Jedro

Delo na strehi, ki je na različnih mestih različno pohodna, pri čemer razmejitev med pohodnim in nepohodnim delom ni dobro razvidna in dostop do nepohodnega dela ni označen ali zavarovan, predstavlja nevarno dejavnost, za katero delodajalec objektivno odgovarja.

V rizično sfero objektivne odgovornosti imetnika nevarne stvari oziroma tistega, ki se ukvarja z nevarno dejavnostjo, sodijo tudi nepremišljena, neprevidna in celo nerazumna ravnanja oškodovancev, skratka ravnanja, ki bi se jim v življenju razumen človek izognil, da se ne bi izpostavljal nevarnosti.

Zakonec in otroci so upravičeni do odškodnine za posebno hudo invalidnost bližnjega, ki je po nezgodi ostal paraplegik, popolnoma inkontinenten, hudo naglušen, brez slušnoprostorske zaznave in voha in potrebuje stalno pomoč.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. V obravnavani zadevi tožniki kot posredni oškodovanci zahtevajo plačilo odškodnine za škodo, ki jo je utrpel mož prve tožnice in oče druge in tretjega tožnika pri delu za toženo stranko. Sodišče je tožbenemu zahtevku delno ugodilo in ob ugotovljenem 50 % soprispevku neposrednega oškodovanca k nastali škodi prvi tožnici dosodilo odškodnino v višini 7.500,00 EUR, drugi tožnici pa v višini 4.500,00 EUR. V presežku je tožbeni zahtevek prvih dveh tožnic in tretjega tožnika v celoti zavrnilo. Tožnikom je naložilo, da so dolžni toženki v roku 15 dni povrniti njene pravdne stroške v višini 3.586,61 EUR.

