Jedro

V primeru, ko nepremičnina, ki naj bi bila skupno premoženje, ni vpisana v zemljiško knjigo, obstaja pa pravni naslov za pridobitev lastninske pravice na celotni nepremičnini v korist enega zakonca, ki je lahko podlaga za vknjižbo v zemljiški knjigi, je na pravdo potrebno napotiti tistega, ki zatrjuje drugačno lastniško stanje kot izhaja iz listine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

Obrazložitev

(1.) Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom odločilo, da prekine zapuščinski postopek po pokojnem S. M. (točka 1 izreka) in dedinjo Z. B. napoti, da zoper ostale sodediče vloži tožbo na ugotovitev, da v zapuščino po zapustniku ne sodi ½ garažnega boksa št. 7, v izmeri 15,15 m2, ki leži v kleti na zahodni strani stanovanjskega objekta F5-6, na zemljišču parcelna št. 2219/6 k.o. Z. Š., soseska ŠS-9 K. (točka 2 izreka). Dedinji je za vložitev tožbe določilo rok 30 dni in za ta čas oziroma do pravnomočnega zaključka pravdnega postopka, v kolikor bo v tem roku vložena tožba, postopek prekinilo (točki 3 in 4 izreka).

(2.) Zoper takšno odločitev, in sicer zoper 2. točko sklepa, vlaga pritožbo dedinja Z. B. in uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter zmotno uporabo materialnega prava ter predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da na pravdo napoti ostale zapustnikove dediče, to je njegove potomce, podrejeno pa, da sklep razveljavi in vrne zadevo v novo odločanje. V bistvenem navaja, da je premoženje, ki ga zakonca oziroma zunajzakonska partnerja pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze oziroma zunajzakonske skupnosti, njuno skupno premoženje. V konkretnem primeru ni sporno, da sta pritožnica in zapustnik v zunajzakonski skupnosti živela najmanj od leta 1973 naprej in vse do zapustnikove smrti. Prav tako ni sporno, da je bil garažni boks kupljen v času trajanja zunajzakonske skupnosti, to je na podlagi kupne pogodbe z dne 14.11.1995. Izhajajoč iz zakonske določbe o skupnem premoženju (2. odstavek 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) je jasno, da bi moral tudi sporni garažni boks spadati v skupno premoženje zapustnika in dedinje, saj je bila kupnina zanj poravnana iz dohodkov obeh partnerjev. Garažni boks bi bil posebno premoženje zapustnika samo v primeru, če bi bil kupljen iz njegovega posebnega premoženja. Glede na zakonsko domnevo iz 2. odstavka 51. člena ZZZDR in v skladu s pravili o dokaznem bremenu, bi morali zato zapustnikovi otroci dokazati, da je zapustnik sporni boks kupil s sredstvi svojega posebnega premoženja. Tega pa v zapuščinskem postopku niso niti zatrjevali, kaj šele dokazali. Nobenega dokaza tako ni zoper domnevo, da je bil tudi sporni garažni boks, ne glede na zapis v kupni pogodbi z dne 14.11.1995, kupljen prav s sredstvi, ki sta jih zapustnik in njegova zunajzakonska partnerica pridobila z delom v času trajanja njune zunajzakonske skupnosti. Odločitev sodišča, da na pravdo napoti pritožnico, je glede na navedeno nepravilna.

(3.) Pritožba je bila vročena ostalim sodedičem, ki nanjo niso odgovorili.

(4.) Pritožba ni utemeljena.

(5.) V 2. odstavku 51. člena ZZZDR je določeno, da je premoženje, ki ga zakonca (kar velja tudi za zunajzakonska partnerja) pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze, njuno skupno premoženje, 1. odstavek 59. člena istega zakona pa vzpostavlja domnevo o njunih enakih deležih. Za to, da lahko govorimo o skupnem premoženju, mora biti glede na citirano določilo izpolnjen ne le pogoj obstoja zakonske oziroma zunajzakonske zveze, ampak tudi pogoj, da je bilo premoženje pridobljeno z njunim delom v tem času. Premoženje, ki ga eden od zakoncev pridobi sredstvi, ki niso rezultat dela (npr. iz svojega posebnega premoženja), tako ni skupno, čeprav je kupljeno oziroma pridobljeno v času trajanja zakonske zveze.

(6.) Iz neizpodbijanih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da sta bila zapustnik in pritožnica zunajzakonska partnerja; da je do nakupa spornega garažnega boksa prišlo v času trajanja njune zunajzakonske skupnosti; da je kot kupec stanovanja v kupni pogodbi (priloga A 1) naveden zgolj zapustnik in da je zapustnik s sporazumom o določitvi deležev na skupnem premoženju priznal, da sta stanovanje na naslovu U. kupila s sredstvi, ki sta jih pridobila z delom med trajanjem njune izvenzakonske skupnosti, v tem času pa sta pridobila tudi stanovanjske in druge premičnine, ki se nahajajo v tem stanovanju. Kot izhaja iz podatkov spisa, pritožnica v postopku na prvi stopnji ni zatrjevala, da je bil sporni garažni boks pridobljen z delom v času trajanja zunajzakonske skupnosti. Takšne trditve v pritožbi so zato nedovoljena pritožbena novota, ki je pritožbeno sodišče ne more upoštevati ( 337. člen ZPP v zvezi z 163. členom ZD).

(7.) Ker glede na obrazloženo že sama trditvena podlaga pritožnice ne omogoča zaključka, da je garažni boks skupno premoženje, v spis predložena kupna pogodba pa izkazuje zapustnikovo lastninsko pravico, je sodišče prve stopnje odločilo prav, ko je na pravdo napotilo pritožnico, upoštevaje pri tem 213. člen ZD.

(8.) Ne glede na navedeno, pa bi bila odločitev pravilna tudi v primeru, da bi pritožnica zadostila trditvenemu bremenu. V primerih, ko je nepremičnina, ki naj bi bila skupno premoženje, že vpisana v zemljiško knjigo na enega zakonca, se je sodna praksa že izrekla, da je potrebno napotiti na pravdo tistega zakonca, ki ni vpisan v zemljiško knjigo. V obravnavanem primeru pa garažni boks (kot je mogoče zaključiti iz podatkov v spisu) v zemljiško knjigo sicer ni vpisan, je pa v spisu kupna pogodba, ki vsebuje tudi zemljiškoknjižno dovolilo in bi tak vpis omogočala. Poleg tega pa, kot je pravilno opozorilo že sodišče prve stopnje, tudi ostale predložene listine ne potrjujejo trditev pritožnice. Zapustnik ji je tako na podlagi sporazuma o določitvi deležev na skupnem premoženju z dne 24.2.2005 priznal le delež na stanovanju, ne pa tudi na garažnem boksu, kar potrjuje trditev ostalih dedičev, da garažni boks ni skupno premoženje, saj ga je zapustnik kupil iz lastnih sredstev. V kolikor bi namreč zapustnik priznaval svoji partnerici delež tudi na tem premoženju, ni nobenega razumnega razloga, da ji ob sklenitvi sporazuma z dne 24.2.2005, ne bi tudi na njem priznal deleža. Upoštevaje vse navedeno je sodišče prve stopnje zato pravilno štelo, da je pravica zunajzakonske partnerice Z. B. (tudi v tem primeru) manj verjetna, odločitev koga napotiti na pravdo pa zato pravilna.

(9.) Ker pritožba glede na obrazloženo ni utemeljena, sodišče prve stopnje pa ob odločanju tudi ni storilo kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD), jo je bilo potrebno zavrniti in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrditi (druga točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).