Jedro

Sodišče prve stopnje je prekršilo obsojenčeve pravice obrambe in je to vplivalo na zakonitost sodbe, saj iz zapisnika o glavni obravnavi v ponovljenem sojenju ne izhaja, da je sodišče odločalo o obsojenčevih dokaznih predlogih, ki jih je predlagal pri svojem prvem zagovoru (med drugim zaslišanje vnuka, ki je bil na prvem sojenju zaslišan, in žene, ki se je pričevanju odrekla). Zgolj navedba v zapisniku, da je sodišče v soglasju s strankama prebralo listinsko dokumentacijo, ne zadostuje. Za branje listinske dokumentacije namreč soglasje strank ni potrebno, če pa so bili mišljeni tudi zapisniki o zaslišanju prič, pa velja, da zapisnika o zaslišanju privilegirane priče tudi s soglasjem strank ni dopustno prebrati.

Izrek

Zahtevi obsojenega K.P. za varstvo zakonitosti se ugodi in se pravnomočna sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo je bil obs. K.P. spoznan za krivega kaznivega dejanja razžalitve po 1. odstavku 169. člena KZ in kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 1. odstavku 145. člena KZ. Izrečena mu je bila pogojna obsodba, v kateri mu je bila, po predhodni določitvi posameznih kazni, izrečena enotna kazen 20 dni zapora s preizkusno dobo enega leta.

Zoper to pravnomočno sodbo je obs. K.P. vložil dne 13.6.1997 zahtevo za varstvo zakonitosti. V njej uveljavlja kršitev pravice do obrambe iz 3. alinee 29. člena Ustave Republike Slovenije, bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ter druge kršitve določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost izpodbijane sodbe (3. odstavek 299. in 7. odstavek 364. člena ZKP). Predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter sodbi sodišča prve in druge stopnje razveljavi in vrne zadevo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Dne 2.3.1998 pa je vložil še dopolnitev zahteve za varstvo zakonitosti, v kateri je dopolnil obrazložitev zatrjevane kršitve pravice obrambe ter uveljavljal še kršitev kazenskega zakona na način iz 1. točke 372. člena ZKP - da dejanji, zaradi katerih je bil obsojen, nista kaznivi dejanji.

Zasebna tožilka K.M., ki ji je bila skladno z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP zahteva za varstvo zakonitosti poslana v odgovor, na zahtevo ni odgovorila.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Obs. K.P. je v zahtevi za varstvo zakonitosti, ki jo je vložil 13.6.1997, sicer uvodoma navedel, da jo vlaga tudi zaradi kršitve kazenskega zakona, ni pa navedel, katero konkretno kršitev kazenskega zakona uveljavlja, niti je ni obrazložil, temveč je to storil šele v dopolnitvi zahteve, ki pa jo je vložil že po preteku 3 mesečnega roka za vložitev tega izrednega pravnega sredstva (3. odstavek 420. člena ZKP). Zato uveljavljane kršitve kazenskega zakona Vrhovno sodišče ni preizkušalo.

Kršitev pravice obrambe iz 29. člena Ustave ter zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka je obsojenec vsebinsko utemeljil s tem, da mu je bila vzeta pravica izvajanja dokazov v njegovo korist, ker prvostopenjsko sodišče ni zaslišalo priče B.Đ., ki bi lahko potrdil njegov alibi, da 3. in 4. maja 1994, ko naj bi bili storjeni očitani mu kaznivi dejanji, ni bil doma v S., temveč v svoji zidanici. Sodišče prve stopnje o tem predlaganem dokazu sploh ni odločilo, niti ga ni zavrnilo. Če je ocenilo, da zaslišanje priče ni potrebno, bi moralo v sodbi navesti razloge za takšno odločitev.

Obrazložitev sodišča druge stopnje glede predlaganega dokaza pa je povsem napačna.

V zvezi z uveljavljanimi kršitvami Vrhovno sodišče ugotavlja: Izpodbijani sodbi sodišča prve in druge stopnje sta bili izdani v postopku novega sojenja, potem ko je sodišče druge stopnje s sklepom z dne 27.8.1996 razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje z dne 3.6.1996, s katero je bil obs. K.P. spoznan za krivega kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 1. odstavku 145. člena KZ, po 3. točki 358. člena ZKP pa je bil oproščen obtožbe glede kaznivega dejanja razžalitve po 1. odstavku 169. člena KZ. V postopku pred izdajo navedene sodbe je prvostopenjsko sodišče na obsojenčev predlog na glavni obravnavi dne 2.6.1994 zaslišalo kot pričo njegovega vnuka A.Đ. in ženo Z.P., ki se je pričevanju odrekla, zavrnilo pa je obsojenčev predlog za zaslišanje priče B.Đ. in v pisno izdelani sodbi tudi navedlo razloge, iz katerih ni ugodilo temu dokaznemu predlogu. Po razveljavitvi te sodbe je prvostopenjsko sodišče v postopku novega sojenja na glavni obravnavi zaslišalo samo obsojenca, zasebno tožilko in v zasebni tožbi predlagano pričo M.Š., ter "v soglasju s strankama prečitalo listinsko dokumentacijo", in nato po ugotovitvi, da ni novih predlogov za dopolnitev dokaznega postopka, dokazovanje zaključilo. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 13.11.1996 ne izhaja, da se je obsojenec odpovedal zaslišanju prič, ki jih je predlagal v svojo obrambo pri svojem prvem zagovoru, in ker je šlo za privilegirani priči (žena in vnuk), bi priči tudi lahko spremenili svoje stališče o tem, ali izrabita pravico do oprostitve dolžnosti pričevanja (236. člen ZKP). Zapisnika o zaslišanju privilegirane priče pa tudi s soglasjem strank ni dopustno prebrati (ker za čitanje listinske dokumentacije ni potrebno soglasje strank, ni jasno, ali je sodišče prebralo tudi zapisnika o prejšnjem zaslišanju privilegiranih prič). Res je sicer, da sodišče ni dolžno izvesti vseh dokazov, ki jih predlagajo stranke, vendar mora o vsakem dokaznem predlogu odločiti in ga vpisati v zapisnik, v pisni sodbi pa tudi navesti razloge, iz katerih ni ugodilo predlogu stranke (5. odstavek 299. člena in 7. odstavek 364. člena ZKP). V obravnavanem primeru pa iz zapisnika o glavni obravnavi ne izhaja, da je sodišče sploh odločalo o obsojenčevih dokaznih predlogih, in tudi v pisni sodbi sodišče ni navedlo, zakaj ni ugodilo nobenemu dokaznemu predlogu obsojenca. Zato je o tem odločilnem dejstvu tudi protispisna navedba v izpodbijani sodbi sodišča druge stopnje, da je prvostopenjsko sodišče v napadeni sodbi tudi obrazložilo, zakaj ni zaslišalo B.Đ.

Glede na navedeno je, po oceni Vrhovnega sodišča, sodišče prve stopnje prekršilo obsojenčeve pravice obrambe na glavni obravnavi in je ta kršitev vplivala na zakonitost sodbe (2. odstavek 371. člena ZKP), sodišče druge stopnje pa je z izpodbijano sodbo zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Zato je utemeljeni zahtevi obs. K.P. za varstvo zakonitosti ugodilo in skladno z določbo 1. odstavka 426. člena ZKP odločilo, kot je navedeno v izreku te sodbe.