Narava in mehanizem nastanka oškodovančevih poškodb izhaja iz izvedenskega mnenja izvedenca dr. B. K., ki je ugotovil mehanizem nastanka teh poškodb in ocenil, da je bila zaradi njih okvarjena ali oslabljena oškodovančeva glava, njegova zmožnost za delo je bila začasno zmanjšana, njegova zunanjost začasno prizadeta, zdravje pa začasno okvarjeno. Po mnenju izvedenca je do poškodbe prišlo zaradi udarca z roko oziroma pestjo in je druge možne mehanizme nastanka poškodbe izključil. Vrhovna državna tožilka nadalje navaja, da je sodišče ustrezno pozornost posvetilo tudi zatrjevanemu silobranu, vendar je po opravljeni dokazni oceni, v okviru katere je izpovedbo oškodovančeve žene ocenilo kot nekoliko pristransko, obsojenčev zagovor, da za poškodbo ni povedal policistu oziroma prisotnemu zdravniku, ker naj bi ga bilo sram, da ga je napadel lastni brat, pa kot neprepričljiv. Ob tem je sodišče ocenjevalo tudi dejstvo, da policija ni našla železne palice, s katero naj bi oškodovanec napadel obsojenca ter se oprlo na zapis v obvestilu zdravniku Splošne bolnišnice Izola z dne 14. 9. 2009. Zaključki sodišča tako niso v nasprotju s podatki v spisu. Višje sodišče se je opredelilo do vseh pritožbenih navedb ter navedlo razloge zaradi katerih pritrjuje zaključkom sodišča prve stopnje. Kljub dejstvu, da višje sodišče ugotavlja, da je oškodovanec v svoji izpovedbi močno pretiraval, kar pripisuje tudi medsebojnim sovražnim odnosom, vendar opozarja, da zaključki sodišča prve stopnje ne temeljijo zgolj na oškodovančevi izpovedbi temveč tudi na izpovedbi zaslišanih prič, predvsem pa na medicinski dokumentaciji. Nestrinjanje z zaključki sodišča ter očitek, da sodišče prve stopnje ni izvedlo vseh dokazov, ki jih je predlagal obsojeni oziroma, da je dejansko stanje zmotno ugotovilo, vsebinsko pomeni očitek zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki v postopku zahteve za varstvo zakonitosti, skladno z določbo drugega odstavka 420. člena ZKP ni dopusten. Sodišče je upoštevaje na vse izvedene dokaze ocenilo, da je obsojeni ravnal z direktnim naklepom ter za svojo odločitev navedlo razloge. Vrhovna državna tožilka zaključuje, da zahteva za varstvo zakonitosti uveljavlja sicer tudi razlog drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki naj bi vplivale na zakonitost sodne odločbe, vendar jih ne konkretizira in je zato skladno z določbo 424. člena ZKP v tem delu ni mogoče preizkusiti.

4. Zagovornik obsojenca se ne strinja z odgovorom vrhovne državne tožilke ter vztraja, da obsojencu ni dokazano, da je poškodoval oškodovanca in da je vse ostalo „balast“. Navaja, da je obsojenec prepričan, da se je oškodovanec poškodoval sam, saj mu glede na desetletne izkušnje v tujski legiji ni bilo težko udariti se po nosu in zato okriviti drugega. Zagovornik obsojenca sicer vztraja pri stališčih vložene zahteve za varstvo zakonitosti v celoti.

B.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti je očitno neutemeljena. Uveljavljanje kršitve zakona vložnik že v začetku obrazložitve utemeljuje s trditvijo, da obsojenec kaznivega dejanja ni storil, oziroma da mu to ni bilo dokazano. Takšno zatrjevanje utemeljuje s kritiko dokazne ocene sodišča prve in druge stopnje. Vložnik zatrjuje, da dejansko stanje, ki sta ga ugotovili sodišči, ni pravilno ugotovljeno, saj da je oškodovanec obsojenca napadel in se je ta pred tem napadom le branil. Vložnik tako uveljavlja nedovoljen razlog za zahtevo za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

6. Zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka vložnik uveljavlja z navajanjem členov določb postopka vendar pa kršitev, ki jih določajo ti členi ne konkretizira, zato Vrhovno sodišče njihovega obstoja ni moglo preizkusiti. Pritožbeno sodišče je glede zavrnitve predlagane rekonstrukcije pravilno ocenilo, da v zvezi s tem predlogom ni bilo pojasnjeno, kako bi lahko rekonstrukcija dogodka pripomogla k boljši razjasnitvi dejanskega stanja npr. ali bi lahko izključila oškodovančevo verzijo dogodka oziroma potrdila, da v poštev prihaja samo obsojenčeva. Vrhovno sodišče ugotavlja, da v zvezi s tem dokaznim predlogom obramba ni zadostila trditvenemu bremenu, zato zavrnitev dokaza v tem primeru ne predstavlja kršitev pravic obrambe.

7. Iz navedenih razlogov je Vrhovno sodišče ugotovilo, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, to je da uveljavljanje kršitve zakona niso podane, sodišču pa se pri tem tudi ni ustvaril precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki bi v skladu z določbo 427. člena ZKP narekoval razveljavitev izpodbijane sodbe, zato je v skladu z določbo 425. člena ZKP zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo.

8. Izrek o stroških postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti temelji na določbi prvega odstavka 95. in 98. a člena ZKP.