Jedro

Sodnik je v skrajšanem postopku namreč dolžan po uradni dolžnosti opraviti najprej preizkus, ali je sodišče pristojno, nato pa še opraviti formalni in materialni preizkus obtožnega akta, v konkretnem primeru zasebne tožbe. Šele v kolikor obtožni akt prestane tako formalni kot materialni preizkus, sledi naslednja faza, in sicer vročitev obtožnega akta obdolžencu in nato razpis glavne obravnave. V fazi preizkusa obtožnega akta tako sodišče ne izvaja dokaznega postopka, saj je ta pridržan za glavno obravnavo.

Izrek

I. Pritožba zasebnega tožilca A. A. se kot neutemeljena zavrne.

II. Zasebnega tožilca se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Mariboru je s sklepom I Kr 19277/2022 z dne 20. 1. 2023 na podlagi prvega odstavka 437. člena v zvezi s 1. točko 277. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zavrglo obtožni predlog, ki ga je zasebni tožilec A. A. vložil zoper obdolženo B. B., zaradi kaznivega dejanja žaljive obdolžitve po prvem odstavku 160. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po drugem odstavku 96. člena ZKP je odločilo, da je zasebni tožilec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in potrebne izdatke obdolženke, oprostilo pa ga je plačila sodne takse.

2. Zoper sklep se je pritožil zasebni tožilec zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotne uporabe materialnega prava, zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitev ustavnih pravic in kršitve stvarne pristojnosti sodišča, kot navaja v uvodu pritožbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi oziroma razveljavi ter zadevo odstopi v odločanje stvarno pristojnemu Delovnem in socialnem sodišču. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu izpodbijanega sklepa v okviru pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrglo zasebno tožbo zasebnega tožilca. Za svojo odločitev je navedlo vse potrebne in pravno pravilne razloge, ki se jim pritožbeno sodišče v celoti pridružuje, ter se v izogib ponavljanju na obrazložitev izpodbijanega sklepa tudi sklicuje.

5. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi sodišče prve stopnje moralo izvesti glavno obravnavo, v odsotnosti le-te pa je kršilo pravice zasebnega tožilca do kontradiktornega postopka ter številne ustavne pravice. Sodnik je v skrajšanem postopku namreč dolžan po uradni dolžnosti opraviti najprej preizkus, ali je sodišče pristojno, nato pa še opraviti formalni in materialni preizkus obtožnega akta, v konkretnem primeru zasebne tožbe. Formalni preizkus obsega presojo, ali ima zasebna tožba morebitne formalne pomanjkljivosti in se nanaša na njene obvezne sestavine iz prvega odstavka 434. člena ZKP. Materialni oziroma vsebinski preizkus pa je faza, ki sledi predhodnemu formalnemu preizkusu in obsega presojo, ali je podan kakšen od razlogov za ustavitev kazenskega postopka po prvem odstavku 437. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 277. člena ZKP. Šele v kolikor obtožni akt prestane tako formalni kot materialni preizkus, sledi naslednja faza, in sicer vročitev obtožnega akta obdolžencu in nato razpis glavne obravnave. V fazi preizkusa obtožnega akta tako sodišče ne izvaja dokaznega postopka, saj je ta pridržan za glavno obravnavo. Upoštevaje navedeno in ker je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi zasebno tožbo, po pravilni ugotovitvi, da je ta formalnopravno popolna, zavrglo zaradi materialne oziroma vsebinske pomanjkljivosti, do naslednje faze postopka, to je odreditve vročitve zasebne tožbe in razpisa glavne obravnave, logično ni prišlo, posledično pa tudi ne do kršitev, ki jih zatrjuje zasebni tožilec.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da dejanje, ki je opisano v izreku zasebne tožbe, ni očitano kaznivo dejanje, prav tako pa ne vsebuje zakonskih znakov kakšnega drugega kaznivega dejanja. Pri tem je v točkah 6 in 7 obrazložitve izpodbijanega sklepa obširno in utemeljeno pojasnilo, da so predmet kazenskopravne presoje samo tista dejstva in okoliščine, ki izhajajo iz opisa kaznivega dejanja, ne pa domneve ali sklepanja, kaj bi lahko izrečene besede po prepričanju zasebnega tožilca pomenile. Ob pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje v točki 6 obrazložitve izpodbijanega sklepa, da v opisu dejanja ni navedena in ne konkretizirana prepovedana posledica, prav tako sploh ni razvidno, da bi se navedbe iz uradne odločbe nanašale na zasebnega tožilca, pa se kot neutemeljene pokažejo vse pritožbene navedbe o negativnih vrednostnih ocenah zasebnega tožilca, kakor tudi njegovo obširno povzemanje poteka upravnega postopka. Povsem brezpredmetne so tudi pritožbene navedbe zasebnega tožilca glede stvarne nepristojnosti sodišča. Zasebni tožilec je namreč sam pred naslovnim sodiščem vložil zasebno tožbo zaradi kaznivega dejanja žaljive obdolžitve po prvem odstavku 160. člena KZ-1, sodišče prve stopnje pa jo je kot tako, v skladu s 24. členom ZKP, ustrezno obravnavalo. Glede pritožbenega polemiziranja o odločbi glede stroškov postopka, pa je dodati le, da je sodišče prve stopnje za takšno odločitev imelo utemeljeno podlago v drugem odstavku 96. člena ZKP, po katerem mora zasebni tožilec, kadar se postopek konča s sklepom, s katerim se obtožni akt zavrže, med drugim povrniti tudi potrebne izdatke obdolženca. Vsa nadaljnja izvajanja zasebnega tožilca o nepriglasitvi in neobstoju obdolženkinih stroškov se tako izkažejo kot neutemeljena.

7. Na podlagi navedenega in ker zasebni tožilec v pritožbi ne navaja ničesar relevantnega, kar bi lahko omajalo pravilne in popolne zaključke v izpodbijanem sklepu, je pritožbeno sodišče o njegovi pritožbi odločilo, kot je razvidno iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena ZKP).

8. Iz istih razlogov kot sodišče prve stopnje, je tudi pritožbeno sodišče zasebnega tožilca oprostilo plačila sodne takse.