Jedro

1. Če v sklepu nadzornega sveta razlogi za odpoklic uprave niso navedeni, se šteje, da je bila uprava odpoklicana brez utemeljenih razlogov.

2. Dogovorno reševanje razmerij ob predčasnem odpoklicu uprave ni prepovedano. Nadzorni svet je vezan na ponudbo, ki jo je podal glede ureditve medsebojnih razmerij odpoklicanim članom uprave, od vročitve ponudbe dalje.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepa nadzornega sveta tožene stranke z dne 22.5.1996, s katerim je le ta razveljavil lastni sklep z dne 24.4.1996 o izplačilo odpravnine tožniku v zvezi z njegovim predčasnim odpoklicem s funkcije direktorja. Hkrati je zavrnilo tudi zahtevek za plačilo odpravnine v znesku 28,659.236,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi in stroški postopka.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnika delno ugodilo, razveljavilo sporni sklep nadzornega sveta tožene stranke z dne 22.5.1996 in tožniku iz naslova odpravnine dosodilo 17,590.858,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 24.4.1996 dalje do plačila, višji denarni zahtevek pa kot neutemeljen zavrnilo. Pri tem je ugotovilo, da je nadzorni svet dne 24.4.1996 tožnika odpoklical s funkcije direktorja oziroma enočlanske uprave družbe potem, ko je obširno obravnaval napake, ki naj bi jih tožnik pri vodenju tožene stranke storil. Kljub temu se ni odločil za odpoklic iz krivdnih razlogov, temveč je sklenil tožniku izplačati odpravnino po 250. členu ZGD. Dne 22.5.1996 nadzorni svet ni ponovno odločal o odpoklicu, temveč je ta del sklepa z dne 24.4.1996 le potrdil, glede plačila odpravnina pa svoj prvotni sklep razveljavil. V primeru odpoklica iz nekrivdnih razlogov razrešenemu direktorju odpravnina pripada že po samem zakonu in se tožena stranka zgolj glede plačila odpravnine ne more sklicevati na spremenjene okoliščine, ki bi naj jih predstavljala tožnikova za toženo stranko škodljiva ravnanja, za katera naj bi nadzorni svet zvedel šele po 24.4.1996. Nadzorni svet bi moral že ob razrešitvi tožnika dne 24.4.1996 ravnati s potrebno skrbnostjo.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga revizijo tožena stranka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Pri tem očita sodišču, da je pri odločanju o zahtevku izhajalo pretežno iz delovnopravnih norm, namesto iz pravil statusnega gospodarskega prava. Hkrati plačilo odpravnine v višini 24-ih plač ni v skladu z načelom obligacijskega prava o enakovrednosti dajatev. Poudarja, da je nadzorni svet dne 22.5.1996 potrdil zgolj dejstvo odpoklica tožnika, glede na nova dejstva pa je lahko posebej odločal o plačilu odpravnine in razlogih odpoklica. Zaključek sodišča, da je bil tožnik odpoklican iz nekrivdnih razlogov, je zato v nasprotju z listinami. Nadzorni svet dne 24.4.1996 ni razpolagal s podatki, ki so predstavljali krivdne razloge za odpoklic, ravno po krivdi tožnika, saj je bil vezan na obvestila uprave. Zato se je dne 24.4.1996 odločil za odpoklic preventivno, da ne bi prišlo še do hujših razhajanj v vodstvu tožene stranke. Ker plačilo odpravnine predčasno razrešenega direktorja ne temelji na delovnopravnih predpisih, formalnega sklepa o odpoklicu tožnika z dne 24.4.1996 sodišče ne bi smelo šteti za dokončno in pravnomočno podlago za plačilo odpravnine. Nadzorni svet je v smislu dobrega gospodarja moral preprečiti izplačilo odpravnine, ko je zvedel za razloge, zaradi katerih tožniku odpravnina ne pripada.

