Jedro

Razlastitev zemljišča, ki naj bi po navedbah tožnika predstavljalo funkcionalno zemljišče k objektom razlaščenca, in s tem zatrjevano nepravilno ugotovljeno dejansko stanje v času izdaje razlastitvenih odločb, na podlagi katerih je bila v zemljiški knjigi vpisana družbena lastnina na razlaščenem zemljišču, ni razlog za izrek ničnosti teh odločb po 1. odstavku 279. člena ZUP.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba. 2. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 23.11.2000, s katero je ta zavrnila tožnikov predlog, da se izrečeta za nični odločbi Skupščine občine T., obe z dne 23.6.1978. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje pritrjuje odločitvi tožene stranke in razlogom v obrazložitvi njene odločbe ter se sklicuje na 2. odstavek 67. člena ZUS. Navaja, da sta bili razlastitveni odločbi z dne 23.6.1977 (pravilno: 23.6.1987) izdani in izvršeni na podlagi Zakona o izjemnih ukrepih za pospešitev sanacije in obnove objektov na območjih, ki jih prizadene potres (Uradni list SRS, št. 23/76). Okoliščine, s katerimi tožnik utemeljuje neizvršljivost razlastitvenih odločb, se nanašajo na nepravilno uporabo navedenega materialnega zakona in na nepravilno ugotovljeno dejansko stanje za zemljišča, ki so bila predmet razlastitve. Tudi kršitev materialnega zakona, ki je sicer lahko ob v ZUP določenih pogojih, zakonski razlog za razveljavitev dokončne odločbe, pa ne predstavlja zakonskega razloga za izrek ničnosti odločbe, če taka kršitev v materialnem zakonu izrecno ni določena kot razlog za ničnost - 6. točka 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in 70/2000, ZUP). Ker se v postopku za izrek ničnosti upravne odločbe dejansko stanje ponovno ali na novo ne ugotavlja, nepravilna uporaba materialnega prava pa tudi ne predstavlja zakonskega razloga za izrek ničnosti odločbe, po tožniku zatrjevane okoliščine za izrek ničnosti razlastitvenih odločb niso pravno relevantne. Ker ugotovljenim dejstvom, na katerih temelji izpodbijana odločba, tožnik posebej ne ugovarja, sodišče tudi ni imelo razlogov za to, da bi razpisalo glavno obravnavo.

Tožnik vlaga pritožbo zoper izpodbijano sodbo zaradi vseh pritožbenih razlogov po 72. členu ZUS. Navaja, da je podana bistvena kršitev določb v upravnem sporu, ker je sodišče prve stopnje izdalo sodbo brez glavne obravnave, saj je to vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Napačno je stališče sodišča, da sta bili odločbi, katerih ničnost uveljavlja, izvršeni. Sodišče prve stopnje je spregledalo tožbene navedbe, ki so v tem, da je že v času izdaje spornih odločb, parcelna št. 44/4 k.o. K. predstavljala funkcionalno zemljišče k stanovanjski hiši in gospodarskemu poslopju na parceli št. 45/4 k.o. K. in stanovanjski hiši na parcelni št. 44/6 iste k.o., na parcelni št. 44/6 k.o. K. pa je že tedaj stala stanovanjska hiša. Glede na to, da funkcionalno zemljišče in zemljišče brez stavbe nista v samostojnem pravnem prometu, sta zadevni odločbi nični tudi iz tega razloga. O tem vprašanju obstojijo številni judikati. Predlaga, da vrhovno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in mu zadevo vrne v novo sojenje. Zahteva povrnitev stroškov postopka, ki jih priglaša. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

K 1. točki izreka: Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje.

Ničnost odločbe je izredno pravno sredstvo v upravnem postopku. Na podlagi tega pravnega sredstva lahko upravni organ izreče za nično odločbo samo iz tistih razlogov, ki so izrecno navedeni v 1. do 6. točki 1. odstavka 279. člena ZUP. Uporaba tega izrednega pravnega sredstva pa ne dopušča širše razlage ničnostnih razlogov. Razlastitev zemljišča s parc. št. 44/4 in 44/6 k.o. K. tožnikovemu očetu, ki naj bi po navedbah tožnika predstavljalo funkcionalno zemljišče k objektom razlaščenca, in s tem zatrjevano nepravilno ugotovljeno dejansko stanje v času izdaje razlastitvenih odločb, na podlagi katerih je bila v zemljiški knjigi že vpisana družbena lastnina na razlaščenem zemljišču, po presoji pritožbenega sodišča ni razlog za izrek ničnosti teh odločb po 1. odstavku 279. člena ZUP, kot to zmotno meni tožnik. To pa sta pravilno ugotovila tudi sodišče prve stopnje in tožena stranka. Zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja, ki ga v tem postopku zatrjuje tožnik, je imel tožnikov oče možnost izpodbijati sporni razlastitveni odločbi, po vročitvi le-teh, v pritožbenem postopku. Tega pa, kot izhaja iz predloženih spisov, ni storil. Če pa se ukrepi za sanacijo in obnovo na parc. št. 44/4 in 44/6 k.o. K. dejansko niso izvajali, kar zatrjuje tožnik, pa bi lahko razlaščenec zahteval vrnitev spornih nepremičnin od razlastitvenega upravičenca po pravilih razlastitvenega postopka. Kot izhaja iz predloženih spisov, pa temu ne nasprotuje niti Občina T. (dopis z dne 11.11.1999 in sklep Občinskega sveta Občine T. z dne 31.3.2000). Zato pritožbeni ugovori ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. S tem, ko sodišče prve stopnje ni opravilo glavne obravnave, po presoji pritožbenega sodišča, ni bistveno kršilo določb postopka v upravnem sporu, saj je odločalo o pravnem vprašanju na podlagi v upravnem postopku ugotovljenega dejanskega stanja (1. odstavek 51. člena ZUS).

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

K 2. točki izreka: Odločitev o stroških postopka temelji na določbi 3. odstavka 23. člena ZUS, po kateri trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, kadar sodišče v upravnem sporu odloča le o zakonitosti upravnega akta, kar pa je bilo v obravnavanem primeru podano.