Jedro

Začasno odredbo po 2. odstavku 32. člena ZUS-1 je ob izpolnjevanju pogojev mogoče izdati le, če se prvostopni akt izvršuje po določbah ZUP. Gradbeno dovoljenje je pozitivna in konstitutivna (favorabilna) odločba, ki ustanavlja pravico investitorju, da gradi pod pogoji, ki so določeni v tem upravnem dovoljenju in se ne izvršuje po določbah ZUP, zato izdaja začasne odredbe po določbi 2. odstavka 32. člena ZUS-1 ni mogoča. Nastanek škodljivih posledic, kot pogoj za izdajo začasne odredbe po 3. odstavku 32. člena ZUS-1, pa mora biti evidenten, sedanji ali predvidljiv ter dejanski in konkreten. Sklepanje na nastanek škode v primeru ugodnega izida mejnega ugotovitvenega postopka, ne predstavlja standarda verjetnosti, ki opravičuje izdajo ureditvene začasne odredbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevo za izdajo začasne odredbe, da se investitorju Javnemu stanovanjskemu skladu Mestne občine Ljubljana, začasno, do pravnomočne odločitve v upravnem sporu, prepove gradnja objektov po projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja, ki je sestavni del gradbenega dovoljenja z dne 21.9.2007, ki ga je izdala Upravna enota Ljubljana.

V obrazložitvi sklepa sodišče prve stopnje navaja, da so tožniki dne 16.11.2007 vložili tožbo zoper odločbo tožene stranke, s katero je ta zavrnila njihovo pritožbo zoper gradbeno dovoljenje, s katerim je organ prve stopnje investitorju dovolil gradnjo Centra starejših občanov in oskrbovalnih stanovanj s pripadajočo prometno, zunanjo in komunalno ureditvijo ob tam navedenih pogojih. Sodišče je zahtevo zavrnilo zato, ker se dovoljenje za gradnjo, izdano na podlagi določb Zakona o graditvi objektov (ZGO-1 Uradni list RS, št. 110/02, 47/04 in 14/05 - popravek) ne izvršuje po določbah ZUP, temveč le učinkuje, kar pomeni, da odložitev izvršbe tega upravnega akta ni možna in zato tudi ne izdaja začasne odredbe po določbi 2. odstavka 32. člena ZUS-1. Gradbeno dovoljenje namreč ne nalaga obveznosti, temveč ustanavlja pravico gradnje pod pogoji, določenimi v upravnem dovoljenju. Prav tako tožniki niso izkazali izpolnjevanja pogojev za izdajo začasne odredbe po 3. odstavku 32. člena ZUS-1, in sicer nastanka težko popravljive škode. Za takšno škodo je mogoče šteti le tisto, katere nastanek je vsaj verjetno izkazan, in bi jo bilo mogoče, če bi nastala, težko odpraviti. Tožniki kot nepopravljivo škodo navajajo gradnjo požarne poti in zasaditev grmovnic v 4 m pasu proti njihovi parcelni meji, meja pa naj bi bila sporna. Zatrjevana škoda po mnenju prvostopnega sodišča ni težko popravljiva, še posebej ne zato, ker dokazi za njen nastanek temeljijo na nekem bodočem negotovem dejstvu (če bo investitor gradil po izdanem upravnem dovoljenju in če bo pristojno sodišče v postopku odločilo, da mejna črta ne poteka po podatkih, ki so izkazani v katastru). Sodišče dodatno tožnikom še pojasnjuje, da se gradnja novega objekta po določbi 1. odstavka 3. člena ZGO-1 praviloma lahko začne šele na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja.

V pritožbi, ki jo vlagajo iz vseh pritožbenih razlogov, tožniki navajajo, da jim bo v primeru ugodne rešitve sodnega postopka določitve meje zaradi realizacije gradbenega dovoljenja nastala nenadomestljiva škoda. Sporno zemljišče bo pozidano in ga zato ne bodo imeli v dejanski posesti, prav tako ga ne bodo mogli več uporabljati na način, kot ga uporabljajo sedaj, ko je v naravi še travnik s funkcijo dvorišča oziroma dostopa do objekta. Do izdaje odločbe o poteku meje (katastrska meja po navedbah tožnikov poteka skoraj po fasadi stanovanjskega objekta) tožniki nimajo druge možnosti, kot da zatrjujejo verjeten potek meje in nastanek nepopravljive škode v primeru realizacije gradbenega dovoljenja. Investitor nesporno kaže interes, da z gradnjo čimprej začne (ta interes izraža v odgovoru na tožbo, predlogu za prednostno obravnavanje in dogovarjanju s tožniki za mirno rešitev zadeve), izdano gradbeno dovoljenje pa mu omogoča, da z gradnjo dejansko začne. Na začetek nameravane gradnje kaže tudi članek, objavljen v glasilu MOL z dne 3.12.2007. Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča niso utemeljeni v pritožbi navedeni ugovori zoper izpodbijani sklep o zavrnitvi zahteve za izdajo začasne odredbe.

Začasno odredbo po 2. odstavku 32. člena ZUS-1 je ob izpolnjevanju pogojev mogoče izdati le, če se prvostopni akt izvršuje po določbah ZUP. Gradbeno dovoljenje je pozitivna in konstitutivna (favorabilna) odločba, ki ustanavlja pravico investitorju, da gradi pod pogoji, ki so določeni v tem upravnem dovoljenju. Če se ne drži pogojev, pod katerimi je bilo dovoljenje izdano oziroma gradnja dovoljena, ima to za posledico izrek inšpekcijskega ukrepa, ne pa prisilne izvršbe po določbah ZUP. Ker se torej gradbeno dovoljenje ne izvršuje po določbah ZUP, izdaja začasne odredbe po določbi 2. odstavka 32. člena ZUS-1 ni mogoča. Pravilna je tudi ugotovitev prvostopnega sodišča, da tožniki niso izkazali izpolnjevanje pogojev, in sicer nastanka težko popravljive škode za izdajo začasne odredbe iz 3. odstavka 32. člena ZUS-1. Dokazno breme o obstoju ali možnosti nastanka škodljivih posledic je na strani vlagateljev zahteve, ki morajo nastanek težko popravljive škode konkretno opredeliti z okoliščinami, ki jih je mogoče prepričljivo preizkusiti. Škoda, ki naj bi tožnikom nastala pod pogojem, če bo investitor z gradnjo pričel pred pravnomočnostjo gradbenega dovoljenja, in ob nadaljnjem pogoju, da bo v mejnem ugotovitvenem postopku ugotovljeno, da meja poteka tam, kot jo zatrjujejo tožniki, ne pa po obstoječi katastrski meji, presega okvir verjetnega nastanka težko popravljive škode, kot kriterija za izdajo začasne odredbe. Nastanek škodljivih posledic, kot pogoj za izdajo začasne odredbe, mora namreč biti evidenten, sedanji ali predvidljiv ter dejanski in konkreten. Sklepanje na nastanek škode v primeru ugodnega izida mejnega ugotovitvenega postopka, ne predstavlja standarda verjetnosti, ki opravičuje izdajo ureditvene začasne odredbe.

Ker tudi po presoji vrhovnega sodišča pogoji za izdajo predlagane začasne odredbe niso izpolnjeni, je odločitev upravnega sodišča pravilna. Zato je vrhovno sodišče na podlagi 76. člena v zvezi s 6. odstavkom 32. člena ZUS-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.