Jedro

Odgovor na ugovor pa tožencu ni bil vročen. V takem primeru, ko so dejstva med strankama sporna, poleg tega pa tožnik navaja nova dejstva, na katerih utemeljuje predlog za izdajo začasne odredbe, bi sodišče prve stopnje praviloma moralo razpisati narok in šele potem odločiti o ugovoru oziroma vsaj vročiti odgovor na ugovor tožencu in mu dati možnost, da se o njem izjavi in v kolikor bi bilo potem dejansko stanje dovolj razčiščeno, bi bilo možno odločanje o ugovoru tudi brez naroka.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

II. Stroški pritožbenega postopka so nadaljnji stroški pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugovor tožene stranke zoper sklep o začasni odredbi P 259/2018 z dne 20. 8. 2019 zavrnilo (I. točka izreka). V II. točki izreka je odločilo, da tožena stranka sama krije stroške ugovornega postopka.

2. Zoper sprejeto odločitev se pritožuje tožena stranka (v nadaljevanju toženec). V pravočasni pritožbi navaja, da je o predmetni začasni odredbi sodišče prve stopnje enkrat že odločalo, in sicer je bil sklepu sodišča prve stopnje s sklepom sodišča druge stopnje I Cp 340/2019 z dne 16. 4. 2019 ugodeno in sklep o začasni odredbi razveljavljen ter predlog za izdajo začasne odredbe zavrnjen. Sodišče se je tokrat za razliko od prvega sklepa opredelilo do ugovornih navedb toženca, vendar so razlogi, na katerih utemeljuje svojo odločitev nerazumljivi in pavšalni. Sodišče prve stopnje je grobo poseglo v načelo kontradiktornosti sodnega postopka in v pravico toženca, ko je svojo odločitev oprlo na odgovor na ugovor tožnika zoper sklep o začasni odredbi in nanj oprlo razloge za izdajo začasne odredbe oz. zavrnitev ugovora. Sicer pa je tožnik utemeljeval prvi predlog za začasno odredbo na enakih navedbah in okoliščinah, kot jih povzema tudi v drugem predlogu, s tem pa ne gre za nova dejstva, ki niso obstajala v času odločanja o prvem predlogu. V času od prvega predloga za izdajo začasne odredbe in sedanjega predloga za izdajo začasne odredbe je prišlo zgolj do vpisa ene nove hipoteke, in sicer v korist Republike Slovenije za znesek 1.085,99 EUR na podlagi sklepa Okrajnega sodišča v Ljubljani Z 245/2019 z dne 20. 5. 2019. Vse druge hipoteke pa izhajajo iz časa odločanja o prvem predlogu za izdajo začasne odredbe, zato gre v predmetni zadevi za res iudicata. Sicer pa je sam sklep tudi nesorazmeren. Predlaga da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi. Ker pa obstaja dvom v nepristranskost sodnice, ki zadevo obravnava, predlaga da Višje sodišče v Mariboru zadevo dodeli drugemu sodniku in drugemu sodišču izven Murske Sobote zaradi povezanosti delovanja stečajnega upravitelja družbe D. d.o.o., ki je prodal terjatev tožniku in njegove prejšnje pooblaščenke, ki je stečajna upraviteljica s sedežem v Murski Soboti, kot tudi zaradi povezanosti s sedanjo pooblaščenko.

3. V odgovoru na pritožbo se tožnik zavzema za zavrnitev pritožbe kot neutemeljene. Poudarja, da toženec ne plačuje svojih obveznosti, na njegovih nepremičninah je vpisana hipoteka v korist njegove partnerke B.Z., kjer obstaja sum da gre za prirejanje pogodb. Prav tako je nenavadno, da toženec sredi postopka geodetsko ureja meje in parcele, kar kaže na to, da želi nepremičnine prodati. Prav tako pa je pridobil tudi energetsko izkaznico za stavbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Toženec predlaga prenos zadeve na drugo sodišče, ker bi naj stečajni upravitelj družbe D. d.o.o. terjatev prodal tožniku za 3.000,00 EUR, njegova prejšnja pooblaščenka pa je stečajna upraviteljica s področja sodišča v Murski Soboti, enako pa velja za sedanjo pooblaščenko, vse pa se kaže v nepristranskem ravnanju sodeče sodnice.

