Jedro

Ker je po izreku prvostopenjske sodbe nastopilo absolutno zastaranje kazenskega pregona, je sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je obtožbo zavrnilo.

Izrek

Ob reševanju pritožbe zagovornika obdolženca se izpodbijana sodba po uradni dolžnosti tako spremeni, da se po 4. tč. 357. čl. ZKP obtožba, da je z grdim ravnanjem prizadel telesno celovitost drugega s tem, da je dne 18.3.1996 v Ljubljani v hiši Č... ob 11.30 uri O.N. zgrabil za vrat in ga davil, podrl na tla ter ga udaril večkrat s pestjo v obraz, dne 18.3.1996 ponovno ob 14.30 uri v kraju kot zgoraj večkrat udaril po glavi O.N. in mu s tem poškodoval levo oko, z vidno krvavitvijo v veznico levega očesa, na zunanji strani levega očesa povzročil manjšo oteklino, za levim uhljem ter na levi in desni strani vratu vidne sledove davljenja, saj je bila koža pordela ter bolečine na lični kosti, s čimer naj bi storil kaznivo dejanje grdega ravnanja po čl. 146/I KZ, z a v r n e. Po čl. 96/I ZKP stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. tč. II. odst. 92. čl. ZKP ter potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki in nagrada zagovornika bremenijo proračun.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo spoznalo obdolženca za krivega, da je storil kaznivo dejanje grdega ravnanja po čl. 146/I KZ. Izreklo mu je pogojno obsodbo in v njej določilo kazen dva meseca zapora s preizkusno dobo dveh let. Odločilo je še o stroških kazenskega postopka in o premoženjskopravnem zahtevku oškodovanca.

Proti navedeni sodbi se je pritožil obdolženčev zagovornik iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagal je ugoditev pritožbi in razveljavitev izpodbijane sodbe.

Višji državni tožilec je predlagal, da naj pritožbeno sodišče ob reševanju pritožbe izpodbijano sodbo spremeni po uradni dolžnosti tako, da naj sodbo zavrne iz razloga po 4. tč. 357. čl. ZKP, zato, ker kazenski pregon zaradi zastaranja ni več dopusten.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da teče kazenski postopek zoper obdolženca zaradi kaznivega dejanja grdega ravnanja po čl. 146/I KZ.

Za tako kaznivo dejanje je predpisana denarna kazen ali zapor do šestih mesecev. Zakon, ki je veljal ob času storitve, določa, da kazenski pregon ni več dovoljen, če je preteklo dve leti od storitve kaznivega dejanja. V vsakem primeru pa kazenski pregon zastara, če preteče dvakrat toliko časa, kolikor ga zahteva Zakon za zastaranje kazenskega pregona, v konkretnem primeru torej štiri leta. Ker je od storitve kaznivega dejanja, to je od 18.3.1996, preteklo že več kot štiri leta, zato kazenski pregon ni več dovoljen, saj je nastopilo absolutno zastaranje (čl. 112/VI KZ).

Glede na navedeno, kazenski pregon zoper obdolženca zaradi zastaranja ni več dopusten. Zato je pritožbeno sodišče ob reševanju zagovornikove pritožbe izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti spremenilo tako, da je po 4. tč. 357. čl. ZKP zavrnilo obtožbo, da naj bi obdolženec storil kaznivo dejanje grdega ravnanja po čl. 146/I KZ.

Ker je bila obtožba zavrnjena, je sodišče po I. odst. 96. čl. ZKP odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. tč. II. odst. 92. čl. ZKP ter potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki in nagrada zagovornika bremenijo proračun.