Jedro

Zgolj prepisovanje zakonskega besedila v izreku ter navajanje, da je odgovorna oseba pravne osebe opustila dolžno nadzorstvo nad zakonitostjo ravnanja, s čimer je prepisan le zakonski tekst, ne zadosti standardu konkretizacije abstraktnega dejanskega stanu očitanih prekrškov.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana odločba o prekršku in sodba spremenita tako, da se postopek o prekršku zoper pravno osebo S. d. d. in zoper odgovorno osebo pravne osebe B. Š.

ustavi.

II. Stroški postopka o prekršku bremenijo proračun.

Obrazložitev

A. 1.

Tržni inšpektorat Republike Slovenije, Enota Ljubljana (prekrškovni organ), je dne 30. 9. 2010 zoper S. d. d. in odgovorno osebo B. Š. izdala odločbo zaradi prekrška po 8. točki prvega odstavka 78. člena Zakona o varstvu potrošnikov (ZVPot) in naložil pravni osebi globo v višini 1.200,00 EUR in odgovorni osebi globo v višini 400,00 EUR. Na podlagi prvega odstavka 28. člena v povezavi z drugim odstavkom 191. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) je odvzelo premoženjsko korist. Okrajno sodišče v Ljubljani je zahtevo pravne osebe za sodno varstvo zavrnilo kot neutemeljeno in ji naložilo plačilo sodne takse.

2.

Vrhovni državni tožilec vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1 in predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 426. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 zaradi bistvenih kršitev določb postopka o prekršku razveljavi in vrne zadevo Okrajnemu sodišču v Ljubljani v novo odločanje.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo storilki. Zagovornik storilke navaja, da se pridružuje vsem vsebinskim navedbam Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije, a glede na naravo kršitev pravil postopka in materialnega prava predlaga, da Vrhovno sodišče postopek ustavi.

B.

4. V zahtevi za varstvo zakonitosti vrhovni državni tožilec sicer uveljavlja bistveno kršitev določb postopka po 8. točki prvega odstavka 155. člena ZP-1, vendar iz obrazložitve izhaja, da uveljavlja tudi kršitev materialnih določb zakona na podlagi 1. točke 156. člena ZP-1. V zahtevi navaja, da izrek odločbe o prekršku ni konkretiziran in ne vsebuje vseh sestavin po tretjem odstavku 56. člena ZP-1, ki določa vsebino izreka pisne odločbe o prekršku. V opisu prekrška ni konkretiziran dejanski stan prekrška, saj je v izpodbijano odločbo inšpektorat vnesel le povzetek zakonskega besedila 27. a in 78. člena ZVPot, ni pa zakonskih znakov prekrška v ničemer dopolnil z dejanskim stanjem, to je s konkretnim historičnim dogodkom, s katerim naj bi obdolžena pravna oseba izpolnila znake očitanega prekrška (ni zapisana obračunska cena izstavljenega opomina, stroški izstavitve in pošiljanja opomina potrošniku, višina obresti, nateklih do dneva izstavitve opomina, razmerje med obračunsko ceno opomina ter stroški opomina in višina nateklih obresti). Ker temelji odgovornost pravne osebe na 14. členu ZP-1, je izrek odločbe tudi nepopoln in nerazumljiv, saj ne vsebuje konkretnih okoliščin, ki predstavljajo podlago za odgovornost pravne osebe. V izreku tudi ni konkretizirana odgovornost odgovorne osebe, pa tudi ne njeno dolžnostno ravnanje. Ni navedeno, s katerim ravnanjem oziroma opustitvijo je odgovorna oseba izpolnila znake obravnavanega prekrška. Sklicuje se na sodbe Vrhovnega sodišča IV Ips 76/2011, IV Ips 49/2011 in IV Ips 177/2010, v katerih je Vrhovno sodišče navedlo, kaj mora vsebovati odločba o prekršku in katere sestavine mora vsebovati izrek odločbe.