6. Tožnik bi moral v skladu s 72. členom ZPP zahtevati izločitev poimensko določenega sodnika, takoj ko je izvedel, da je podan razlog za izločitev, a najkasneje do konca glavne obravnave. Že zato, ker ni ravnal tako, s pritožbenim zavzemanjem za izločitev vseh sodnikov in s tem za zavzemanje za tako imenovano delegacijo oziroma določitev drugega krajevno pristojnega sodišča v skladu s 66. členom ZPP ne more uspeti.

7. V kolikor pa se toženec zavzema za določitev drugega krajevno pristojnega sodišča v smislu 67. člena ZPP, pa je za odločanje o slednjem pristojno Vrhovno sodišče RS, kateremu bo sodišče prve stopnje odstopilo zadevo da o delegaciji pristojnosti odloči potem, ko bo pozvalo tožnika, da se o predlogu toženca izjasni.

K odločitvi o pritožbi

8. Upnik mora v odgovoru na ugovor navesti dejstva in predložiti dokaze, na katere je opiral predlog za izdajo začasne odredbe, sicer se šteje da so dolžnikove navedbe v ugovoru resnične. Zakon ne predvideva nadaljnjega odgovora dolžnika na tako upnikovo vlogo, zato vročitev odgovora na ugovor tožencu ni potrebna. V predmetnem postopku pa je tožnik v odgovoru na ugovor spremenil dejansko podlago oziroma navajal nova relevantna dejstva, na katera je potem sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev. Odgovor na ugovor pa tožencu ni bil vročen. V takem primeru, ko so dejstva med strankama sporna, poleg tega pa tožnik navaja nova dejstva, na katerih utemeljuje predlog za izdajo začasne odredbe, bi sodišče prve stopnje praviloma moralo razpisati narok in šele potem odločiti o ugovoru oziroma vsaj vročiti odgovor na ugovor tožencu in mu dati možnost, da se o njem izjavi in v kolikor bi bilo potem dejansko stanje dovolj razčiščeno, bi bilo možno odločanje o ugovoru tudi brez naroka1. S takšnim postopanjem sodišča prve stopnje je bilo kršeno načelo kontradiktornosti, saj je sodišče prve stopnje izpodbijano odločitev oprlo na trditve in dokaze, glede katerih se toženec ni mogel izjaviti, s tem pa je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). V posledici slednjega je sodišče prve stopnje izpodbijani sklep razveljavilo in sodišču prve stopnje vrniti v ponovno odločanje, ki bo v postopku ponovno odločilo potem, ko bo vročilo odgovor na ugovor tožencu in mu dalo ustrezen rok, da na navedbe iz slednjega odgovori (3. točka 365. člena ZPP).

9. Sodišče druge stopnje soglaša s sodiščem prve stopnje, da v predmetni zadevi ne gre za res iudicata, v kolikor gre v novem predlogu za izdajo začasne odredbe z dne 8. 7. 2019 za navedbo novih okoliščin, ki opravičujejo ponovno odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe in ki jih tožnik v prvotnem predlogu brez svoje krivde ni mogel navajati. Sodišče prve stopnje bo tako v ponovljenem postopku presojalo zgolj okoliščine, ki so nastale po vložitvi prvega predloga in ki zato niso mogle biti upoštevne pri odločanju o njem.2

10. Sodišče druge stopnje ni sledilo pritožbenemu predlogu, da se nova glavna obravnava opravi pred drugim sodnikom (356. člen ZPP). Določena odločitev v zadevi, ob upoštevanju okoliščine, da so za sodišče prve stopnje navodila iz razveljavitvenega sklepa obvezujoča (prvi odstavek 362. člena ZPP), ne predstavlja utemeljenega razloga za dodelitev zadeve novemu sodniku.

11. Stroški pritožbenega postopka so nadaljnji stroški postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP).

1 M. Šipec, Začasne odredbe v civilnih sodnih postopkih itd. GV Založba 2001, str. 252, 2 VSL sklep I Cp 1167/2014 z dne 16. 4. 2014, VSL sklep II Cp 1064/2019 z dne 5. 6. 2019.