Jedro

Glede dopustnosti predloga za dopustitev revizije in vrednost spornega predmeta je pomembno, da pravde kljub združitvi (prvi odstavek 300. člena ZPP) ohranijo svojo samostojnost.

Izrek

Predlog se zavrže.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo razsodilo, da so utemeljeni zahtevki prve tožnice, dedičev po pokojni drugi tožnici B. B. in A. B., ter tretje tožnice iz naslova nadomestila za uporabo solastnih nepremičnin parc. št. 185/1, 184/20 in 184/31, vse k. o. ..., v obsegu 5/96 za prvo in tretjo tožnico ter v obsegu 1/48 za B. B. in A. B., za čas od maja 2005 do vključno julija 2012 po tožbah P 839/2005, P 409/2006, P 484/2007, P 170/2008, P 305/2009, P 482/2010 in P 446/2012. 2. Sodišče druge stopnje je pritožbi toženca ugodilo in vmesno sodbo spremenilo tako, da je zavrnilo zahtevke, da je toženec dolžan prvi in tretji tožnici plačati vsaki 525 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 11. 2005 dalje, 450 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 6. 2006 dalje, 975 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 7. 2007 dalje, 675 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 3. 2008 dalje, 1.050 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 6. 2009 dalje, 1.050 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 8. 2010 dalje ter 1.800 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 8. 2012 dalje, tožniku BI. B. in A. B. pa vsakemu 262,5 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 11. 2005 dalje ter 225 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 6. 2006 dalje.

3. Tretja tožnica je zoper navedeno sodbo vložila predlog za dopustitev revizije. V njem navaja, da ni sodne prakse Vrhovnega sodišča glede vprašanja, ali sodediči iz skupnosti dedičev, za katero ni bil postavljen skrbnik ali upravitelj dediščine iz razloga, ker ni bilo sporazuma glede uprave, lahko uveljavlja obligacijskopravni zahtevek iz naslova uporabnine proti drugemu sodediči iz skupnosti, ne da bi tožniku zapuščinsko sodišče priznalo pravico in napotilo, da takšen zahtevek lahko uveljavlja v pravdi.

4. Predlog ni dovoljen.

5. Revizija je v skladu z določbo drugega odstavka 367. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 40.000 EUR. Če revizija ni dovoljena po omenjeni zakonski določbi, je dovoljena le, če jo v skladu s 367.a členom ZPP dopusti sodišče (dopuščena revizija). V primeru, da vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega 2.000 EUR, sodišče revizije ne more dopustiti (primerjaj četrti odstavek 367. člena ZPP).

6. V obravnavani zadevi gre za združene pravdne zadeve, v katerih so tožniki zoper toženca (sodediča) vsako posamezno leto (od 2005 do 2012) vložili tožbe za plačilo uporabnine, in sicer je vsak tožnik za posamezno obdobje zahteval denarni znesek, ki ustreza njegovemu dednemu deležu. Iz odločb sodišč prve in druge stopnje izhaja, da zahtevek tretje tožnice (po delnem umiku) po nobeni od tožb ne presega 2.000 EUR. Glede dopustnosti predloga za dopustitev revizije je pomembno, da pravde kljub združitvi (prvi odstavek 300. člena ZPP) ohranijo svojo samostojnost. Ugotavljanje vrednosti spornega predmeta je zato neodvisno od njihove združitve. Ta se presoja ločeno po vrednosti spornega predmeta vsake pridružene pravde, ne pa po seštevku vrednosti vseh zahtevkov, in sicer ne glede na to, ali se zahtevki iz dveh ali več tožb opirajo na isto dejansko in pravno podlago. Procesni institut združevanja pravd je namreč izraz načela ekonomičnosti, s katerim se pospeši obravnavanje ali zmanjšajo stroški. Gre za odločitev formalnega procesnega vodstva, ki je v rokah sodišča, zato stranka s tem dejanjem sodišča ne more pridobiti pravice do (dopustitve) revizije, ki je sicer ne bi imela.(1)

7. Po obrazloženem se v obravnavanem primeru tudi ni mogoče opreti na določbo petega odstavka 367. člena ZPP, po kateri se vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ugotovi s seštevkom vrednosti posameznih zahtevkov ali delov teh zahtevkov, ki so še sporni, če je (med drugim) odločitev o reviziji odvisna od rešitve pravnih vprašanj, ki so skupna za vse navedene zahtevke. Navedeno določbo je treba razlagati skupaj z določbo drugega odstavka 41. člena ZPP, ki se nanaša na zahtevke v posamezni tožbi in ne vključuje zahtevkov po tožbah, ki so združene v skupno obravnavanje s sklepom sodišča in ki ohranijo svojo samostojnost.(2)

8. Glede na navedeno revizije tretje tožnice v skladu s četrtim odstavkom 367. člena ZPP ni bilo mogoče dopustiti, zato je Vrhovno sodišče njen predlog kot nedovoljen zavrglo (primerjaj 377. člen ZPP).

Op. št. (1): Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča II DoR 396/2014 z dne 8. 1. 2015. Op. št. (2): Ibidem in tam naveden sklep Vrhovnega sodišča III Ips 105/2011 z dne 17. 9. 2013.