Jedro

Ni moč šteti, da je bil delavcu v postopku izredne odpovedi PZ omogočen zagovor v smislu 2. odstavka 83. člena ZDR, čeprav je bil pred podajo odpovedi opravljen razgovor med njim in delodajalcem, če delavcu ni bilo predhodno vročeno vabilo na zagovor s pisno obdolžitvijo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijana sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razveljavilo sklep o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 15.12.2003 ter odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku priznati vse pravice iz dela, vključno s plačilom plače, kakršno bi prejel, če bi delal, od teh plač odvesti davke in prispevke, tožniku pa izplačati neto zneske skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, za čas od dne 16.12.2003 do dne 31.7.2004. S posebnim sklepom pa je plačilo stroškov postopka naložilo toženi stranki.

Zoper navedeno sodbo se v celoti in iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka, predlaga spremembo sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka, podredno pa razveljavitev sodbe in vrnitev v nov postopek pred sodišče prve stopnje. V pritožbi izpodbija predvsem dokazno oceno sodišča prve stopnje, pri čemer navaja, da je napačno presodilo pričanje Č. M., V. F. in O. M.. Prvi dve navedeni priči sta namreč povedali o očitanem ravnanju tožnika kot kršitvi prepovedi škodljivega ravnanja, vendar v izpodbijani sodbi to ni upoštevano. Prav tako je sodišče prve stopnje povsem sledilo izpovedbi tožnika glede postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter pri tem prezrlo dejstvo, da iz zaslišanja priče Oberski izhaja nekaj popolnoma drugega (priča O. ni bila povsem prepričana, da je šele ona tožniku izročila sklep o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, nadalje tudi ni potrdila dejstva, da mu je hkrati posredovala tudi izvod vabila na zagovor). Brez podlage v razlogih za prenehanje delovnega razmerja v sklepu o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi je sodišče prve stopnje ugotavljalo, ali želi tožnik prodati firmo tožene stranke, kar mu ni bilo nikoli očitano. Nadalje ni ocenilo dokazne vrednosti predloženega zapisnika z zagovora tožnika; glede vročitve vabila na zagovor, sklepa o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi te koriščenja dopusta s strani tožnika pa je sprejelo povsem protispisne zaključke.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in sklep v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je skladno z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 36/04 - UPB2 - v nadaljevanju ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8.,

11., 12. in 14. točke 2. odstavka 399. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje ter da je sodba materialnopravno pravilna in zakonita.

Ob presoji izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče ugotavlja, da je že sodišče prve stopnje skladno z določilom odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/02 - v nadaljevanju ZDR) pravilno ugotovilo, da lahko delodajalec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi delavcu le v primeru obstoja enega izmed zakonsko določenih razlogov iz 1. odstavka 111. člena ZDR, ter da mora biti razlog take narave, da z delovnim razmerjem ni moč nadaljevati do izteka odpovednega roka. Utemeljen razlog, ki opravičuje izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi dokazuje tista stranka, ki podaja odpoved (2. odstavek 82. člena ZDR). V konkretnem primeru je torej dokazno breme bilo na toženi stranki, ki po zaključkih sodišča prve stopnje ni dokazala, da je podan očitani razlog - naklepoma ali iz hude malomarnosti storjena hujša kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja iz 2. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR. S takšnim stališčem soglaša tudi pritožbeno sodišče in ugotavlja, da so pritožbene navedbe glede napačne presoje dokazov neutemeljene. Iz dokaznega postopka ne izhaja, da bi tožnik škodljivo ravnal napram toženi stranki storil. V izpodbijani sodbi je pravilna ugotovitev, da nobena izmed zaslišanih prič ni potrdila očitkov iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (na primer zatrjevanega dejstva, da naj bi po navedbah tožene stranke njenega konkurenta klicala oseba z imenom G., ki jo je kot kupca salona tožene stranke tja usmeril tožnik, ni potrdila nobena priča). Ob tem pritožbeno sodišče dodaja, da je tožniku kot razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi poleg zatrjevanega moralnega škodovanja toženi stranki očitana tudi povzročitev materialne škode, v zvezi s tem pa tožena stranka pred sodiščem ni navajala nobenih dejstev niti predložila dokazov. Glede na to, tudi ta razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bil podan, obe ravnanji tožnika pa naj bi po vsebini izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi pomenili hujšo kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja po 2. alineji 1. odstavka 111. člena ZDR. O zatrjevani povzročitvi materialne škode je sicer pavšalno izpovedala priča Č. M., kar je v obrazložitvi izpodbijane sodbe ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, vendar izvedeni dokazi ne nudijo opore ugotovitvi, da je tožena stranka zaradi kršitve pogodbene obveznosti tožnika utrpela materialno škodo.

Prav tako so pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje o postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka namreč ni uspela dokazati, da bi tožniku vročila listino z oznako "Pisno opozorilo o možnosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z vabilom na zagovor" (priloga A4), niti ni dokazala vročitve izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi dne 18.12.2003. Držijo sicer pritožbene navedbe, da se sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni izrecno opredelilo do predloženega zapisnika z zagovora tožnika, vendar to na pravilnost odločitve v izpodbijani sodbi nima vpliva. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da dejstvo, da se je tožnik s toženo stranko dne

5.12.2003 pogovarjal, še ne pomeni, da mu je bil omogočen zagovor, kot ga opredeljuje 2. odstavek 83. člena ZDR v zvezi z

177. členom istega zakona. V postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo ugotovljeno, da bi tožnik pred pogovorom dne 5.12.2003 prejel pisno opozorilo z dne 2.12.2003 (A4), ki po svoji vsebini predstavlja pisno obdolžitev, kot jo v postopku pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi opredeljuje 1. odstavek 177. člena ZDR. Brez vročitve pisne obdolžitve pa delavec pravice do zagovora ne more uspešno uveljaviti.

Na podlagi navedenega pritožbeno sodišče zaključuje, da je v izpodbijani sodbi odločitev o nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi pravilna in zakonita ter da je sodišče prve stopnje ugotovljena dejstva dovolj izčrpno obrazložilo, da je sodbo moč preizkusiti. Povsem pravilna je zato ugotovitev, da tožena stranka kot delodajalec ni dokazala, da je bil v konkretnem primeru podan očitani zakonsko določeni razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi in da je celoten postopek izredne odpovedi izpeljala v skladu z določili ZDR.

S tem, ko je sodišče prve stopnje tožnikovemu tožbenemu zahtevku ugodilo, je pravilno odločilo tudi, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku stroške postopka. Ob tem pritožbeno sodišče še dodaja, da bi moralo sodišče prve stopnje po 4. odstavku 163. člena ZPP tudi o stroških postopka odločiti s sodbo, ne pa o tem izdati poseben sklep.

Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi, niti tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo in sklep (353. člen ZPP).

O stroških postopka pritožnice pritožbeno sodišče ni odločalo, ker le-ti niso bili priglašeni.