2. Zoper ugodilni del sodbe vlaga pritožbo tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Nasprotuje zaključku sodišča, da je objektivno odgovorna za delavcu nastalo škodo, saj njegovo delo ne predstavlja nevarne dejavnosti, temveč zgolj dejavnost s povečano nevarnostjo. Sodišče bi se moralo orientirati na tisto delo, ki ga je neposredni oškodovanec opravljal v trenutku, ko je do škodnega dogodka prišlo, in ne kar na vsa dela, ki se na strehi hale lahko opravljajo. Zmoten je zaključek sodišča, da ravnanje delavca ni moglo biti nepričakovano, ker so delavci lahko hodili po strehi in jo celo prečkali. Dejstvo, da je oškodovanec streho predhodno že prečkal, je lahko le dokaz, da je bilo njegovo ravnanje, ko je to naredil brez pomagal in pomoči drugih delavcev, absolutno nepričakovano. Ni odgovornosti prevzemnika del, če na strehi ni bila jasno vidna meja med pohodnim in nepohodnim delom. V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da je toženka zadostila vsem predpisom s področja varstva pri delu in sprejela vse potrebne ukrepe, sodišče pa je v nasprotju s to ugotovitvijo zaključilo, da bi morala oškodovanca o lastnostih strehe podrobno poučiti. Sodba nima razlogov, kaj bi toženka morala narediti, da do poškodbe ne bi prišlo. Zato je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. alineje drugega odstavka 339. člena ZPP. Določitev varne poti po strehi, označbe pasti na strehi, zavarovanje nepohodnih delov je v domeni družbe A., d. d. Tožena stranka je na podlagi Pogodbe št. 10/06 vzdrževala novoletno razsvetljavo, ki je bila na tem objektu že napeljana. Za to delo ni bilo treba uporabiti avtokošar, saj v primeru hale to tudi ni mogoče. Vsaj 250 ur dela na območju ... se je opravljalo brez uporabe avtokošar, kar velja tudi za objekt hale. Oškodovanec je delo na strehi strokovno obvladal, v konkretnem primeru pa se je preko strehe in svetlobnika odpravil brez razloga in brez potrebe ter proti pričakovanju toženke. Škoda je zato nastala izključno zaradi ravnanja oškodovanca in se njegovim posledicam ni mogla izogniti. Iz ugotovitev Inšpektorata RS za delo izhaja, da se je delavec za prečkanje strehe odločil sam in da bi delo lahko opravil na zavarovani višini, čeprav bi bila pot precej daljša. Po oceni toženke je izpolnjena predpostavka za popolno oprostitev njene odgovornosti. Sodišče je izpovedbo priče B. vzelo iz konteksta in nepravilno zaključilo, da je toženka delavcem dopuščala, da streho prečkajo, in da je s tem podana njena krivdna odgovornost. Priča je povedala, da ni nikoli videla, da bi kdorkoli prečkal streho preko svetlobnikov in če bi kdo to naredil, bi padel dol. Če se je sodišče oprlo na izjavo te priče, ki ni nedvoumna, bi moralo izvesti njeno dodatno zaslišanje, ki ga je toženka zahtevala in pravočasno ugovarjala kršitvi pravil postopka. Nepravilna je tudi ugotovitev, da gre v primeru oškodovanca za posebno težko invalidnost. Pritožba se v zvezi s tem sklicuje na odločbe II Ips 132/2006, II Ips 101/2003 in II Ips 163/2003. V obravnavani zadevi ne gre za tako izjemno okoliščino, da bi bila dosoja odškodnine oškodovancem upravičena. Višina dosojene odškodnine ni skladna s sodno prakso, pri čemer se pritožba zavzema za odmero odškodnine za prvo tožnico v višini 10.000,00 EUR oziroma 5.000,00 EUR ob upoštevanju soprispevka tožnika, za drugo tožnico pa v višini 6.000,00 EUR oziroma ob upoštevanju soprispevka 3.000,00 EUR.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih pritožba ne izpodbija, izhaja, da se je delavec toženke C. C. (v nadaljevanju oškodovanec) poškodoval, ko je opravljal delo na strehi objekta X. Po nalogu delovodje je moral odstraniti odvečni pokvarjeni material svetil novoletne razsvetljave z roba strehe, kjer je ta pohodna in zavarovana z zidom. Oškodovanec je iz nepojasnjenega razloga prečkal streho, čeprav je vedel, da ni v celoti pohodna zaradi vgrajenih svetlobnikov, pri tem pa se mu je vdrlo, padel je v globino in se hudo poškodoval. 5. Pri opredelitvi, ali je podana objektivna odgovornost delodajalca na nastalo škodo v smislu 149. člena OZ, gre za vprašanje pravilne uporabe materialnega prava na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi prvostopne sodbe, zapisanimi v 17. točki obrazložitve, da je toženka objektivno odgovorna za oškodovancu nastalo škodo, saj delo na strehi, ki je na različnih mestih različno pohodna, pri čemer razmejitev med pohodnim in nepohodnim delom ni dobro razvidna, predstavlja nevarno dejavnost. Takšnemu stališču je v delovnem sporu neposrednega oškodovanca zoper toženko kot delodajalko pritrdilo tudi Vrhovno sodišče v odločbi VIII Ips 61/2012 z dne 14. 5. 2013, v kateri je zapisalo, da je v konkretnem primeru bistveno, da pohodni in nepohodni del strehe med seboj nista bila ločena in dostop do nepohodnega dela ni bil onemogočen. Zmotno je pritožbeno stališče, da bi bilo treba presojati, ali gre za nevarno dejavnost, zgolj z upoštevanjem načina dela, kot je bil oškodovancu odrejen, torej glede pobiranja odpadnega materiala s pohodnega dela strehe. Očitno je namreč delavec svoje delo moral opraviti na večji površini, pri čemer bi moral za dostop do druge strani uporabiti daljšo pot (kar omenja tudi pritožba s sklicevanjem na ugotovitve inšpektorja D. D.), pa se je nasprotno odločil za prečkanje strehe. Do nesreče je torej prišlo pri opravljanju dejavnosti tožene stranke, prav nevarnost pri opravljanju slednje pa je bila vzrok za nastalo škodo. To pa kaže na objektivno odgovornost delodajalca za oškodovancu nastalo škodo, s tem pa tudi na njegovo odgovornost za škodo posrednim oškodovancem.

6. Po določilu drugega odstavka 153. člena OZ je tisti, ki se ukvarja z nevarno dejavnostjo, prost odgovornosti, če dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca ali koga tretjega, ki ga ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti. Oba pogoja morata biti podana kumulativno. Izhodišče za presojo nepričakovanosti ravnanja oškodovanca je objektivno in abstraktno in se presoja po merilih skrajne skrbnosti. V rizično sfero objektivne odgovornosti imetnika nevarne stvari oziroma tistega, ki se ukvarja z nevarno dejavnostjo, sodijo tudi nepremišljena, neprevidna in celo nerazumna ravnanja oškodovancev, skratka ravnanja, ki bi se jim v življenju razumen človek izognil, da se ne bi izpostavljal nevarnosti.(1) V konkretnem primeru pritožbeno sodišče ocenjuje, da prav zaradi ugotovljenih dejstev, da je streha na določenih mestih bila pohodna, s čimer je bil oškodovanec seznanjen, da je bila nepohodna le v manjšem obsegu (ugotovitev sodišča, da je bil nepohoden le 3 do 4 metre dolg svetlobnik, 17. točka sodbe), da razlika v materialu ni bila dobro vidna in se je zaznala šele z bližine enega do dveh metrov, pa tudi, da se je streha na mestih diletacije dala prečkati, ravnanje oškodovanca ne more predstavljati nepričakovanega ravnanja, zaradi katerega bi se toženka lahko razbremenila svoje odgovornosti v celoti.