5. V obravnavanem primeru prekrškovni organ v opisu prekrška, ki je vsebovan v izreku izpodbijane odločbe, navaja: 1. da je pravna oseba S. d. d. kršila določilo drugega odstavka 27. a člena ZVPot s tem, ko je v mesecu novembru 2009. leta 70.543 potrošnikom za izdane račune v mesecu novembru 2009 izdala opomin, ki je presegal dejanske stroške izdelave in pošiljanja oziroma višino zamudnih obresti, ker je njena odgovorna oseba B. Š., ki je bila dolžna ravnati v imenu in na račun pravne osebe, opustila dolžno nadzorstvo nad zakonitostjo ravnanja, s čimer je kršitelj kršil določilo drugega odstavka 27. a člena ZVPot in s tem storil prekršek po 8. točki prvega odstavka 78. člena ZVPot, in 2., da je kršitelj odgovorna oseba pravne osebe B. Š. kot direktor prodaje in odgovorna oseba za njeno zakonito poslovanje z opustitvijo dolžnega nadzorstva tako opustil dolžno nadzorstvo, kar je imelo za posledico kršitve, navedene v 1. točki izreka, s čimer je kršitelj kršil določilo drugega odstavka 27. a člena ZVPot in s tem storil prekršek po 8. točki prvega odstavka 78. člena ZVPot. 6. Kot poudarja vložnik zahteve, je Vrhovno sodišče že v več odločbah zavzelo stališče, kakšen mora biti opis prekrška glede na določbo tretjega odstavka 56. člena ZP-1. Navedena določba našteva sestavine odločbe o prekršku. Odločba o prekršku mora vsebovati izrek, v katerem je prekršek opisan, in iz kratkega opisa prekrška morajo biti razvidni zakonski znaki prekrška, način storitve in odločilne okoliščine. Le tak izrek odločbe o prekršku je lahko razumljiv in popoln. Vrhovno sodišče je tudi obrazložilo, da je glede na ureditev odgovornosti pravne in odgovorne osebe za prekršek, ki je veljala v času storitve obravnavanih prekrškov (pred uveljavitvijo ZP-1G), pravna oseba po drugem odstavku 13. člena ZP-1, veljavnega v času storitve prekrškov, odgovarjala za prekršek druge osebe, če je v predpisu o prekršku tako določeno, da je odgovornost pravne osebe vedno vezana na dejanje druge osebe, da gre torej za akcesorno odgovornost pravne osebe. Za odgovornost pravne osebe se po 14. členu takrat veljavnega ZP-1 smiselno uporabljajo določbe Zakona o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja (v nadaljevanju ZOPOKD), po katerem morata biti za odgovornost pravne osebe za prekršek kumulativno izpolnjena formalni in materialni pogoj iz 4. člena ZOPOKD (sodba Vrhovnega sodišča IV Ips 84/2012 in druge). V obravnavani zadevi je prekrškovni organ po navedbi podatkov o pravni osebi in osebni podatkov o odgovorni osebi navedel, da sta storili prekršek po 8. točki prvega odstavka 78. člena ZVPot, ker je odgovorna oseba pravne osebe opustila dolžno nadzorstvo, zaradi česar je pravna oseba izdala potrošnikom opomin, ki je presegel dejanske stroške izdelave in pošiljanja oziroma višino zamudnih obresti. Opis obsega le zakonski tekst drugega odstavka 27. a člena ZVPot. Strinjati se je z vložnikom zahteve, da v opisu dejanja niso konkretizirana dejstva in okoliščine, ki bi utemeljevala in konkretizirala navedene zakonske znake prekrška, saj ni konkretno navedeno, kakšna je cena opomina, dejanski stroški izdelave in izstavitve opomina in višina nateklih obresti. Vložnik zahteve pravilno navaja, da je pri opisu dejanja odgovorne osebe navedena le splošna klavzula o odgovornosti odgovorne osebe za prekršek pravne osebe. Le prepisovanje zakonskega besedila v izreku ter navajanje, da je odgovorna oseba pravne osebe, ki je bila dolžna ravnati v imenu in na račun pravne osebe, opustila dolžno nadzorstvo nad zakonitostjo ravnanja, s čimer je prepisan le zakonski tekst 4. točke 4. člena ZOPOKD, ne zadosti standardu konkretizacije abstraktnega dejanskega stanu očitanih prekrškov. V opisu torej ni navedb, katero dolžno nadzorstvo je bilo opuščeno. V opisu prekrška v izreku odločbe prekrškovnega organa tako niso opisani s konkretnimi dejstvi in okoliščinami abstraktni znaki očitanega prekrška in opustitev dolžnega nadzorstva, zato dejanje, kot je opisano v izreku izpodbijane odločbe, ni prekršek (1. točka 156. člena ZP-1).

7. K odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti je pravna oseba priložila pobudo, da naj Vrhovno sodišče RS v skladu s pooblastilom iz prvega odstavka 23. člena Zakona o Ustavnem sodišču (ZUstS) pri Ustavnem sodišču poda zahtevo za oceno ustavnosti določb drugega odstavka 27. a člena in osme alineje prvega odstavka 78. člena ZVPot. Vrhovno sodišče je sprejelo procesno odločitev, ugotovilo je, da dejanje, opisano v izreku odločbe o prekršku, ni prekršek, zato glede na vrsto odločitve pobude za presojo ustavnosti navedenih določb ZVPot ni obravnavalo.

8.

Vrhovno sodišče je zahtevi vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti ugodilo in na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani ter odločbo prekrškovnega organa spremenilo tako, da je postopek o prekršku zoper pravno osebo S., d. d., in odgovorno osebo B. Š., ustavilo. Zaradi ugotovljene kršitve materialnega zakona Vrhovno sodišče ni presojalo uveljavljane bistvene kršitve določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1. 9.

V skladu s četrtim odstavkom 144. člena ZP-1 v zvezi s 148. členom ZP-1 bremenijo stroški ustavljenega postopka proračun.