Hkrati revizija tudi s primerjalnopravnega vidika opozarja na kompleksnost razmerij uprave v delniški družbi, ki ohranjajo svoje posebnosti tudi v primeru, da imajo člani uprave sklenjeno pogodbo o zaposlitvi.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP - prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 12/03) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in tožniku, ki je nanjo odgovoril. V odgovoru predlaga zavrnitev revizije in navaja, da revident očitka bistvenih kršitev določb pravdnega postopka sploh ni določno opredelil. Tako tega revizijskega razloga sploh ni mogoče preizkusiti. Poleg tega revizija uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja pred sodiščem druge stopnje, kar ne more biti predmet revizijskega postopka. Graja nejasnost in nerazumljivost stališč o možnih pravnih podlagah za sporno odločitev nadzornega sveta tožene stranke in poudarja, da se je sodišče, ob sklenjeni pogodbi o zaposlitvi tožnika, utemeljeno oprlo na delovnopravna izhodišča za odločitev v tem sporu.

Revizija ni utemeljena.

V skladu s 371. členom ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem revizije zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti (3. odstavek 370. člena ZPP).

Tožena stranka v reviziji ni določno opredelila, katere bistvene kršitve postopka naj bi pri izdaji izpodbijane sodbe storilo sodišče druge stopnje. Zato revizijsko sodišče v tej smeri izpodbijane sodbe ni moglo preizkušati. Tudi očitek nasprotja med zaključkom sodišča, da je bil tožnik odpoklican brez utemeljenih razlogov in listinami, v smislu bistvene kršitve postopka ni utemeljen, saj tak zaključek temelji na materialnopravni presoji sodišča. Bistvene dokazne ugotovitve, na katerih je sodišče druge stopnje sprejelo izpodbijano sodbo, so, da je nadzorni svet tožene stranke dne 24.4.1996 tožnika predčasno odpoklical s funkcije direktorja, kot enočlanske uprave, potem, ko je obširno obravnaval napake, ki naj bi jih pri vodenju storil. Odpoklical ga je iz nekrivdnih razlogov s pravico do plačila odpravnine. Sklep nadzornega sveta je bil tožniku vročen še istega dne z možnostjo, da tožnik do naslednjega dne izbere variantno rešitev, česar tožnik ni storil. Dne 22.5.1996 nadzorni svet ni ponovno odločal o odpoklicu, temveč je v tem delu prvotni sklep potrdil, spremenil pa le svojo odločitev o razlogih odpoklica in plačilu odpravnine, sklicujoč se na dejstva, o katerih je bil obveščen po sprejemu prvotnega sklepa o odpoklicu. Na te ugotovitve je revizijsko sodišče vezano.

Pravna podlaga za tožnikov odpoklic in plačilo odpravnine sta 9. člen pogodbe o zaposlitvi tožnika kot generalnega direktorja z dne 1.2.1996 (priloga A1 spisa) in 250. člen Zakona o gospodarskih družbah (ZGD - Ur. l. RS, št. 30/93). Deveti člen pogodbe o zaposlitvi dejansko v skladu z navedeno zakonsko določbo določa plačilo odpravnine v višini 24-kratnika zadnje plače le za primer predčasnega odpoklica brez utemeljenega razloga, pri tem pa se glede opredelitve utemeljenih oziroma neutemeljenih razlogov neposredno sklicuje na 1. odstavek 250. člena ZGD.

V zvezi z odpoklicem je v času nastanka tega spora veljavni 1. odstavek 250. člena ZGD določal, da lahko nadzorni svet odpokliče posameznega člana uprave, oziroma predsednika, če ugotovi, da huje krši obveznosti oziroma da ni sposoben voditi poslov, oziroma ga razreši, če mu skupščina izreče nezaupnico. V skladu z 2. odstavkom navedenega člena je šla odpoklicanemu odpravnina le, če ga je nadzorni svet odpoklical brez navedenih utemeljenih razlogov iz 1. odstavka.

Sodišče ugotavlja, da je ZGD izrecno opredelil poslovanje in odločanje nadzornega sveta delniške družbe v 270. in 271. členu, iz katerih je razvidno, da nazorni svet odloča na sejah, na katerih se piše zapisnik in da sprejema odločitve v obliki sklepov. Ob taki ureditvi velja, da je bil sprejet tak sklep, kot je razviden iz zapisnika. Glede odpravnine v višini 24-ih zadnjih plač pa sodišče ugotavlja, da je bila to zakonska določba, na katero je bilo sodišče vezano, saj so sodniki pri sojenju vezani na ustavo in zakon (125. člen Ustave Republike Slovenije).