7. Ker se objektivne odgovornosti ni mogoče razbremeniti s tem, da odgovorna oseba dokaže, da ni kriva (da je ravnala z dolžno skrbnostjo), tudi niso pravno relevantne pritožbene navedbe, ki grajajo ugotovitev sodišča, da je bilo prečkanje strehe delavcem dopuščeno. Poleg tega pritožba izpovedbe priče B. ne povzema v celoti, saj je priča res navedla, da ni nikogar videla, da bi streho prečkal preko svetlobnika, saj bi se mu vdrlo, izpovedala pa je tudi, da so delavci streho občasno prečili (list. 377 spisa), kar je povzelo sodišče prve stopnje. Takšna izpoved je po oceni pritožbenega sodišča prepričljiva in logična, saj celotna streha ni bila nepohodna in so delavci vedeli, kje jo lahko prečkajo. Tudi z opustitvijo dodatnega zaslišanja omenjene priče toženki niso bile kršene njene procesne pravice, saj takšnega zaslišanja sama ni predlagala, priča je bila v postopku zaslišana ter bi bilo morebitne nejasnosti v njeni izpovedbi moč odpraviti s postavitvijo dodatnih vprašanj.

8. Po določilu tretjega odstavka 153. člena OZ je imetnik nevarne stvari oziroma tisti, ki se ukvarja z nevarno dejavnostjo, deloma prost odgovornosti, če je oškodovanec sam prispeval k nastanku škode. Sodišče prve stopnje je ob upoštevanju, da je bil oškodovanec seznanjen z nevarnostjo hoje po strehi, saj je že sodeloval tudi pri delu na strelovodu, kjer so za varno hojo po strehi polagali deske, zato ne bi smel nekritično prečkati strehe brez pomoči, ocenilo, da je njegova soodgovornost za nastalo škodo polovična. Takšen soprispevek oškodovanca k nastali škodi je ugotovilo tudi sodišče v delovnem sporu. Pritožnica, ki se v pritožbi zavzema za popolno izključitev njene objektivne odgovornosti, konkretneje odločitve o soprispevku oškodovanca ne graja, glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje pa jo sprejema tudi pritožbeno sodišče. 9. Sodišče druge stopnje je že v odločbi I Cp 3054/2014 z 11. marca 2015 zavzelo stališče, da poškodbe, ki jih je utrpel toženkin delavec, predstavljajo posebno težko invalidnost, zaradi katere so tudi posredni oškodovanci upravičeni do odškodnine. C. C. je po ugotovitvah izvedenca utrpel zlom hrbtenice z ohromitvijo obeh nog (paraplegija), mehurja in danke, popolno inkontinenco, zaradi stanja po zlomu lobanjskih kosti in obtolčenin čelnega režnja možganov je gluh na desno uho, naglušen na levo uho, nima slušno prostorske zaznave, prizadet je ravnotežni organ, izgubil pa je tudi voh. Je 100 % invalid, nezmožen za opravljanje kateregakoli pridobitnega dela. S pomočjo hodulje in s plastičnimi opornicami za gleženj in stopalo lahko zelo počasi prehodi do 30 metrov, njegova hoja pa je hudo nerodna, mogoča je le na ravnem, ker stopnic ne more premagovati. Oškodovanec je odvisen od oskrbe in pomoči drugih, prav to pomoč pa mu nudita prva in druga tožnica. Primeri, na katere se sklicuje pritožnica, v podporo stališču, da ne gre za posebno hudo invalidnost, z obravnavano zadevo niso primerljivi. Zakaj ne, je pojasnilo pritožbeno sodišče že v predhodni odločbi, ko se je tudi sklicevalo na primerljivo zadevo II Ips 270/2005, v kateri je Vrhovno sodišče potrdilo upravičenost dosoje denarne odškodnine za posebno težko invalidnost zaradi paraplegije. Toženka zgolj pavšalno graja višino dosojenih odškodnin, češ da te niso skladne s sodno prakso, ki pa je ne povzame. Zato njenih navedb ni mogoče preizkusiti. Po oceni pritožbenega sodišča pa dosojena odškodnina (v celotni višini 15 povprečnih plač za ženo oškodovanca in devetih povprečnih plač za hči oškodovanca) ne predstavlja odstopanja od obstoječe sodne praksa (primerjaj zadeve II Cp 3920/2010, II Cp 1012/2008 in II Cp 3405/2012).

10. Ker glede na navedeno v pritožbi zatrjevani pritožbeni razlogi niso podani in ob odsotnosti po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 353. člena ZPP).

11. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Primerjaj odločbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 515/2003 in Ustavnega sodišča Up 484/14.