Na podlagi gornjih določb o odpoklicu in razlogih za odpoklic ter načinu dela nadzornega sveta odloči nadzorni svet na tak način, da se v sklepu o odpoklicu ugotovi in navede tudi utemeljen razlog za odpoklic. Če razlog za odpoklic ni naveden, ali pa so navedeni drugi razlogi, ki niso urejeni v prvem odstavku 250. člena ZGD, se šteje, da je bila uprava odpoklicana brez utemeljenih razlogov. Na podlagi teh izhodišč je sodišče druge stopnje materialnopravno utemeljeno zaključilo, da je dne 24.4.1996 nadzorni svet tožnika odpoklical brez krivdnih oziroma utemeljenih razlogov, saj v njegovem sklepu št. 11b, kot je razviden iz zapisnika te seje, razlogi za odpoklic iz 1. odstavka 250. člena ZGD niso navedeni, temveč se omenja le soglasje in sporazum s tožnikom, sklep pa določa tudi izplačilo zakonite odpravnine. Takšno odločitev je sprejel ob obravnavi številnih napak, ki jih je tožnik storil pri vodenju tožene stranke.

Nadzorni svet je na svoje odločitve, s katerimi je odločeno o pravicah tretjega, vezan in jih enostransko praviloma ne more spreminjati, ko je tretji o takih odločitvah obveščen. Še zlasti to velja za razmerja oziroma odločitve, ki imajo podlago tudi v pogodbi o zaposlitvi. V skladu z določbami 79. do 83. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur. l. SFRJ, št. 60/89 in 42/90), ki so se v spornem obdobju uporabljale kot predpis RS, je bil organ odločanja o pravicah in obveznostih delavca na svojo odločitev vezan, tako da je lahko prišlo do spremembe odločitve v postopku varstva pravic le na zahtevo delavca.

Pomembno je, da je bil sklep o odpoklicu in plačilu odpravnine dne 24.4.1996 tožniku takoj vročen z izrecnim opozorilom, da se do naslednjega dne lahko odloči za variantno rešitev z zagotovljeno razporeditvijo na njegovo bivše vodilno delovno mesto in izplačilom nagrade za uspešno zaključen program lastninskega preoblikovanja, namesto plačila odpravnine. Za variantno rešitev se tožnik ni odločil. Dogovorno reševanje razmerij ob predčasnem odpoklicu uprave družbe oziroma direktorja ni prepovedano. Tako je pomenila vročitev predmetnega sklepa o odpoklicu in plačilu odpravnine istočasno tudi ponudbo tožniku glede načina rešitve medsebojnih razmerij. V smislu takrat veljavnih določb 36. in 37. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR - Ur. l. SFRJ, št. 29/78 do 57/89) je takšna ponudba toženo stranko vezala in ker tožnik v roku, ki ga je imel na razpolago, ni izbral ponudene variantne rešitve, je s sklepom o odpoklicu in plačilu odpravnine z dne 24.4.1996 za toženo stranko do tožnika nastala tudi obveznost. Tudi v obligacijskem smislu bi se tožena stranka svoje obveznosti po plačilu odpravnine lahko rešila le, če bi dokazala obstoj spremenjenih okoliščin v smislu določb 133. člena ZOR. Glede tega pa je sodišče druge stopnje pravilno ugotovilo, da se nadzorni svet tožene stranke ob ugotavljanju številnih napak pri tožnikovem delu že na seji dne 24.4.1996 ni mogel sklicevati na spremenjene okoliščine zaradi dodatnih napak pri delu tožnika, o katerih je bil obveščen po tem datumu, saj bi moral te napake razčistiti že v postopku odpoklica tožnika, oziroma je lahko takšne in podobne napake, glede na ugotovitve o tožnikovem delu na seji dne 24.4.1996, pričakoval. Vse navedeno potrjuje pravilnost zaključka sodišča druge stopnje, da izpodbijani sklep nadzornega sveta tožene stranke z dne 22.5.1996, o spremembi predhodnega sklepa z dne 24.4.1996 glede razlogov za tožnikov odpoklic in izplačila odpravnine ni zakonit, oziroma da je tožnik glede na prvotni sklep o odpoklicu upravičen do plačila odpravnine.

Ker revizijski razlogi niso podani, je sodišče v skladu z določbami 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Ker tožnik s svojim odgovorom na revizijo ni bistveno prispeval k rešitvi zadeve, sam krije stroške odgovora.

Določbe ZOR in ZTPDR je sodišče smiselno uporabilo kot predpis RS v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-I in 45/I/94).